Adamičeva ulica
Leta 1947 so odcep od Obrežne ulice proti Dravi preimenovali v Adamičevo ulico. Emil Adamič (1877-1936) je bil skladatelj, dirigent in glasbeni pisec. Je eden najpomembnejših slovenskih skladateljev v prvih desetletjih 20. stoletja. Spada med najplodnejše slovenske glasbene ustvarjalce. Njegova glasbena zapuščina šteje več kot sto del, med njimi prevladujejo vokalna dela, predvsem za moške, ženske, mešane in otroške zbore. Najpomembnejša dela so Nočne pesmi, suita Iz moje mladosti, Tatarska suita, Scherzo, Tri turkestanske ljubavne pesmi.
Ahacljeva ulica
Med drugo svetovno vojno so v Špesovem naselju na Pobrežju, blizu Stražunskega gozda, zgradili stanovanjske hiše za delavce Tovarne motorjev Tezno. Leta 1947 so severno ulico v tedanjem tovarniškem naselju poimenovali Ahacljeva ulica. Matija Ahacel (1779-1845) je bil kulturni in narodnogospodarski delavec. Na Slomškovo pobudo je leta 1838 izdal prvo posvetno slovensko pesmarico z notami Pesme po Koroškim in Štajerskim znane (med njimi En hribček bom kupil). Leta 1927 je zidarski mojster Ivan Špes zgradil na severnem pobočju Stražuna ob sedanji Finžgarjevi ulici šest majhnih stanovanjskih hiš, ki so po njem dobile ime Špesovo selo. V naslednjih letih so pozidali še predel do Nasipne ulice in gramoznih jam, ki se ga je prav tako oprijelo ime Špesovo selo.
Aleševa ulica
Leta 1964 so staro pot v pekrskem delu Rožne doline poimenovali Aleševa ulica. Janko Aleš (1926-1944), rojen v Mariboru, je bil po nemški okupaciji leta 1941 skupaj s starši izseljen v Bosno. Leta 1942 se mu je uspelo vrniti v Ljubljano, od koder je odšel v partizane na Dolenjsko, vendar se je vrnil v Ljubljano. Marca 1943 se je ponovno priključil partizanom in postal kurir v Šercerjevi brigadi. Padel je marca 1944 pri napadu na Ribnico na Dolenjskem.
Aljaževa ulica
Leta 1929 so novo ulico v Magdalenskem predmestju, ki teče vzporedno s Tržaško cesto od Ceste Pariške komune in se izteka v Jadransko cesto, poimenovali Aljaževa ulica. Po nemški okupaciji leta 1941 so jo preimenovali v Hotschewar Gasse (Hočevarjeva ulica) po pleskarju Viktorju Hotschewarju, ki je padel na nemških demonstracijah 27. januarja 1919 v Mariboru. Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Aljaževa ulica. Jakob Aljaž (1845-1927) je bil skladatelj in planinski pisec. Po stilu je bil romantik in je komponiral izključno krajše zborovske skladbe. Najboljše pa so njegove pesmi, ki izražajo ljubezen do domovine in opevajo slovenske gore. Najpomembnejši sta Triglav, moj dom in Slovan, na dan. Enako dragoceno je njegovo delo pri razvoju slovenskega planinstva in v odporu, da bi triglavskim goram nadeli nemški značaj. Bil je pobudnik in graditelj številnih slovenskih planinskih postojank v triglavskem pogorju: Aljažev stolp na vrhu Triglava (1895), Staničeva koča, Triglavski dom, Aljažev dom v Vratih.
Antoličičeva ulica
Leta 1953 so novo ulico v Novi vasi, ki danes povezuje Kardeljevo in Radvanjsko cesto, poimenovali Antoličičeva ulica. Družina Antoličič iz Miklavža na Dravskem polju se je po okupaciji Jugoslavije leta 1941 pridružila narodnoosvobodilnemu gibanju. Vsi člani družine, razen matere, ki je vojno preživela v koncentracijskem taborišču, so padli. Oče Jože (1889-1944) je bil delavec v Železniških delavnicah v Mariboru. Po okupaciji je postal sodelavec OF. Junija 1944 so ga pripadniki črne roke (gestapo) ubili na njegovem domu v Miklavžu. Hči Anica (1921-1945), tekstilna delavka v Mariboru, je padla aprila 1945 pri Sv. Križu nad Mariborom. Sin Rudolf (1924-1945) je kot borec Lackovega odreda padel pri dupleškem mostu aprila 1945.
