Milenkova ulica
V tridesetih letih 20. stoletja so novo ulico na Teznu poimenovali Strossmayerjeva ulica, po hrvaškem škofu Josipu Juraju Strossmayerju (1815-1905). Po nemški okupaciji leta 1941 so jo preimenovali v Billroth Gasse (Billrothova ulica), po avstrijskem kirurgu Teodorju Billrothu (1829-1894). Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Strossmayerjeva ulica. Leta 1947 so jo preimenovali v Milenkovo ulico. Milenko Kneževič (1922-1945), doma iz Bosanske Dubice, se je že maja 1941 pridružil partizanom. Pozimi leta 1945 je padel kot komandant 13. brigade (14. divizije) v bojih na Štajerskem.
Minařikova ulica
Leta 1999 so slepi odcep Zagrebške ceste do stavbe mariborskih lekarn poimenovali Minařikova ulica. Franc Minařik (1887-1972), farmacevt ter zgodovinar medicine in farmacije, se je po končanem študiju farmacije v Gradcu leta 1909 zaposlil kot lekarniški asistent. Leta 1927 se je preselil v Maribor, kjer je kupil Mestno lekarno Pri orlu in jo vodil do leta 1949.
Po Francu Minařiku je poimenovano najvišje priznanje v slovenski farmaciji
Leta 1955 je postal predavatelj za zgodovino farmacije na farmacevtskem oddelku Prirodoslovno-matematično-filozofske fakultete v Ljubljani. Od leta 1912 je zbiral in preučeval farmacevtsko zgodovinsko gradivo in leta 1955 izdal knjigo Historična lekarna v sliki in besedi, leta 1971 pa še Od staroslovanskega vraštva do sodobnega zdravila. Leta 1966 je napisal knjigo Pohorske steklarne. Zbral je večino gradiva za stalno lekarniško zbirko v Pokrajinskem muzeju v Mariboru. Po njem se imenuje najvišje priznanje v slovenski farmaciji.
Minoritski prehod
Najstarejše ime ozke ulice, ki je povezovala nekdanji minoritski samostan na Vojašniškem trgu s Koroško cesto, je bilo Casern Gasse iz leta 1822. Leta 1840 se že uporablja Minoritten Gässl (Minoritska uličica). Leta 1919 so ime poslovenili v Minoritsko ulico. Leta 1938 so jo zaradi ozkosti preimenovali v Minoritski prehod. Po nemški okupaciji leta 1941 so jo ponovno poimenovali Minoritten Gasse. Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Minoritski prehod.
Minoritski samostan se prvič omenja leta 1270. Nekdanji samostanski kompleks je podkvasto oblikovan, dvonadstropen in na dvoriščni strani obdan s križnim hodnikom. Na severni strani se stika s cerkvijo, na južni strani pa se je naslanjal na mestno obzidje. Večkrat je bil prezidan, leta 1784 pa opuščen, kar je povzročilo njegov propad; zdaj se uporablja v stanovanjske namene. Minoritska cerkev je posvečena Marijinemu vnebovzetju oziroma Naši ljubi gospe. Predstavljala je osrednjo stavbo samostana. Najstarejši ohranjeni deli cerkvene ladje izvirajo iz 15. stoletja. Sedanjo podobo je cerkev dobila v 18. stoletju, ko je dobila baročno fasado in stolp. Od leta 1747 so ljudje romali v cerkev, da bi videli Marijin kip. Leta 1784 je bila cerkev skupaj s samostanom opuščena (minorite so preselili v nekdanji kapucinski samostan).
Mirkova ulica
Leta 1968 so novo ulico v Pekrah poimenovali Mirkova ulica. Vasilij Mirk (1884-1962), skladatelj, pianist, zborovodja in glasbeni pedagog, se je glasbe kot gimnazijec učil zasebno, na Dunaju pa je študiral kompozicijo pri H. Gradenerju in leta 1919 absolviral harmonijo na Konservatoriju Giuseppeja Tartinija v Trstu. Po končanem študiju v Gradcu in na Dunaju se je zaposlil kot učitelj zgodovine na slovenski trgovski šoli v Trstu in hkrati poučeval klavir. Na šoli Glasbene matice in na Wramovem glasbenem liceju pa je poučeval teoretične predmete in glasbeno zgodovino.
Leta 1928 se je preselil v Maribor in poučeval na trgovski akademiji. Tudi tu se je Vasilij Mirk dejavno vključil v glasbeno življenje, zlasti pri Glasbeni matici in v Ipavčevi pevski župi, ki jo je ustanovil leta 1931 in jo vodil do 1941. Po okupaciji Jugoslavije leta 1941 se je pred Nemci umaknil v Ljubljano ter tam od leta 1951 učil harmonijo in kontrapunkt na srednji glasbeni šoli in pedagoški akademiji. Izdal je več samostojnih zbirk klavirskih skladb in samospevov: Klavirske skladbe (1921), Mladinski album (1924), Deset povesti za slovensko klavirsko mladino (1927), Samospevi (1929), Deset pesmi (1930), Pesmi iz sanj (1951).
Mirna ulica
Leta 1984 so novo ulico na Teznu, odmaknjeno od hrupa mesta, poimenovali Mirna ulica.
