Meškova ulica
V tridesetih letih 20. stoletja so novo ulico pod Piramido v Krčevini poimenovali Meškova ulica. Po nemški okupaciji aprila 1941 so ime ulice začasno le ponemčili v Meško Gasse, nato pa jo še isto leto preimenovali v Ornig Gasse (Ornigova ulica). Maja 1945 ji vrnejo slovensko ime Meškova ulica.
Franc Ksaver Meško (1874-1964), pisatelj, dramatik in pesnik, je študiral bogoslovje v Mariboru in Celovcu. Kot duhovnik je nato večinoma služboval na Koroškem. Že v dijaških letih je pisal pesmi, sprva ljubezenske, nato domoljubne in nabožne. V zrelih letih se je posvetil prozi in leta 1897 napisal roman iz meščanskega okolja Kam plovemo. Slike in povesti so krajše realistične zgodbe iz meščanskega in kmečkega življenja. Zbirki Tihi večeri in Mlin božji zaokrožujeta njegovo obdobje novoromantične izpovednosti, zastrte erotike, melanholije, sočutja s trpečimi in religioznosti. V romanu Na Poljani se je posvetil domovini, še posebej Koroški. V zgodovinski povesti o kugi na Ptuju leta 1645, Črna smrt, se je od nove romantike vrnil k realizmu. Kmečko življenje Slovenskih goric ga je znova pritegnilo v Slikah, moralni razkroj tamkajšnjega gruntarstva je skoraj naturalistično prikazal v drami Pri Hrastovih (1924). Mladini se je priljubil s črticami, ki jih je izdajal v zbirki Mladim srcem. Njegovi spominski spisi odsevajo kulturnopolitično podobo tistega časa in osvetljujejo pisateljevo pokončno osebnost. Meško je prvi pomembnejši zastopnik vzhodne Štajerske in slovenske Koroške v našem pripovedništvu.
Metelkova ulica
Leta 1929 so novo ulico v Magdalenskem predmestju poimenovali Metelkova ulica. Po nemški okupaciji aprila 1941 so ime ulice začasno le ponemčili v Metelko Gasse, nato pa jo še isto leto preimenovali v Blücher Gasse (Blücherjeva ulica) po pruskem generalu Gebhardu Leberechtu Blücherju (1742-1819). Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Metelkova ulica.
Franc Serafin Metelko (1789-1860), slovničar, pisec in prevajalec šolskih ter nabožnih spisov, je bil po končanem bogoslovju v Ljubljani leta 1814 posvečen v duhovnika. Od 1815 do smrti je bil stolni katehet v Ljubljani. Leta 1817 je bil imenovan za profesorja na novo ustanovljeni stolici za slovenski jezik na ljubljanskem liceju. Metelkovo najpomembnejše delo je slovenska slovnica iz leta 1825. V uvodu pojasnjuje svojo pisavo (po njem je dobila ime metelčica) in pravorečna, oblikoglasna ter prozodična pravila. V poglavju o besedotvorju obravnava besedne korene, priponske ter pregibalne morfeme in končnice. Nadalje razvršča tvorbe po besednih vrstah; glagole deli na šest vrst. V oblikoslovju obravnava le sklanjanje in spreganje.
Meznaričeva ulica
Leta 1947 so staro ulico severno od Limbuške ceste (po kateri so bile do tedaj oštevilčene hiše ob njej) na Studencih poimenovali Meznaričeva ulica. Martin Meznarič (1893-1946) je bil kot avstrijski vojak med prvo svetovno vojno poslan na rusko fronto. Tam je bil ranjen in ujet ter je pozneje kot rdečearmejec sodeloval v oktobrski revoluciji leta 1917. Po vrnitvi v Maribor je najprej delal kot mojster v Metalni, pozneje pa je bil zaposlen kot konzervator v mariborskem pokrajinskem muzeju. Med drugo svetovno vojno se je pridružil narodnoosvobodilnem gibanju in po izdaji leta 1944 končal v koncentracijskem taborišču.
Miklavčeva ulica
V tridesetih letih 20. stoletja so novo ulico na Studencih poimenovali Cvetlična ulica. Po nemški okupaciji leta 1941 so ime ulice le ponemčili v Blumen Gasse. Maja 1945 so ji vrnili staro slovensko ime Cvetlična ulica. Leta 1947 so jo preimenovali v Miklavčevo ulico.
Peter Miklavec Podravski (1859-1918), kmečki pisatelj s Pohorja, se je kot samouk naučil skoraj vseh slovanskih jezikov. Leta 1883 se je za kratek čas zaposlil pri notarju v Mariboru. Že leta 1884 pa se je vrnil na posestvo v Hudem kotu na Pohorju, kjer je ostal do svoje smrti. Posvetil se je literarnemu delu in pošiljal prispevke v poljske, češke in ruske časopise. Največ pa se je ukvarjal s prevajanjem leposlovja iz slovanskih jezikov, predvsem Sienkiewicza.
Miklavška ulica
Po nemški okupaciji leta 1941 so staro ulico na Tezenski Dobravi poimenovali Sender Gasse (Oddajniška ulica) po radijskem oddajniku, ki so ga konec tridesetih let 20. stoletja postavili na Teznu. Maja 1945 so ime poslovenili v Oddajniška ulica. Leta 1946 je četrtni odbor ulico preimenoval v Ulico 9. maja po dnevu osvoboditve 9. maju 1945. Leta 1947 so jo preimenovali v Miklavško ulico.
