Konec 1. svetovne vojne je pomenil tudi razpad Avstro-Ogrske in nastanek najprej Države SHS in nekoliko pozneje Kraljevine SHS. Z nastankom nove države so do tedaj prevladujoči "nemški element" v Mariboru zamenjali Slovenci. Ena izmed prioritet nove oblasti je bila tudi nova zunanja podoba mesta, in ker so tudi ulice predstavljale zunanjo podobo mesta, ki je bila do tedaj popolnoma nemška, je bilo vsem ulicam treba dati slovenska imena.
"Torej hočete dati ulico vsakemu, kdor je bil kedaj v Avstriji za narodov blagor zaprt?"
"Mariborska ulična imena" (razgovor na onem svetu)
Ravnokar sem dobil v roke Seznam ulic, cest in trgov mesta Maribor. Vzamem ga in se takoj odpravim po široki "Večni poti" na "Oni svet" povedat našim Blaženim veliki dogodek in poizvedet za njihovo mnenje. Najprej poiščem starega Levstika. Sedel je sam, osamljen, kakor je bival nekoč na zemlji, nekaj oddaljen od ostale nebeške množice in poslušal angelsko pesem.
"Veš, kaj, France", nagovorim ga, "ulico si dobil v Mariboru, v nekdaj nemškem Mariboru!"
Mislil sem, da bo veselo presenečen, pa stari Ribničan odvrne rezko: "To je gotovo od sedanjih slovenskih prvakov?"
"Da, sedanji slovenski prvaki so znali oceniti tvoje zasluge in zmožnosti. Svet se izpreminja."
"Toda slovenski prvaki se ne izpremene nikoli. Celo življenje sem jim delal tlako, ogrenili so mi življenje, razbili delovanje, preprečili srečo s Kozirjevo Francko …".
"Nikar se ne jezi. Sedanji prvaki so čisto drugačni možje, imajo kulturne pojme, široko jugoslovensko obzorje. Na mariborski ulici se boš nahajal v jako dobri družbi."
"Kdo pa dobi še ulico?"
"Tvoj prijatelj in dobrotnik Miroslav Vilhar."
"Kaj, Vilhar? Ali je podkupil (to se pravi: obljubil, pa ne plačal)? Ali je intrigiral? Povej torej, kako je prišel do ulice?"
"Kaj vendar misliš? Z Onega sveta ni nobenega podkupovanja in nobenega intrigiranja in naši sedanji prvaki so takim rečem nedostopni. Dobil jo je samo po svoji zaslugi."
"Po kakšni zaslugi? Živel sem ž njim in pod njim. Poznam ga kot svoj hlačni žep, a o njegovih zaslugah ne vem ničesar!"
"Saj je bil celo nekaj tednov zaprt za narodno stvar …"
"Torej hočete dati ulico vsakemu, kdor je bil kedaj v Avstriji za narodov blagor zaprt?"
"Pa pisatelj je!"
"Imaš prav. Tudi jaz sem študiral nekaj slovstvene zgodovine. Zložil je na primer tisto mlinarsko: 'Po pečinah dere, kolesa vrti.'"
"In tisto korajžno: 'Čujte gore in bregovi.' Še nekaj več pesmic je zložil, a če sem pozabil celo jaz, ki sem bil njegov pomagač, kako se boste spominjali vi sedaj na zemlji?"
"In opereto Jamska Ivanka! Prvo slovensko opereto!"
"Prav imaš, vse to sem že pozabil in sem vesel, da sem."
"Dalje pride v tvojo družbo gospod Jovan Vesel Koseski!"
"Kaj? Oslovski? Tržaški Oslovski na mariborsko ulico? In jaz naj se pajdašim ž njim? Urno me izbrišite! Kar urno! Če ne, zajaham zopet svojega Pegaza, primem za ščit in kopje ter jo odrinem doli."
"Bodi vendar pameten. Možje so vedeli ceniti tvoje zasluge in zato so te dali v cink!"
"Sebe sem znal primerno ceniti samo jaz sam. Torej, še enkrat: Teci urno doli ter jim povej, naj me takoj vržejo z zida! Jaz in Oslovski ne bodeva nikdar jahala skupaj."
