Maribor nekoč: Färber Gasse postane Barvarska ulica

Babnikova ulica

​Med nemško okupacijo so leta 1942 obstoječo ulico na Tezenski Dobravi poimenovali Wild Gasse (Divjadna ulica) zaradi številne divjadi v bližnjem Tezenskem gozdu. Leta 1945 so ime najprej le poslovenili v Divjadno ulico, nato pa jo je leta 1946 odbor tezenske četrti preimenoval v Kosminovo ulico. Ob odpravi dvojnega poimenovanja so jo leta 1947 preimenovali v Babnikovo ulico. Janko Babnik (1861-1927) je bil pravnik in do razpada Avstro-Ogrske svetnik pravosodnega ministrstva na Dunaju. Po prvi svetovni vojni je vodil reorganizacijo sodstva v Sloveniji, bil upravitelj beograjskega Ministrstva pravde v Ljubljani in med letoma 1922 in 1927 predsednik Višjega deželnega apelacijskega sodišča. Njegovo najpomembnejše delo je knjiga Sledovi slovenskega prava, ki govori o najstarejši slovenski pravni zgodovini.

Balaševa ulica

Leta 1967 so novo ulico blizu Dupleške ceste na koncu Brezja poimenovali Balaševa ulica. Arpad Balaš (1920-1945), doma iz Bekeš-Gyule na Madžarskem, je pred drugo svetovno vojno živel kot torbarski pomočnik na Pobrežju v Mariboru. Po okupaciji leta 1941 se je najprej preselil na Hrvaško, nato pa v Ljubljano, od koder je leta 1942 odšel v partizane. Leta 1942 so ga ujeli Italijani in ga obsodili na 20 let zapora. Leta 1943 so ga osvobodili Američani. Iz Barija je z jugoslovanskimi prostovoljci odšel v Dalmacijo in nato nazaj v Slovenijo. Leta 1945 je kot komandant bataljona v Ljubljanski brigadi padel v Beli krajini.

Bantanova ulica

Konec 19. stoletja so novo ulico na Pobrežju poimenovali Forst Gasse (Gozdna ulica) - po bližnjem Stražunskem gozdu. V tridesetih letih 20. stoletja so jo preimenovali v Gosposvetsko ulico. Po nemški okupaciji leta 1941 so ulico razdelili na tri dele. Vzhodni del nekdanje enotne ulice so poimenovali Linden Gasse (Lipova ulica), preostala dela pa Terbutz Gasse in Tell Gasse, po lipah v Stražunskem gozdu. Maja 1945 so vse tri dele ponovno združili v enotno ulico in ji vrnili slovensko ime Gosposvetska ulica. Leta 1947 so ob odpravi dvojnega poimenovanja in regulaciji mesta ulico ponovno razdelili na tri dele in njen vzhodni del poimenovali Bantanova ulica. Marijan Bantan - Stojan (1926-1944) je bil gimnazijec, sekretar SKOJ-a mariborskega okrožja. Ubit je bil avgusta 1944 v Vajgnu v Slovenskih goricah.

Barvarska ulica

Ulica, ki povezuje Slovensko ulico in Ulico 10. oktobra, se prvič omenja leta 1477 kot Khukhiczgasslein in je to ime obdržala vse do konca 18. stoletja. Leta 1822 se prvič omenja Färbergassl (Barvarska uličica) in leta 1825 kot Färber Gasse (Barvarska ulica). Leta 1919 so ime poslovenili v Barvarska ulica. Po nemški okupaciji leta 1941 so jo ponovno poimenovali Färber Gasse. Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Barvarska ulica. Ime je dobila po barvarni, ki se je dolga leta nahajala v hiši številka 5. Prvi znani barvar v tej hiši je bil že leta 1774 Jakob Hogenwart. Njegovi nasledniki so ta poklic v njej opravljali vse do leta 1882.

