Ljubitelji pustnih norčij so letos pred nemogočo preizkušnjo. Kako neki za določen čas ustvariti narobe svet v "pravem" svetu, kjer je zaradi pandemije covida-19 že sicer vse narobe? In sploh kako to storiti zabavno, družabno in veselo, ko pa je fizično druženje tako rekoč prepovedano, zabave pa sploh, sploh pa je vse skupaj ena sama velika žalost? V virtualnem svetu, ka-li? Ki se samo zdi, da je, v resnici pa je le bolj ali manj (ne)prepričljiv surogat z navidezno vsebino, ki je lahko resnična, še lažje pa lažna, polresnična, zavajajoča, manipulativna ...?
Saj je tudi utopični narobe svet pustovanja le začasen in marsikdaj namerno nasproten siceršnjemu, nekakšna razposajena, že kar anarhična komična igra domišljijskih vlog - a vsaj v tem resnično resničen, predvsem pa resnično sproščujoč. In že zaradi zakritosti pod maskami (pa ne tistimi za preprečevanje širjenja okužbe) vnaprej odvezan naknadnih represalij. Pa čeprav namenjen zgolj ali predvsem nekakšnemu s splošnim konsenzom načrtovanemu, v veliki meri kanoniziranemu začasnemu izstopu iz družbenih konvencij, hierarhičnih zapovedi, zatiranja in frustracij, da jih bo do naslednjega načrtovanega začasnega izstopa lažje vsaj za silo sprijaznjeno prenašati naprej.
Tako rekoč v genih
Zelo verjetno so že v zelo daljni preteklosti poznali nekakšna prapustovanja, pri katerih so sodelovale celotne skupnosti. Pustovanje, kot ga poznamo v svetu s pretežno krščansko tradicijo, izvira iz kombinacije poganskih običajev preganjanja zime in slavljenja pomladi ter iz starorimskih saturnalij, ki so jih prirejali proti koncu decembra (približno takrat kot krščanski božič). Slavje je vključevalo tudi začasno in odigrano oziroma navidezno - danes bi morda rekli virtualno - zamenjavo družbenih vlog med gospodarji in služabniki ter vsesplošno veseljačenje z obiljem hrane in pijače pa še česa. In dobrot so bili deležni tudi tisti, ki si jih sicer ne bi mogli privoščiti. To se je na neki način ohranilo do današnjih dni in je zaznavno tudi v poimenovanju slavij in v ljudskih pregovorih. Pustnemu dnevu pravijo mastni torek (mardi gras je največje in najbolj razposajeno slavje v ameriškem New Orleansu ...). Da je pust krivih (torej nasmejanih) in mastnih (torej sitih) ust, pa je tudi splošno znano.
Vozovi, ladje in meso
Besedo karneval pogosto razlagamo kot izpeljanko iz novolatinske zveze carne vale, slovo od mesa. A prvotni pomen izvira iz klasičnolatinskega izraza carrus navalis, voz v obliki ladje. S pomočjo teh so na triumfalnih procesijah uprizarjali pomorske bitke, a tudi gledališke predstave. Podobne, praviloma razkošno okrašene vozove lahko še vedno vidimo na sodobnih karnevalih (posebno spektakularni so tisti s plesalkami sambe v brazilskem Riu de Janeiru), le da se na njih prevažajo skupine mask.
A ker nebrzdani posvetni užitek v krščanski morali velja za nekaj grešnega, se je treba spokoriti. In tako pustu sledi 40-dnevni post, ko je prepovedano uživanje mesa in je tudi sicer zapovedana vsesplošna vzdržnost. No, vsaj tu so bili na neki način celo na boljšem oziroma psihološko manj prikrajšani revnejši sloji, ki so tudi sicer jedli meso le izjemoma. Nič kaj razvratno, ampak bolj k Bogu stremeče, na vstajenje Jezusa Kristusa spominjajoče in sploh duhovno blagoslovljeno, a vsaj z dobro in izdatno (meseno) hrano podkrepljeno in z vinom (resda bolj zmerno) zalito slavje pa je spet zapovedano ob koncu posta, torej za veliko noč.