"Za božjo voljo, kakšen si! S tabo res ni mogoče govoriti! Kje pa je France Prešeren? Moram povedati še njemu …"
"Pusti ga pri miru, ti pravim. Ako izve še on, prične streljati s takšnimi puščicami, da se vse strese od jeze. Sedi tam, na Otoku Pozabljenja, pozabil je že vso svojo zemeljsko jezo, kaj bi mu grenil Večni mir s starimi spomini!"
"Torej, naj bo. Mu pa damo tablico tako bolj po furtimaško, ne da bi mu kaj povedali."
"Prav kakor so delali prvaki za mojih časov. Vse po furtimaško."
"Lovretu Tomanu smo tudi dali tablico," nadaljujem, da obrnem predmet drugam.
"Kaj pa Hernik Etbin Costa?"
"Na njega smo pozabili."
"Seveda! Če Toman, mora biti tudi Costa, pa še prej Bleiweis."
"Tudi Bleiweisa smo izpustili."
"Povej vašim možem, naj nabijejo na mariborski zid še Costo, da se Toman ne dolgočasi. Drugače ne najde primerne družbe."
"Toman je zlagal zelo rodoljubne pesmi. Saj poznaš njegov Mar i bor?"
"Da, pa tudi jedel je enkrat, pred 60 leti v Mariborski čitalnici."
"Vidiš, torej razlogov dovolj, da ga ovekovečimo …"
"Samo ne vem, če mu bo to všeč. Veš, pri nas se je že pozabilo, da je na zemlji zlagal pesmi in se pečal s politiko. Ako se to spet raznese po Blaženi Deželi, ga bo gotovo sram pred vsemi pametnimi in poštenimi svetniki."
"Torej moramo zamolčati tudi njemu!"
"Bo najbolj pametno."
"Dalje je dobil ulico neki Rajč."
"Kateri Rajč?"
"Ne vem. Naši gospodje poznajo samo enega in še ta je tiskan nepravilno."
"To bo ravno prav za nadebudni naraščaj."
"In neki Koser."
"Kateri Koser?"
"Ne vem. V Mariboru je neki Koser, ki je delal krofe za predpustne veselice. A ne verjamem, da bi on dobil ulico!"
"Najbrž bo tiskovna napaka za Kosar, ki je pisal Nebeško hrano. Med predpustnimi krofi in to Nebeško hrano bo nekaj razlike."
"Ti si še vedno stari dlakocepec."
"Torej, katere pisatelje ste še izbrali?"
"Aškerc, Gregorčič, Kette, Cankar, Jurčič, Erjavec, Tomšič, Vodnik, Trubar, Miklošič, Popovič, Kopitar, Čop, Smole, Slomšek, Einspieler."
"Sama lepa imena. Moj Bog, če zvedo v kako družbo so prišli!"
"… Murko …"
"Zopet - kateri Murko. Poznam najmanj tri, ki bi po vaših načelih vsi bili kandidati za cestne tablice."
"… Orožen."
"Kateri Orožen? Poznam najmanj dva, ki bi bila kandidata. A tudi pri drugih se nič dobro ne spoznam. Katerega Vilharja mislite? Očeta Miroslava ali sina Franceta? Oba bi enako zaslužila ali ne zaslužila. Katerega Jenkota? Simona, ki je zložil Naprej, Davorina, ki ga je uglasbil? A tudi Ivan je bil pesnik! Katerega Tomšiča? Iz samega imena ne bo uganil nikdo! Še pri Miklošiču in Gregorčiču ni čisto jasno!"
"Ti si še vedno ravno tako siten, kakor si bil nekoč."
"Če ti ni prav, pa pojdi dalje. Samo to povej svojim rojakom, naj me urno zbrišejo s tablice."
Poslovim se od sitnega moža, ki je ostal, kakor je bil v življenju: vedno je godrnjal čez vse, neprestano sitnaril, z nikomer ni mogel izhajati, a vendar je vedno imel prav in ni nikdar rekel nobene neumne.
Naj pišejo dokumente z Dajnčico
Odpravim se dalje in zagledam starega Petra Dajnkota v visokih škornjih in suknji dopetači.
