Močnikova ulica
Leta 1965 so novo ulico pod Piramido poimenovali Močnikova ulica. Fran Močnik (1814–1892), matematik in pisec učbenikov, je po končanem bogoslovju v Gorici leta 1836 poučeval na tamkajšnji normalki in hkrati študiral filozofske vede na univerzi v Gradcu. Leta 1846 je postal profesor matematike na tehniški akademiji v Lvovu, leta 1849 pa na univerzi v Olomoucu. Kot šolski uradnik, med letoma 1869 in 1871 je bil deželni šolski nadzornik za Štajersko, si prizadeval za izobraževanje učiteljev, ustanavljanje novih šol ter za izboljšanje gmotnega položaja šolstva in učiteljev na Kranjskem in Štajerskem. Dosegel je uvedbo več ur slovenskega pouka v tedanjih pretežno nemških ljudskih šolah. Pisal je matematične učbenike za osnovne in srednje šole. Leta 1840 je izdal knjigo o metodiki pouka v matematiki. Pozneje je sestavil večje število računic za ljudske šole, nekaj metodičnih knjig za učitelje, več učbenikov aritmetike, algebre in geometrije za nižje in višje razrede gimnazij in realk, posebne učbenike za moška in ženska učiteljišča ter nekaj priročnikov in logaritemskih tabel. Napisal je več kot 70 različnih šolskih knjig, ki se odlikujejo z razumljivo metodo, jasno predstavitvijo snovi in praktično uporabnostjo.
Modrinjakova ulica
V tridesetih letih 20. stoletja so novo ulico v Rožni dolini v Zgornjem Radvanju poimenovali Zvezna ulica, ker je potekala po sredini Rožne doline ter povezovala ulice iz vzhodnega in zahodnega dela doline. Po nemški okupaciji leta 1941 so jo preimenovali v Mai Gasse (Majska ulica). Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Zvezna ulica. Leta 1947 so nekoč slepi del Zvezne ulice sredi naselja preimenovali v Modrinjakova ulica.
Štefan Modrinjak (1774–1827) je po študiju filozofije in teologije v Gradcu leta 1800 postal duhovnik. Služboval je v Miklavžu pri Ormožu, Veliki Nedelji, Ormožu, Tomažu pri Ormožu in od leta 1814 spet v Miklavžu. Sodeloval je v štajerskem prerodu in pisal pesmi, v katerih je v tematiki in jeziku nadaljeval izročilo štajerskih prerodnih piscev. Manjši del njegovega opusa so domoljubne, ljubezenske, refleksivne in idilične pasmi, s katerimi je postal eden najznačilnejših slovenskih predromantičnih pesnikov. Njegove pomembnejše pesmi so Molitva na božico Slovenko, Elegija in Škrjanec in pevec. Modrinjak spada poleg Vodnika in Jarnika med najbolj izrazite pesnike pred Prešernom.
Mohoričeva ulica
Leta 1947 so staro ulico v Damiševem naselju na Studencih poimenovali Mohoričeva ulica. Vatroslav Mohorič (1831–1905) je bil domoljub in kmet iz Podgradja pri Ljutomeru. Po očetovi smrti je zapustil gimnazijo v Mariboru in se v Radgoni izučil mlinarstva. Po materini smrti (mater Ano je opeval Stanko Vraz) je prevzel posestvo v Podgradu pri Ljutomeru. V ustavni dobi se je udeleževal vsakega narodnega gibanja v Prlekiji in tako sodeloval pri ljutomerskem taboru leta 1868 in ustanovitvi okrajne posojilnice v Ljutomeru leta 1872. V sedemdesetih letih 19. stoletja je postal vodja prleških županov, na katere je vplival s svojimi gospodarskimi, narodnimi in konservativnimi pogledi. Bil je eden od pobudnikov o ustanovitvi gimnazije v Ljutomeru. V osemdesetih letih se je umaknil iz politike in se posvetil kmetovanju. Leta 1893, ko je trtna uš uničila vinograde v Slovenskih goricah, je bil začetnik akcije za njihovo obnovitev.
