Beograjska ulica
Pred prvo svetovno vojno so novo ulico ob topniški vojašnici in vzporedno z Betnavsko cesto poimenovali Custozza Gasse (Ulica Custozze) po vasici Custozzi blizu Verone v Italiji, kjer je leta 1848 avstrijski vojskovodja Radetzky premagal sardinskega kralja. V vojni med Avstrijo in Italijo leta 1866 pa so Avstrijci na tem mestu premagali Italijane, v tej bitki je sodeloval tudi mariborski 47. pešpolk. Leta 1919 so ulico preimenovali v Beograjsko ulico, po glavnem mestu nove države, Kraljevine SHS, Beogradu. Po nemški okupaciji leta 1941 so jo ponovno poimenovali Custozza Gasse, leta 1945 pa ji vrnili slovensko ime Beograjska ulica.
Beraničeva ulica
Leta 1948 so staro ulico v pekrskem delu Rožne doline, ki so ga priključili Radvanju, poimenovali Beraničeva ulica. Davorin Beranič (1879-1923) je bil filolog, glasbeni zgodovinar, zborovodja in čebelar. Po študiju klasične filologije v Gradcu je poučeval na gimnazijah v Kranju, Celju in na Ptuju. Živo se je zanimal za glasbo in med drugim objavil več prispevkov s to temo: O slovenski narodni glasbi, Vrazovi zapiski narodnih melodij, Katulova pesem LXVI. Leta 1922 je kot strasten čebelar izdal brošuro Temelji modernega čebelarstva.
Po vsestranskem športniku Evgenu Bergantu (1903-1962) se v Mariboru imenujeta ulica in Branikov mednarodni teniški turnir
Bergantova ulica
Leta 1965 so novo ulico na Studencih poimenovali Bergantova ulica. Evgen Bergant (1903-1962) je bil športnik in telesnokulturni delavec. Več kot 40 let je bil aktiven vsestranski športnik, najprej kot nogometaš pri prvem slovenskem športnem društvu Maribor, nato kot teniški igralec, atlet in skakalec v vodo. Pozneje je postal znan športni organizator, sodnik in novinar. Bil je eden izmed pobudnikov in organizatorjev pionirskih teniških šol, zlasti pri mariborskem Braniku. V Mariboru igrajo pionirji vsako leto mednarodni teniški turnir za Bergantov memorial.
Berglesova ulica
Leta 1965 so novo ulico v Novi vasi poimenovali Berglesova ulica. Jože Bergles - Fazan (1913-1944) je pred drugo svetovno vojno kot ključavničar delal v Kovini. Leta 1939 je postal član Komunistične partije Slovenije. Po okupaciji je leta 1941 sodeloval s partizani v Trbovljah, leta 1942 pa v Mariboru. Jeseni leta 1943 je odšel v partizane na Pohorje in postal borec Pohorske in Lackove čete. Zaradi izdaje so ga Nemci ujeli in ga aprila 1944 ustrelili v Rušah.
Bernekerjeva ulica
Maja 1938 so zaradi novih gradenj in regulacije Koroškega predmestja tedanjo Gajevo ulico, ki je vodila od Koroške do Vrbanske ceste, razdelili na dva dela. Južni del ob Koroški cesti je obdržal staro ime Gajeva ulica, medtem ko so severni del ob Vrbanski cesti preimenovali v Bernekerjevo ulico. Po nemški okupaciji leta 1941 so jo preimenovali v Hebbel Gasse (Hebblova ulica), po avstrijskem pesniku Frideriku Hebblu (1813-1863). Leta 1945 so ji vrnili slovensko ime Bernekerjeva ulica. Franc Berneker (1874-1932) je bil kipar. Po končanem študiju je do leta 1915 živel in delal na Dunaju. Po prvi svetovni vojni se je preselil v Ljubljano in tam ostal do smrti. Njegovo delo obsega portrete, figuralne kompozicije ter nagrobne in javne spomenike. Naredil je Trubarjev spomenik, nadvratni relief s sv. Martinom za župnijsko cerkev na Bledu, štiri putte kot simbole letnih časov za graščinski park Jamnice na Moravskem, postavil vodnjak sv. Janeza Nepomuka v Kranju itd. Višek njegovega dela pa so portreti in redke figuralne kompozicije iz marmorja in brona (Naplavljenca, Katastrofa, Oton Župančič, Žrtve, Zdenka in Mira Vidic, Ženska glava).
Besednjakova ulica
Leta 1951 so novo ulico med Šarhovo in Engelsovo ulico na Studencih poimenovali Besednjakova ulica. Angel Besednjak - Don (1914-1941) je bil delavec in narodni heroj. Po emigraciji iz Italije se je leta 1928 zaposlil v Mariboru kot strojni ključavničar v Železniških delavnicah. Že leta 1936 je postal član komunistične partije. Med letoma 1939 in 1941 je bil sekretar rajonskega komiteja KPS Maribor, desni breg. Po nemški okupaciji leta 1941 se je umaknil v ilegalo in deloval kot član sabotažne skupine OF v mestu. Julija 1941 je odšel v partizane na Pohorje, kjer je sodeloval v vseh akcijah Pohorske čete do njenega odhoda s Pohorja (kot mitraljezec v boju na Klopnem vrhu septembra 1941). S Štajerskim bataljonom se je udeležil napada na Šoštanj oktobra 1941 in malo pozneje boja z Nemci na Čreti. Padel je novembra 1941 v Lesičnem na Kozjanskem.