"Moj poklon gospod dekan! Prišli ste na mariborsko ulico!"
"V kakšnem pravopisu pa?"
"Seveda v tako zvani gajici. Drugega rokopisa ne poznamo."
"Kaj! S temi rokomavharskimi črkami me hočete ovekovečiti? Ako me ne napišete z mojo dajnčico, napišite me raje s pošteno nemško gotiko. Čemu ste me sploh dali na ulico? Sestavil sem nove črke, katerih rojaki niso marali in so jih koj zavrgli. Poleg tega sem spisal nekaj brezpomembnih verskih knjižic. Če me ne ovekovečite radi mojih črk, pa nimam sploh nobene druge zasluge za narod. Moje ime je postalo znano samo po mojih bizarnih črkah …"
"Pomislite! To vendar ni mogoče, da bi vaše bizarne črke sedaj vpeljali v javen promet?"
"Zakaj ne? Povejte Hrvatom in Srbom, da ste se pripravljeni ž njimi zediniti samo ako sprejmejo moj alfabet. Pošljite mirovni konferenci v Pariz ultimatum, naj takoj pišejo dokumente z dajnčico."
"To ni mogoče!"
"Če ni mogoče, pa z Bogom! Ostanem pa raje nemškutar, kot da bi se pisal z gajico."
Hasan paša
Vidim, da s starim gospodom ni razgovora. Ne pozna drugega kot svoj alfabet, ki je njegovo glavno delo in edina zasluga za narod. Korakam dalje. Naenkrat mi prikoraka naproti mož s turškim turbanom in v bosanskih hlačah in me nagovori v lepi srbohrvaščini:
"Salam alejkum, Bog me zašto meni niste dali ulice v Mariboru?"
Pogledam: "Kdo pa si ti?"
"Hasan paša! Tisti Hasan paša, katerega so Avstrijci - Vaši Auerspergi in drugi - natepli in ubili pri Siseku in katerega še sedaj opeva Vaša narodna pesem."
"Kako pa, da bi Ti hotel priti med naše odlične može?"
"Zakaj pa ne, saj je prišel tudi Kacijanar!"
"To je vendar nekaj čisto drugega!"
"Kaj bo drugega? Jaz sem Jugoslovan. Dalmatinec, ki je postal visok turški paša, se slavno bojeval, slednjič bil premagan in ubit od Švabov. Kacijanar je Švab, avstrijski general, ki se je vojskoval zoper Turke, bil premagan in zavratno ubit ne od naših, ampak od njegovih lastnih prijateljev in zaveznikov, od grofa Zrinjskega. Med nama je samo ta razloček, da sem jaz Hrvat, on pa Švab, in da sem jaz veliko bolj hraber in sposoben vojskovodja kakor pa on. Oba sva se borila za tujo stvar in oba sva imela pod sabo jugoslovanske vojake."
"Ti imaš res prav turško pamet, katere pri nas ne bi nikdo razumel …"
"Povej vendar vašim ljudem, kako čudno bo izgledala naša Jugoslavija ako bo b. pr. v Ljubljani imela ulico Auersperga, a Sarajevo Ferhad paše. Maribor Kacijanarja, Sisek Hasan pašo. Beograd pa hajduka Veljka poleg tega ali onega veljaka iz časov turškega pašalika npr. Hadži Mustafa paša."
"Saj pravim, da imaš zmešane možgane. Ti sploh nisi Jugoslovan."
"Kaj, jaz da nisem Jugoslovan? Jaz sem bolj Jugoslovan kakor pa vaši Kacijanarji, Auerspergi in podobni!"
Mož je pričel kričati in se je tako razljutil, da bi me bil najbrže oplazil s svojo sabljo, ako bi jo le imel ob boku. Urno jo pobrišem proč, skočim na Rimsko cesto in po nji se spustim zopet doli na našo grešno zemljo.
"Kdo bo zedinil vse te duhove v harmonično celoto ter strnil vse tako različne kulturne struje in vrelce v eno mogočno reko, ki bo napajala livade naše domovine? Imamo Jugoslavijo na ulicah, kedaj jo bomo ustvarili tudi v dušah?"