Mojčina ulica
Leta 1964 so novo ulico v Zgornjem Radvanju poimenovali Mojčina ulica. Mojca je eden glavnih likov Vandotovih povesti o Kekcu
Moskovska ulica
V tridesetih letih 20. stoletja so novo ulico na Teznu ob železniški postaji Tezno poimenovali Maistrova ulica, po slovenskem generalu Rudolfu Maistru (1874–1934). Po nemški okupaciji leta 1941 so jo preimenovali v Luisen Gasse (Luisina ulica) po pruski kraljici Luisi von Mecklenburg – Streliz (1776–1810). Maja 1945 so ji vrnili ime Maistrova ulica. Leta 1947 so ulico razdelili na štiri dele. Del ob železniški postaji Tezno je dobil ime Moskovska ulica.
Moskva, glavno mesto Rusije, leži na valovitem svetu na obeh bregovih reke Moskve. Z okoli 8,8 milijona prebivalcev in površino 875 km2 je največje mesto ter politično, kulturno in gospodarsko središče Rusije. Jedro koncentrično zgrajenega mesta je nekoliko višje ležeči Kremelj, simbol Moskve, ki ga obdajajo kremeljski zidovi (za katerimi so grobovi nekdanjih vodilnih komunistov), poleg je Rdeči trg z Leninovim mavzolejem, cerkev Vasilija Blaženega iz 16. stoletja. Moskva je leta 1918 od Petrograda (poznejšega Leningrada) prevzela funkcije glavnega mesta. Mesto se prvič omenja leta 1147. Leta 1237 so ga porušili Mongoli. V 14. stoletju se je začel vzpon Velike moskovske kneževine, ki je bila duhovno in politično središče Rusije. Konec 14. stoletja so jo uničili Mongoli. Leta 1478 je Moskva postala glavno mesto ruske države. Leta 1571 so jo porušili krimski Tatari, v letih 1605 do 1612 pa so jo zasedali Poljaki. Leta 1712 so glavno mesto preselili v obmorski Petrograd. V vojni proti Napoleonu je Moskva leta 1812 pogorela. Po oktobrski revoluciji je leta 1918 sovjetska vlada glavno mesto prestavila nazaj v Moskvo. Od leta 1923 je bila glavno mesto ZSSR. Po razpadu Sovjetske zveze je od leta 1991 glavno mesto Ruske federacije.
Muratova ulica
Leta 1924 so novo ulico na Pobrežju poimenovali Slovenska ulica. Po nemški okupaciji leta 1941 so jo preimenovali v Spendler Gasse (Spendlerjeva ulica). Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Slovenska ulica. Leta 1947 so jo ob odpravljanju dvojnega poimenovanja preimenovali v Muratova ulica. Anton Plešnik – Murat (1919–1945) se je kot komandant Lackovega odreda bojeval na Pohorju in v Dravski dolini. Aprila 1945 je kot komandant Tomšičeve brigade padel v boju z Nemci.
Murkova ulica
Leta 1900 so novo ulico v Železničarski koloniji v Magdalenskem predmestju poimenovali Puchelt Gasse (Pucheltova ulica), po prvem vodji železniških delavnic med letoma 1864 in 1882 Konradu Pucheltu (1818–1904). Leta 1919 so jo preimenovali v Murkovo ulico. Po nemški okupaciji leta 1941 so jo ponovno poimenovali Puchlet Gasse. Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Murkova ulica.
Anton Murko (1809– 1871), leksikograf in slovničar, je po končani gimnaziji v Mariboru obiskoval filozofski licej v Gradcu. Tu je leta 1836 končal bogoslovne študije. Služboval je na bogoslovni fakulteti in kot vzgojitelj pri guvernerju Štajerske, pozneje pa je bil župnik in dekan v Stadlu ob Muri in v Zavrču. Od leta 1860 do smrti je bil dekan v Hočah. V letih od 1830 do 1832 je napisal slovensko slovnico ter sestavil nemško-slovenski in slovensko-nemški priročni slovar. S posebno pohvalno pripombo je na koncu knjige ponatisnil iz Kranjske čbelice Prešernovo Slovo od mladosti in Povodnega moža. Za drugo predelano in pomnoženo izdajo (1843, 1850) je precej spremenil tudi naslov; v podnaslovu je opustil izjavo, da je slovnica namenjena Nemcem in da je sestavljena na podlagi ljudskega govora Slovencev. Kot četrto slovensko pokrajino, za Štajersko, Koroško in Kranjsko, je tu navedel "Ilirsko Primorsko", v prvi izdaji pa so na tem mestu "zahodni ogrski okraji". V slovnici in slovarju je odločilno presegel štajersko jezikovno regionalnost. Zajel in obravnaval je celotno (knjižno) slovenščino, čeprav se je še pogosto skliceval na svoje štajersko narečje. V pisavi se je držal tradicionalne bohoričice ter zavračal metelčico in dajnčico. V drugi izdaji slovnice je med prvimi uporabil gajico.