Apostlova ulica
Leta 1938 so tedaj še načrtovano novo ulico, južni odcep od Medvedove ulice proti Gosposvetski cesti, poimenovali Apostlova ulica. Ker ob njej ni bilo hiš, Nemci ulice med drugo svetovno vojno niso preimenovali. Leta 1959 so ob regulaciji tega dela mesta ulico premaknili za približno 20 metrov proti vzhodu ter z njo povezali Medvedovo ulico in Gosposvetsko cesto. Leta 1968 so zaradi novogradenj v trikotniku med Kosarjevo, Medvedovo ulico in Gosposvetsko cesto ukinili Apostlovo ulico, hkrati pa so tako poimenovali novo ulico v Pekrah, med gričem Hrastje in Pekrskim potokom. Ulica je ime dobila po Ivanu Antonu Apostlu (1711-1784), kapucinu patru Bernardu, leksikografu, doma iz Maribora. Po zgledu drugih redovnikov na Koroškem in Kranjskem, ki so v njegovi dobi vneto ustvarjali slovarje, je tudi sam leta 1760 na podlagi Megiserjevega slovarja sestavil obsežni rokopisni Dictionarium germanico - slavonicum, pri katerem je bilo v slovenski slovar prvič v večjem obsegu sprejeto štajersko besedje.
Aškerčeva ulica
Leta 1898 so novo cesto od mestnega parka do Kersnikove ulice (do OŠ Franca Rozmana - Staneta) poimenovali Carneri Strasse (Carnerijeva cesta) po vitezu Jerneju Carneriju, piscu političnih spisov, zgodovine lirike in več filozofskih del. Bil je častni meščan Maribora in častni doktor filozofije na dunajski univerzi. Od leta 1885 do svoje smrti je živel odmaknjeno v Mariboru. Leta 1919 so ulico preimenovali v Aškerčevo ulico. Po nemški okupaciji leta 1941 so jo ponovno poimenovali Carneri Strasse, maja 1945 pa ji vrnili slovensko ime Aškerčeva ulica. Anton Aškerc (1856-1912) je bil slovenski pesnik, katoliški duhovnik in ljubljanski arhivar. Po začetnih lirskih pesmih je začel objavljati balade in romance ter se skoraj povsem posvetil epski poeziji. Aškerčeva epika izraža narodno zavest, dvomi o katoliški in vsakršni dogmi ter išče rešitev v vzhodnih verstvih in svobodomiselnosti. Med njegove najpomembnejše pesmi sodijo Svetopolkova oporoka, Svetinja, Slovenska legenda, cikel Stara pravda, Moja muza, Mi vstajamo; med baladami pa so Mejnik, Godčeva balada, Svatba v Logeh in Pravljica o koscu.
Avtomobilska ulica
Leta 2006 so novo slepo ulico na Teznu poimenovali Avtomobilska ulica.
Avtomobilska ulica je slepa
Ažbetova ulica
Leta 1951 so ulico, ki vodi do Šarhove ulice na Studencih, poimenovali Ažbetova ulica. Anton Ažbe (1862-1905) je bil slikar. Med študijem na münchenski akademiji se je razvil v izvrstnega risarja, ki je do potankosti obvladal študijsko metodo, zlasti v risanju akta in portretne glave. Leta 1891 je odprl majhno šolo, ki je kmalu postala znamenita Ažbetova šola. Konec 19. stoletja je bil že znana münchenska osebnost, toda zaradi bohemskega življenja in množice učencev ni veliko naslikal. Njegovo slikarstvo izhaja iz münchenskega okolja devetdesetih let 19. stoletja. Iz tega časa so tudi njegove slike Ženski podlaket, Bavarec, Starec s črno ovratnico, Zamorka, V haremu, Leda z labodom in Pevska vaja.