Miklavž na Dravskem polju je gručasto naselje ob magistralni cesti Maribor-Ptuj, od koder se ločita cestna odcepa proti Spodnjim Hočam in Kidričevem. Staro jedro naselja je ob cerkvi sv. Miklavža na robu višje terase, novejši del pa se širi ob cesti proti Mariboru in odcepih. Na nižji dravski terasi so travniki in trije ribniki, ki jih napajajo izviri pod ježo. Naselje kaže zaradi enodružinskih hiš, zgrajenih v sedemdesetih in osemdesetih letih, povsem mestni videz. Cerkev sv. Miklavža, ki se omenja že leta 1382, je postala sedež župnije šele leta 1962. Sedanja stavba je iz 16. stoletja, glavni oltar je iz leta 1718, prižnica pa je delo konjiškega mojstra M. Pogačnika iz leta 1735. Cerkev obdaja obzidano pokopališče s številnimi rimskimi nagrobniki. Nekdanja pristava iz leta 1800 je bila predelana v nadstropni dvorec s preprosto klasicistično fasado. Kraj je bil do sredine 20. stoletja pomembno pristajališče dravskih splavarjev.
Miklošičeva ulica
Najstarejše ime ulice je bilo Kirch ali Obere Kirch Gasse (Cerkvena ali Zgornja cerkvena ulica), ker je vodila do župnijske cerkve in se prvič omenja leta 1760. Leta 1840 so jo preimenovali v Reben Gasse (Trtno ulico) zaradi vinske trte, ki je rasla ob njej. Leta 1855 jo imenujejo Grün Gasse (Zelena ulica). Obe zadnji oznaki govorita o tem, da je nekdanja vozna pot vodila med vrtovi in trtami in tedaj majhnimi hiškami (fronta hiše je bila dolga 15 metrov). Po izgradnji Kazina leta 1864 ob njej so jo leta 1869 preimenovali v Kasino Gasse (Kazinsko ulico). Kazinsko društvo je bilo v mestu ustanovljeno že leta 1823 in je do izgradnje nove stavbe (še danes stoji na istem mestu) gostovalo najprej v Vetrinjski ulici 12, nato na Slomškovem trgu 3 in pred preselitvijo v nove, lastne prostore na Glavnem trgu 20 (stavba je bila v letih 1908-1912 porušena zaradi gradnje novega državnega mostu). Ulica je do regulacije današnjega Slomškovega trga leta 1891 segala vse do vogala Gledališke ulice. Leta 1919 so jo preimenovali v Miklošičevo ulico. Po nemški okupaciji aprila 1941 so jo začasno ponovno poimenovali Kasino Gasse, nato pa še isto leto preimenovali v Ernst Goll Gasse (Ulica Ernsta Golla) po nemškem pisatelju Ernstu Gollu (1887-1912). Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Miklošičeva ulica.
Fran Miklošič (1813-1891), slovenski jezikoslovec, je po končanem študiju in doktoratu iz prava v Gradcu in na Dunaju postal leta 1849 prvi profesor stolice za slovansko filologijo na Dunaju, ki se je razvila v najpomembnejše slavistično središče v Evropi. Pri njem so študirali slovenski izobraženci kot J. Trdina, M. Valjavec, M. Pleteršnik, K. Štrekelj, E. Kos in M. Murko. Od leta 1851 je bil redni član akademije znanosti. Izhajal je iz tedanje slavistične šole, vendar je zaradi bolj eksaktne metode in celovitejše obravnave slovanskih jezikov začetnik znanstvenega slovanskega jezikoslovja. Miklošič je avtor temeljnih slavističnih del in vodilni slavist 19. stoletja. Zaradi pionirskih študij o neslovanskih jezikih, zlasti na Balkanu (madžarski, romunski, albanski in romski jezik), je pomemben tudi v zgodovini teh jezikoslovij in v balkanistiki. Njegova najpomembnejša dela so Primerjalna slovnica slovanskih jezikov (1852-1875), Lexicon palaeoslovenico - graeco - latinum (1862-1865), Etimološki slovar slovanskih jezikov (1886).
Milčinskega ulica
Leta 1951 so novo ulico na Pobrežju poimenovali Milčinskega ulica. Fran Milčinski (1867-1932), pisatelj in dramatik, je po končanem študiju prava na Dunaju v letih 1855 do 1860 bil v pravosodni službi na Kranjskem (Ljubljana, Škofja Loka, Radovljica. Brdo pri Lukovici, Idrija), od 1897. v Ljubljani, kjer je bil več let sodnik za mladinsko varstvo in prestopništvo. Leta 1918 je postal namestnik poverjenika za socialno skrbstvo v Narodni vladi SHS v Ljubljani, nato je delal na tamkajšnjem višjem deželnem sodišču. V letih od 1920 do 1925 je bil svetnik Stola sedmerice v Zagrebu. Že kot dijak je pisal krajša humoristična besedila.
Prvo zahtevnejše besedilo je humoreska Zoper samobeležnik iz leta 1900. Ustvarjalne vzorce je iskal v dobrodušnem humorju C. Dickensa in M. Twaina. Obširnejše satirično družbenokritično besedilo so Muhoborci. Vrh njegovega jezikovnega oblikovalnega mojstrstva so poznejše zgodbe o Butalcih, ki uravnoteženo združujejo nadčasno humornost z vselej aktualno satiričnostjo. V poznejših letih je dajal vse večji poudarek kratkočasni zgodbi in humoreski (Gospod Fridolin Žolna in njegova družina). Pozneje se je usmeril v mladinsko dramatiko in ustvaril dela, ki sodijo v slovensko klasiko: Mogočni prstan (1923), Vesela igra o žalostni princezinji (1923), Igrica o veseli nalogi (1924), Krpan mlajši (1925).