Baševa ulica

Leta 1971 so novo ulico v Novi vasi med Radvanjsko in Kardeljevo cesto poimenovali Baševa ulica. Franjo Baš (1899-1967) je bil etnolog, geograf, zgodovinar in muzeolog. Po končanem študiju se je zaposlil v Mariboru najprej kot profesor, leta 1932 pa je postal arhivar v banovinskem arhivu v Mariboru. Hkrati z arhivskim delom je vodil tudi Mestni muzej. Leta 1938 je dosegel, da so muzej povzdignili v Pokrajinski muzej Maribor in da je mestna občina odkupila mariborski mestni grad ter ga namenila muzeju in arhivu. Kot organizator muzejstva je zbral večino tedanjega gradiva in uredil stalno razstavo. Med letoma 1937 in 1941 je bil urednik Časopisa za zgodovino in narodopisje. Po drugi svetovni vojni je bil vodja odseka za muzeje, galerije in spomeniško varstvo na ministrstvu za znanost in kulturo. Sodeloval je pri restituciji med okupacijo odnesenega kulturnega premoženja. Pozneje je vodil preureditev tehniškega muzeja v Bistri in zavaroval spomenike na Ravnah na Koroškem in v Kropi. Povezoval je kulturno, politično zgodovino, etnologijo, arheologijo, geografijo in muzeologijo.

Baukartova ulica

Leta 1975 so novo ulico na Tezenski Dobravi poimenovali Baukartova ulica. Jan Baukart (1889-1974) je bil pisatelj in učitelj. Po končanem učiteljišču v Mariboru leta 1909 se je poleg poučevanja ukvarjal predvsem z vzgojnimi vprašanji in na to temo napisal več prispevkov (Vzgojni vpliv ceste, O pozdravu, Nekaj o zgodovinskem pouku, Politična naloga šole). Leta 1919 je napisal mladinsko knjigo Marko Senjanin, slovenski Robinzon. Iz angleščine je prevedel Šest angleških povesti, Knjigo o Japonski in Kiplingovo Drugo knjigo o džungli.

Bazoviška ulica

Leta 1951 so novo ulico v Novi vasi zahodno od Betnavskega gozda poimenovali Bazoviška ulica. Bazovica je naselje v vzhodnem delu Tržaškega Krasa, tik ob cesti Trst-Kozina. Kraj je pomembno kulturno, prosvetno, športno in gospodarsko središče Slovencev v Italiji. V Bazovici so bili zaradi protifašistične dejavnosti 6. septembra 1930 ustreljeni F. Bidovec, F. Marušič, Z. Miloš in A. Valenčič, ki so bili obsojeni pred fašističnim sodiščem za zaščito države v Trstu.

Beblova ulica

Leta 1973 so novo ulico na skrajnem koncu Tezenske Dobrave, tik ob Stražunskem gozdu, poimenovali Beblova ulica. Avgust Bebel (1840-1913) je bil strugarski mojster in delavski voditelj v Nemčiji. Že leta 1867 je bil izvoljen v frankfurtski parlament. Leta 1869 je skupaj z W. Liebknechtom ustanovil nemško socialdemokratsko delavsko stranko. Zaradi svojega delovanja je bil večkrat obsojen na zapor. Njegovi najpomembnejši deli sta Ženska in socializem ter Iz mojega življenja.

Begova ulica

Leta 1948 so staro ulico v nekdanjem pekrskem delu Rožne doline tik pod Pohorjem poimenovali Begova ulica. Ante Beg (1870-1946) je bil publicist, narodni delavec in učitelj. Bil je urednik in izdajatelj Slovenske zadruge in Celjske domovine, nekaj časa je urejal Slovenski narod. Leta 1909 je postal potovalni učitelj. Med letoma 1905 in 1911 je v več knjigah opisal slovensko-nemško narodnostno mejo na Štajerskem, Koroškem in Kočevskem do leta 1900. Leta 1910 je sestavil Narodni kataster Koroške. Leta 1923 je izdal poljudni priročnik Naše gobe.

