Po sprejetju slovenskih uličnih imen je mariborska občina naročila nove ulične in hišne tablice. Bile so enake oblike in velikosti kot stare avstrijske tablice (bele s črnim robom in črnim napisom ter številko), vendar ne iz litine, temveč iz cinkove pločevine z vzbočenimi številkami in napisi. Tablice je izdelalo isto dunajsko podjetje Winkler kot leta 1876. Izdelava in pritrjevanje 500 uličnih in 1700 hišnih tablic sta trajala vse do januarja 1920. Svoj protest proti novim tablicam so pokazali mariborski Nemci kmalu po namestitvi prvih tablic, ki so jih premazali s črno barvo. Zaradi tega je 22. februarja 1920 vladni komisar dr. Pfeifer izdal razglas, s katerim je prepovedoval vsakršno onesnaževanje novih tablic, v nasprotnem primeru pa je hišni lastnik dolžan na lastne stroške poskrbeti za njihovo čiščenje. To opozorilo je očitno zaleglo, kajti mnogo hišnih posestnikov je bilo Nemcev. Te tablice so nato ostale vse do leta 1938, ko so jih zamenjali z novimi rdečimi tablicami z belim napisom in številko ter modro-belo-rdečo trobojnico kot okvirjem.
Leta 1925 so Šolsko ulico preimenovali v Ulico 10. oktobra, po koroškem plebiscitu 10. oktobra 1920. To preimenovanje so med drugim upravičevali tudi s tem, da v stari šolski stavbi na vogalu Slomškovega trga in nove Ulice 10. oktobra ni več šola, temveč mestna policija. tega leta so pričeli graditi nove stanovanjske hiše ob artilerijski vojašnici in južno od nje (Srednješolski center na Taboru) v Magdalenskem predmestju ter ob Vrbanski cesti v Koroškem predmestju. S tem se pojavi potreba po novih uličnih imenih. Zato je mestni občinski svet na svoji seji dne 15. novembra 1928 sprejel sklep o poimenovanju novih ulic: dr. Anton Medvedova ulica, Delavska ulica, Viktor Parmova ulica, Železničarska ulica, Komenskega trg ter sklep o preimenovanju slepega odcepa Plinarniške ulice v Kocenovo ulico in ulice Pod mostom v Taborsko ulico.
Pred 95 leti so Šolsko ulico preimenovali v Ulico 10. oktobra
Banska uprava ima zadnjo besedo
O vseh preimenovanjih starih ulic in poimenovanjih novih je do konca dvajsetih let 20. stoletja odločal mariborski mestni svet samostojno. Po šestojanuarski diktaturi so oktobra 1929 razdelili Kraljevino Jugoslavijo na devet banovin, imenovanih po rekah in primorju. Dravska banovina s sedežem v Ljubljani je odpravila delitev slovenskega ozemlja na mariborsko in ljubljansko oblast, ni pa ga še združila. Okvirno je Dravska banovina obsegala večji del slovenskega etničnega ozemlja v Kraljevini Jugoslaviji. Ta nova upravna razdelitev je vplivala tudi na nadaljnja preimenovanja in poimenovanja ulic. 18. februarja 1930 je izšel zakon, ki je med drugim predpisoval, da mora vsako ulično imenovanje odobriti banska uprava. Prepovedana so bila ulična imena, ki se niso skladala z zgodovinsko preteklostjo ali z zunanjimi odnosi države. Po tem novem zakonu bi tudi Maribor moral do konca leta 1930 zamenjati stare ulične in hišne table z novimi, vendar je bilo to opravljeno iz čisto tehničnih razlogov šele leta 1938.
Gosposka ne bo Ulica kralja Petra II.
Vsa ta poimenovanja je banska uprava odobrila. Decembra 1934 pa je banska uprava preprečila namero mestnih oblasti, da preimenujejo Gosposko ulico v Ulico kralja Petra II. in Tattenbachovo ulico v Ulico kraljice Marije. Teh predlogov banska uprava niti ni poslala v odobritev dvorni pisarni, ker so se temu uprli zgodovinarji in Spomeniški urad. V tem času so v mestu potekale priprave na zamenjavo starih tablic, ki so imele črne napise na belem ozadju, z novimi, ki bi imele bele številke in napise na rdečem polju, tablico pa naj bi obrobljala vinjeta v barvah državne zastave. Nove tablice so bile velike 20 x 15 cm. Leta 1937 je bil sprejet predlog mariborske občine, da naj bi bile tablice večje in emajlirane, z belimi napisi na cinober - rdečem ozadju s samo belo vinjeto. Sočasno pa so se dogovorili, katere prometnice, ki vodijo iz mesta, naj dobijo imena ceste ter katere ulice naj preimenujejo v prehode. Tako so Gosposvetsko ulico, Jadransko ulico in Vrbansko ulico preimenovali v ceste, Kamniško cesto pa v ulico. Tkalsko ulico, Volkmerjevo ulico, Mesarsko ulico, Splavarsko ulico, Žičko ulico in Minoritsko ulico pa so preimenovali v prehode.