Tradicionalne pustne jedi
Svoje pustne običaje imamo tudi v Sloveniji. Pravzaprav celo nenavadno raznolike za tako majhno geografsko območje. In mednje spadajo tudi tradicionalne jedi. Svojčas, ko še niso poznali hladilnikov (a tudi ne podnebnih sprememb in globalnega segrevanja, torej so bile zime v povprečju hladnejše in bolj stabilne), je bilo treba do pusta porabiti sveže meso in klobase od kolin. Pa tudi lansko mast, ki je bila vsaj v celinskem delu glavna maščoba za kuhanje in pri reji svinj celo strateško pomembnejša od mesa. Torej je nekako logično, da se je predvsem takrat na veliko cvrlo. Za pustni čas so torej značilne pečenke, kašnate klobase, krvavice, pečenice ... Največkrat postrežene s krompirjem, žganci ali kako drugo sitostno prilogo in s kislim zeljem ali repo, katerih glavna sezona se je takrat prav tako iztekala. Pa obilna zabela z ocvirki tudi ni smela manjkati. Ocvirki so se znašli tudi v pogačah in poticah. Najbolj značilne pa so ocvrte sladice, kot so flancati, miške in - kakopak - krofi.
Le kaj nam bo čas pustne norosti v še bolj norem času covida-19?
Dandanes jih cvremo v bojda bolj zdravem in po okusu nevtralnejšem olju. Morda bo kdo poskusil celo brez maščobe, v novodobnem cvrtniku na vroči zrak - a to vsaj pri tovrstnih dobrotah nikakor ni to, četudi je bojda še bolj zdravo in zagotovo mnogo manj kalorično. Sploh pa je ob omejitvah za zajezitev epidemije celo sama smiselnost priprave razkošne pustne pojedine z rajanjem več kot vprašljiva. Kot tudi ogled pustnih dogodkov le na ekranu. Že od nekdaj namreč velja, da se pravega pustovanja ne opazuje iz varne razdalje, ampak se ga živi. Pa naj živi zgolj virtualno, kdor zna in zmore! Normalni ljudje pri zdravi pameti teh čudežnih darov pač nimamo - niti v času ne le tolerirane, ampak kar zapovedane vsesplošne norosti. Pa naj bo karnevalska ali protikoronska ...
Sladka ocvirkovca
3-4 dl mleka
zavitek kvasa
60 dag gladke bele moke
8 dag sladkorja
pol žličke soli
žlica in še malo svinjske masti
po želji zavojček vanilijinega sladkorja
po želji limonina lupinica
3 jajčni rumenjaki
1 jajce
po želji 3 dag rozin in žlica domačega ruma ali sadjevca
2 dl kisle smetane
po želji ščep cimeta
300 g hrustljavih suhih ocvirkov
malo sladkorja v prahu
Rozine zmešamo z žganjem, pokrijemo in pustimo, da se kako uro ali dve namakajo. 1 dl mlačnega mleka zmešamo z žlico moke, žličko sladkorja in kvasom. Damo na toplo, da vzhaja na dvakratni volumen. Presejani moki dodamo sol, nastrgano limonino lupinico, vanilijin sladkor, žlico sladkorja, žlico razpuščene masti, preostalo mleko, rumenjake, kvasni nastavek in namočene rozine. Zamesimo voljno testo, ga prekrijemo in damo na toplo vzhajat. Ko naraste, ga spet pregnetemo; postopek ponovimo še enkrat ali dvakrat. Razvaljamo na rahlo pomokan prtiček za mezinec debelo. Smetano zmešamo s preostalim sladkorjem, jajcem in cimetom. S tem premažemo testo, enakomerno posujemo z ocvirki in tesno zvijemo ter damo v pomaščen in pomokan (najbolje lončen) pekač. Po vrhu na tanko premažemo z razpuščeno mastjo in damo vzhajat. Vzhajano potico na več mestih napikamo z zobotrebcem.
Damo v pečico, segreto na 200-220 stopinj Celzija. Čez kakih 5 minut zmanjšamo temperaturo na 160-175 in pečemo še kakih 40-50 minut. Vzamemo ven, čez kakih 5 minut prekrijemo s platnenim prtičkom in počakamo kakih 10 minut.
Zvrnemo na servirni krožnik ali pladenj ter posujemo s sladkorjem v prahu, prekrijemo s prtičkom in počakamo še kake pol ure, da se vsaj malce ohladi, preden odrežemo prvi kos.