Belačeva ulica

Leta 1929 so novo ulico, ki leži vzporedno s Koroško cesto in Smetanovo ulico v Koroškem predmestju, poimenovali Nekrepova ulica, po mariborskem meščanu in gradbeniku Jožefu Nekrepu. Po nemški okupaciji leta 1941 so jo preimenovali v Bruckner Gasse (Brucknerjeva ulica), po avstrijskem komponistu Antonu Brucknerju (1824-1896). Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Nekrepova ulica. Septembra 1947 so jo preimenovali v Belačevo ulico. Janez Weiss - Belač (1915-1944) je bil kipar in ilustrator partizanskega tiska. Edino njegovo večje kiparsko delo je leta 1937 dokončani spomenik V. Jagiču v Varaždinu. Med okupacijo se je vključil najprej v ilegalno delo, nato pa je leta 1943 odšel v partizane, kjer je bil dodeljen tehniki kulturniške skupine XIV. divizije, ki jo je vodil Karel Destovnik - Kajuh. Ker med vojno ni mogel kipariti, je risal ovitke, zaglavja in risbe za ilegalni in partizanski tisk. V začetku leta 1944 se je s XIV. divizijo udeležil pohoda na Štajersko. Februarja 1944 je padel na Graški Gori pri Slovenj Gradcu.

Belokranjska ulica

V tridesetih letih 20. stoletja so novo ulico v podaljšku Nasipne ulice do Stražunskega gozda na Pobrežju poimenovali Finžgarjeva ulica, po slovenskem pisatelju Franu Saleškem Finžgarju. Po nemški okupaciji leta 1941 so jo preimenovali v Eiselsberg Gasse (Eiselsbergova ulica), po avstrijskem zdravniku Antonu von Eiselsbergu. Maja 1945 ji vrnejo slovensko ime Finžgarjeva ulica. Leta 1947 so ulico razdelili in južni del preimenovali v Belokranjsko ulico. Bela krajina je pokrajina v jugovzhodni Sloveniji med Kočevskim rogom, zahodnim delom Gorjancev in reko Kolpo.

Beloruska ulica

V tridesetih letih 20. stoletja so novo ulico na Teznu poimenovali Aškerčeva ulica, po slovenskem pesniku Antonu Aškercu. Po nemški okupaciji so jo preimenovali v Paul Keller Gasse (Ulica Paula Kellerja), po nemškem pisatelju Paulu Kellerju (1873-1932). Maja 1945 ji vrnejo slovensko ime Aškerčeva ulica. Septembra 1947 jo preimenujejo v Belorusko ulico. Belorusija je država, nekdanja zvezna republika v Sovjetski zvezi. Glavno mesto je Minsk. Belorusija leži med Poljsko na zahodu, Rusijo na vzhodu, baltskimi državami na severu in Ukrajino na jugu. Severni del države je porasel z borovimi gozdovi, južni del pa je močvirnat, s številnimi jezeri.

Benkova ulica

Leta 1937 je dal mariborski tovarnar Hutter na Pobrežju zgraditi 20 stanovanjskih hiš za svoje uslužbence. Novonastalo naselje so poimenovali Hutterjeva naselbina. To ime je obdržalo tudi med okupacijo (Hutter - Siedlung), vse do leta 1947, ko so v naselju poimenovali tri ulice: Zupančeva, Tekstilna in Benkova ulica. Leta 1951 so ime prenesli na novonastalo južneje ležečo ulico, medtem ko so čez staro ulico podaljšali Ulico Štravhovih. Stanislav Benko (1910-1941) je bil tekstilni mojster v Mariboru in je bil zaradi svojih idej in delovanja preganjan in zaprt že v Kraljevini Jugoslaviji. Med okupacijo je bil eden od začetnikov organiziranega odporniškega gibanja v Mariboru. Novembra 1941 je bil kot talec ustreljen v Celju.
(Drugi del mariborskih ulic pod črko B prihodnjo nedeljo.)