Popravili so tudi nekatera narobe napisana imena ulic: Raičeva, Marxova, Stegenškova, Strossmayerjeva in Studenška ulica ter Pobreška cesta. Danjkovo in Poljsko ulico so po združitvi preimenovali v Žolgarjevo ulico, Novo ulico v Hlebovo ulico, Prelogovo ulico v Ilirsko ulico, Miloš Obiličevo ulico v ulico Pri parku, Magdalensko cesto v Jerovškovo cesto, pot Ob brodu pa v Oreško nabrežje. Tattenbachovo ulico so preimenovali v Ulico kneza Koclja in del Vrbanove ulice od Vodnikovega trga do Vrtne ulice v Pipuševo ulico. Na novo pa so poimenovali Predilniško, Bernekerjevo, Apostlovo, Glaserjevo in Čolnikovo ulico. 29. decembra 1939 so naknadno poimenovali še tri ulice, Poštelsko, Hočko in Haloško ulico v Magdalenskem predmestju po krajih in pokrajinah, v katere smeri te ulice vodijo. Današnje območje mesta Maribor je bilo do leta 1941 upravno razdeljeno na več upravnih enot. Nas v tem primeru zanima samo upravna razdelitev, ki je vplivala na poimenovanja in preimenovanja uličnih imen.
Od sredine 19. stoletja, ko se je pričelo mesto močno širiti izven starih delov mesta, je bilo današnje mesto razdeljeno na mestno občino Maribor (Stadt Gemainde Marburg), h kateri so spadala tudi tri predmestja: Koroško predmestje, Graško predmestje in Magdalensko predmestje. Tudi v času med obema vojnama je bila upravna razdelitev na današnjem območju mesta Maribor enaka kot v stari Avstro-Ogrski; tako so poleg mestne občine bile še občine Studenci, Košaki, Pobrežje (kateri je bila pridružena občina Tezno) in Radvanje.
Po štiri Aškerčeve in Cankarjeve ulice
Do konca prve svetovne vojne leta 1918 na področju poimenovanja ulic ni bilo problemov, kajti le občina Studenci je bila že dovolj razvita, da je sproti poimenovala ne le glavne ulice, temveč tudi stranske. S širjenjem mesta, z izgradnjo novih stanovanjskih in industrijskih objektov, pa se je tudi v preostalih občinah pojavila potreba po poimenovanju ulic, kar je določal tudi poseben zakon iz leta 1930. Na žalost so se tega dela lotili popolnoma nesistematično. Tako pri pregledu imen ugotovimo, da so večinoma izginila stara krajevna imena in so jih nadomestila v večini osebna imena pomembnih ljudi za Slovence nasploh, medtem ko z zgodovino kraja niso imela nobene zveze. Kot kaže, je bila ta zadeva za lokalne občinske veljake prestižnega pomena, kajti drugače si ne moremo razlagati, da v letih pred drugo svetovno vojno najdemo na območju današnje občine Maribor po tri Aleksandrove ceste in eno Aleksandrovo ulico, štiri Aškerčeve ulice, štiri Cankarjeve ulice, tri Ciril Metodove ulice, tri Erjavčeve ulice ... Še veliko več pa je bilo ulic z dvema enakima imenoma.
Mesto se je izrazito močno razširilo v tridesetih letih 20. stoletja, ko je v njem in še posebej v tedanji okolici nastalo mnogo novih ulic. Leta 1941 je bilo na današnjem območju Maribora 349 ulic (mesto 189, Tezno 24, Pobrežje 49, Košaki 19, Nova vas 14, Zgornje Radvanje 9, Studenci 45); v kratkem obdobju med obema svetovnima vojnama (1918 do 1941) je v mestu nastalo kar 188 novih ulic.
