Magdalensko predmestje v Mariboru je ležalo na južnem, desnem bregu Drave, okoli cerkve svete Magdalene, in je bilo poseljeno predvsem ob treh glavnih cestah, Tržaški, Pobreški in Ruški. Stare, skromne hišice in moderne sodobne hiše so dajale predmestju miren podeželski značaj. Župna cerkev svete Magdalene, ki je predmestju dala ime, šola in gostilna Pri mestu Trstu so bile najimenitnejše stavbe v predmestju, ki je segalo od železniškega mostu do Jožefove cerkve na Studencih in od Drave do mitnice na Tržaški cesti. Do leta 1821 je cerkev obdajalo pokopališče z obzidjem.
Konec 19. stoletja se je mesto razširilo ob reki Dravi na zahod do vasi Pobrežje, kjer so po zaprtju Magdalenskega pokopališča leta 1879 odprli novo mestno pokopališče. Zaradi spora z mestom glede pokopov nekatolikov na tem pokopališču je dal Župnijski urad svete Magdalene zgraditi na drugi strani ceste cerkveno pokopališče.
Moška kaznilnica ob Pobreški cesti
Med letoma 1884 in 1889 so ob Pobreški cesti zgradili moško kaznilnico, ki je lahko sprejela 800 zapornikov. Ta zapor je kot prvi v tedanji Avstriji imel poseben mladinski oddelek. Na zahodu se je Magdalensko predmestje razširilo do vasi Studenci, kjer je stala mogočna cerkev svetega Jožefa.
Državna komercialna cesta
Tržaška ali državna komercialna cesta, ki je tekla skozi Magdalensko predmestje, je bila ena najpomembnejših cest v tedanji Avstro-Ogrski, kajti do izgradnje železnice je bila edina povezava med Dunajem in edinim velikim avstrijskim pristaniščem Trstom, ki je bil tedaj avstrijsko okno v svet. Ob tako imenitni cesti so v drugi polovici 19. stoletja zrasle številne za mesto pomembne stavbe, kot so mestna bolnišnica, mestni vodovod, pehotna vojašnica, kaznilnica in mnoge stanovanjske hiše, med katerimi po svoji mogočnosti izstopa nekdanja vila Piberstein. Leta 1855 je ob njej zrasla nova mestna bolnišnica, ki so jo med letoma 1869 in 1883 dograjevali in širili. Tako so zgradili operacijsko dvorano, skladišče, novo kuhinjo in mrtvašnico.
V drugi polovici 19. stoletja so z levega brega Drave na desnega preselili večino vojaštva
Magdalenski park
Ko so leta 1863 odprli za promet koroško železnico, pa so tiri, ki so prečkali cesto, postali ovira za normalen promet po tej ulici. Zato je mestni svet že leta 1875 sklenil, da naredijo podvoz pod železnico in tako omogočijo tekoč promet po tej cesti. Prehod so zgradili šele leta 1900, ko se je mesto že močno razširilo preko koroške železnice in je izgradnja podhoda postala nujna. Leta 1867 je grof Anton Brandis dal zgraditi konjeniško vojašnico, ob kateri je nastala nova Jezdarska ulica, ki je dobila ime po vojašnici.
Leta 1906 so na mestu nekdanjega cerkvenega pokopališča, na obeh straneh železnice proti Koroški, uredili park, ki se ga je prijelo ime Magdalenski park in stoji še danes. Magdalensko predmestje se je dokončno vključilo v mesto šele z izgradnjo novega državnega mostu leta 1913.
Številčenje hiš
Hitri širitvi mesta je sledil velik porast prebivalstva. V mestu so se naseljevali novi prebivalci, ki mesta niso poznali, pa tudi za stare prebivalce se je mesto v 19. stoletju močno spremenilo - povečalo, gradile so se nove stanovanjske hiše, širila se je industrija, s tem pa so nastajali nove ulice, ceste in trgi. Nuja je silila prebivalce, da so zaradi lažje orientacije dajali imena novim ulicam, cestam in trgom. Hišne številke so nastale zaradi potrebe po lažji identifikaciji stavbe in zaradi obdavčitve nepremičnin.
Tako je bilo z dvornim patentom 15. decembra 1770 določeno, da se hišna številka napiše na vsak zid v hišni veži in da hišni gospodar odgovarja za njeno ohranitev. Dvorni dekret z 29. septembra 1770 pa določa, da se morajo oštevilčiti brez izjeme vsa poslopja, tudi cesarjev grad, dvorna letovišča in celo nunciatura. To oštevilčenje hiš so izpeljali za potrebe vojske v monarhiji. Številčenje hiš so začeli pri kakšnem odličnem poslopju, tako je v Mariboru dobil številko 1 mariborski mestni grad. Druga polovica 18. stoletja je Mariboru prinesla ne le prvo poimenovanje ulic, ampak tudi oštevilčenje hiš, vendar so šele v drugi polovici 19. stoletja mestni očetje sprejeli moderen in ne več stihijski način poimenovanja ulic in številčenja hiš.
Vojsko na desni breg
V drugi polovici 19. stoletja so z levega brega Drave na desnega preselili večino vojaštva - v novozgrajene vojašnice ob Tržaški cesti (nekdanja pehotna vojašnica), Ljubljanski ulici (nekdanja topniška vojašnica), Jezdarski ulici (konjeniška vojašnica) in šolo za nižje oficirje ob Radvanjski cesti (današnja vojašnica generala Maistra - nekdanja kadetnica). Tako je na levem bregu ostala le domobranska vojašnica v Melju.