Betnavska cesta
To je bilo staro ime za cesto iz mesta proti dvorcu Betnava. Leta 1877 so jo uradno poimenovali Windenauer Strasse (Betnavska cesta). Leta 1919 so jo spet poslovenili. Po nemški okupaciji leta 1941 so jo ponovno poimenovali Windenauer Strasse, maja 1945 pa ji vrnili slovensko ime. Leta 1947 so jo podaljšali preko Streliške ceste v Novi vasi, ki je vodila do strelišča pod Pohorjem. Graščina Betnava se prvič omenja leta 1319. V drugi polovici 16. stoletja je bila pozidana kot renesančna utrdba, ki je bila še konec 17. stoletja utrjena s stolpi in obrambnim jarkom. V protestantizmu je na posestvu Betnava, last družine Herberstein, nastalo protestantsko pokopališče, tam sta bili hiša za pastorja in šola, bogoslužje pa so opravljali v grajski kapeli. Leta 1589 so na pokopališču zgradili posebno protestantsko molilnico. V začetku 17. stoletja je protireformacijska komisija pregnala protestante z Betnave ter porušila šolo in pokopališče. Po Herbersteinih so v 17. stoletju postali lastniki posesti grofje Khiesli. Po letu 1728, ko je grad prešel v last družine Brandis, je bil baročno prezidan. Sedanja poznobaročna stavba je bila zgrajena leta 1784 in je služila kot poletno bivališče mariborskih grofov. Ob baročni prenovi dvorca Betnava je v 18. stoletju bil urejen Betnavski park, ki je nadomestil renesančne cvetlične grede pred dvorcem. V notranjosti sta z alegorijami letnih časov poslikana dvorana in stopnišče. Leta 1863 so Brandisi posest prodali lavantinski škofiji. Stavba je bila obnovljena v devetdesetih letih 20. stoletja. Betnavski dvorec sodi med pomembnejše spomenike naše baročne arhitekture.
Bettetova ulica
Leta 1967 so novo ulico v Novi vasi poimenovali Bettetova ulica. Julij Betteto (1885-1963) je bil basist, operni in koncertni pevec ter pedagog. Ob začetku študija na dunajski visoki šoli za glasbo in upodabljajočo umetnost je začel nastopati v dunajski Dvorni operi. Postopno je pričel dobivati naslovne basovske vloge lirične in komične narave. Do leta 1922 je bil solist dunajske Dvorne opere in v tem času je nastopil z najbolj znanimi solisti tistega časa, kot so bili E. Caruso, L. Slezak, R. Tauber, M. Jeritz in L. Lehmann. Pozneje je deloval v Ljubljani in si med slovenskimi pevci ustvaril najobsežnejši repertoar Wagnerjevih del. Med letoma 1933 in 1940 je bil ravnatelj ljubljanskega konservatorija, potem pa profesor in večkratni rektor akademije za glasbo.
Bevkova ulica
Leta 1975 so srednji del Prvomajske ulice na Teznu (ki teče vzporedno s Ptujsko cesto) preimenovali v Bevkovo ulico. France Bevk (1890-1970) je bil pesnik, pripovednik in dramatik. Najprej je bil učitelj, po letu 1918 novinar, nato kulturni delavec, organizator in urednik ter predvsem pisatelj na Primorskem. Ker je bilo njegovo delovanje izrazito narodnouporniško, so ga večkrat zaprli. Po okupaciji se je pridružil narodnoosvobodilnemu gibanju in leta 1943 odšel v partizane. Po osvoboditvi je sodeloval v političnem in kulturnem življenju v Ljubljani, bil podpredsednik slovenske ljudske skupščine in od leta 1953 član SAZU. Bevk je eden najplodovitejših slovenskih pisateljev, njegovo delo obsega največ pripovedna besedila poleg začetne poezije in nekaterih dramskih besedil. Najpomembnejša dela so Kresna noč, Kaplan Martin Čedermac, Med dvema vojnama, Domačija, In sonce je obstalo, Lukec in njegov škorec, Pastirci, Pestrna, Grivarjevi otroci, Mali upornik, Knjiga o Titu in Mladost med gorami.
Bezenškova ulica
Leta 1934 so novo ulico v Koroškem predmestju poimenovali Bezenškova ulica. Po nemški okupaciji leta 1941 so jo preimenovali v Gabelsberger Gasse (Gabelsbergerjeva ulica), po bavarskem izumitelju nemške stenografije Francu Ksaverju Gabelsbergu (1789-1849). Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Bezenškova ulica. Anton Bezenšek (1854-1915) je bil stenograf, publicist in prevajalec. Med letoma 1876 in 1879 je bil stenograf v hrvaškem saboru, nato med letoma 1879 in 1884 upravitelj stenografske pisarne v Narodnem sobranju v Sofiji, kasneje pa do leta 1915 profesor na gimnazijah v Plovdivu in Sofiji. Na osnovi češke stenografije je priredil Gabelsbergerjev sistem za južne Slovane in Ruse ter sestavil posebno stenografijo za Slovence, Hrvate in Srbe. Njegov stenografski sistem so sprejeli le Bolgari, kljub temu pa ima velike zasluge za razvoj stenografije na Slovenskem. Leta 1897 je napisal knjigo Bolgarija in Srbija ter veliko prispeval h kulturnim stikom med Bolgari in Slovenci.