Anton Murko je Ilirsko Primorsko navedel kot četrto slovensko pokrajino
Murnikova ulica
Leta 1924 so novo ulico na Pobrežju poimenovali Murnikova ulica. Po nemški okupaciji aprila 1941 so ime začasno ponemčili v Murnik Gasse, nato pa so jo še isto leto preimenovali v Daimler Gasse (Daimlerjeva ulica) po nemškem avtomobilskem konstruktorju Gottlibu Daimlerju (1834–1900). Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Murnikova ulica.
Rado Murnik (1870–1932) je bil pisatelj in časnikar. Po gimnaziji v Ljubljani 1889 je študiral medicino v Gradcu in na Dunaju. V devetdesetih letih je začel pisati za različne slovenske revije in častnike (Vesna, Ljubljanski zvon, Slovan, Slovenski narod). Bil je urednik satiričnih listov Jež in Osa ter revije Lovec. Med prvo svetovno vojno je delal pri cenzuri, nato med letoma 1918 in 1921 pri dopisnem uradu v Ljubljani, nato pa je bil brez službe. Njegova delo so: satirično-parodistični roman Groga in drugi (1895); zgodovinski roman Hči grofa Blagaja, (1911/13); humoreske Ata Žužamaža in Navihanci (1900); Jari junaki, "vesela povest" Matajev Matija, Ženini naše Koprnele, burka Bucek v strahu; v knjigi Znanci so objavljena krajša nehumoristična prozna dela.
Murnova ulica
V tridesetih letih 20. stoletja so novo ulico na Teznu poimenovali Prešernova ulica po slovenskem pesniku Francetu Prešernu (1800–1849). Po nemški okupaciji aprila 1941 so ime začasno ponemčili v Prescheren Gasse, nato pa so jo še isto leto preimenovali v Flieder Gasse (Bezgova ulica) po bezgu (španskem), ki je rasel ob tej ulici. Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Prešernova ulica. Leta 1947 so jo ob odpravi dvojnega poimenovanja preimenovali v Murnovo ulico.
Josip Murn, psevdonim Aleksandrov (1879–1901), slovenski pesnik, je v skromnih gmotnih razmerah leta 1898 končal gimnazijo v Ljubljani. Nato je poizkušal študirati na Dunaju in v Pragi, vendar se je zaradi pomanjkanja denarja moral vrniti v Ljubljano. Zaposlil se je kot pisar najprej pri odvetniku, pozneje pa pri trgovski zbornici. Zaradi jetike, ki si jo je poskušal zdraviti na deželi (Cerklje na Gorenjskem, Vipava, Bled), je moral opustiti službo, kmalu nato pa je umrl v Cukrarni v Ljubljani. Pesniti je začel v gimnaziji. Po zgledu Antona Aškerca je napisal nekaj balad in romanc z rusko in orientalsko snovjo, vendar je hitro našel pot k čisti liriki, ki je zanj značilna, in k poudarjenim liričnim romancam (Romanca, Semeniščnik mlad s kitaro. Pomladanska romanca). Leta 1898 je sodeloval pri izdaji almanaha Na razstanku, v katerem je objavil pesmi o brezupni Ijubezni do hčere premožnega Ijubljanskega trgovca Alme Souvan. Že po njegovi smrti je leta 1903 izšla pesniška zbirka Pesmi in romance. Zaradi neobremenjenosti velja za najčistejšega lirika v slovenski književnosti. V zreli dobi so zanj značilne številne pesmi v novoromantično stiliziranem ljudskem oziroma kmečkem tonu, kot so Pomladanska slutnja, Sv. Ambrož, Pesem o ajdi, Šentjanževo; balade Mlinar in hudič, Vedomec in Kvatrna balada.