Mladinska ulica
Leta 1899 so do tedaj enotno Bürger Strasse (Meščanska cesta) razdelili in njen zahodni del od Trubarjeve ulice do Vrbanske ceste preimenovali v Volksgarten Strasse (Cesta ljudskega vrta). V letih pred prvo svetovno vojno so del ulice od mestnega parka do Livade (uličica tik pred Strossmayerjevo ulico) poimenovali Erzherzog Eugen Strasse (Cesta nadvojvode Evgena), po avstrijskem nadvojvodi Evgenu Avstrijskem (1863-1954). Leta 1919 so jo preimenovali v Koroščevo ulico, po slovenskem politiku in duhovniku Antonu Korošcu (1872-1940). Po nemški okupaciji aprila leta 1941 so ji začasno vrnili staro ime Volksgarten Strasse, nato pa so jo še isto leto preimenovali v Taurisker Strasse (Cesta Tavriskov), po keltskem ljudstvu Tavriski, ki je živelo v vzhodnih Alpah. Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Koroščeva ulica.
Dijaško semenišče ob Mladinski ulici
Leta 1849 je Anton Martin Slomšek pozval štajersko duhovščino, naj gmotno podpira celjske gimnazijce. Na njegovo pobudo so nato ustanovili neke vrste podporno društvo za dijake, ki pa je delovalo brez napisanih pravil. Denarne prispevke je sprejemala škofija, podpore pa sta dijakom razdeljevala celjski opat Matija Vodušek in katehet Ivan Grašič. Med letoma 1855 in 1856 so v Celju ustanovili dijaško semenišče Maximilianum, ki je zagotavljalo dijakom stanovanje in večerjo, medtem ko so si kosilo morali priskrbeti sami. Ob preselitvi sedeža škofije iz Št. Andraža na Koroškem v Maribor leta 1859 je Slomšek sklenil, da tudi v Mariboru ustanovijo dijaško semenišče, imenovano Victorinum. Leta 1864 so Victorinum preselili v Celje in ga združili s tamkajšnjim semeniščem Maximilianum. Toda zavod v Celju ni uspeval in disciplina med dijaki v semenišču je vedno bolj popuščala, zato je škof Stepišnik v dogovoru s celjsko duhovščino semenišče v Celju razpustil.
Leta 1876 je škofija sklenila, da ponovno ustanovijo dijaško semenišče v Mariboru. Do leta 1877 so zgradili novo stavbo ob Mladinski ulici. Ob otvoritvi je bilo v semenišču prostora za 14 dijakov. Leta 1894 se je število dijakov povečalo na 60, do leta 1900 na 80 in leta 1928 na 100 dijakov.
Leta 1947 so jo preimenovali v Mladinsko ulico. Ime Mladinska je dobila zato, ker je ležala ob gimnaziji, učiteljišču, dijaškem in mladinskem domu, kamor so zahajali mladi, in v spomin na udejstvovanje mladih na mladinskih delovnih akcijah. Mladinska delovna akcija je bila organizirano prostovoljno delo mladine po drugi svetovni vojni pri obnovi ali gradnji infrastrukturnih, energetskih, industrijskih in drugih objektov, pomembnih za razvoj gospodarstva in družbenega standarda. Povezana je bila s strokovnim in družbenopolitičnim izobraževanjem, kulturnimi, športnimi in drugimi dejavnostmi mladine ter je poudarjala bratstvo in enotnost narodov ter narodnosti SFRJ, tovarištvo in solidarnost. Veliko mladih je na njih pridobilo izobrazbo ali praktično znanje. Akcije (zvezne, republiške, lokalne, specializirane) je organizirala mladinska organizacija.
Mladi iz Slovenije so sodelovali na vseh velikih zveznih akcijah v Jugoslaviji: pri gradnji železniških prog Brčko-Banoviči (1946; 62.000 brigadirjev je v sedmih mesecih zgradilo 92 kilometrov proge) in Šamac-Sarajevo (1947; 217.000 mladih je zgradilo 242 kilometrov proge) ter avtoceste Ljubljana-Zagreb-Beograd (1948-1950, 1958, 1959-1963; sodelovalo je več kot pol milijona brigadirjev iz Jugoslavije in 42 drugih držav). Med večjimi zveznimi akcijami so bile še: gradnja železniške proge Nikšič-Titograd (1947) in Doboj-Banjaluka (1952), jadranske magistrale (1964) in železniške proge Beograd-Bar (1975-1978), obnova Skopja po potresu (1963), regulacija Save pri Zagrebu (1964) ter gradnja tovarn in HE. Na vseh zveznih akcijah je do leta 1982 sodelovalo več kot dva milijona brigadirjev, ki so opravili čez 80 milijonov prostovoljnih delovnih ur.
Mlekarniška ulica
Leta 1961 so novo ulico na Pobrežju poimenovali Mlekarniška ulica. Ime je dobila po Mariborski mlekarni, ki je bila zgrajena ob južnem robu te ulice v letih 1958 do 1960. Začetki mlekarske industrije v Mariboru segajo v konec 19. stoletja, leta 1900 nastane v Melju Bernhardova prva mariborska mlekarna. O kvaliteti tedanjega mariborskega mlekarstva najbolje govori podatek, da je bil med odjemalci mlekarne celo nemški cesar Vilijem, ki so mu pošiljali mleko na otok Krf, ko je bil tam na počitnicah. Mlekarska industrija na Slovenskem se je po letu 1945 postopoma razvila v sodobno prehransko industrijo. Nove mlekarne v Ljubljani, Murski Soboti, Novem mestu, Celju in Mariboru so bile prvotno opremljene ob pomoči Unicefa, pozneje pa z lastnimi sredstvi.
Mlinska ulica
Ulica se prvič omenja leta 1321 kot Laus Gasse (Ušja ulica). Ime naj bi dobila po umazaniji in beračih, ki so nekoč živeli v tej predmestni ulici. Pozneje, še vedno v srednjem veku, so jo preimenovali v Mühl Gasse (Mlinska ulica). Leta 1876 so jo tudi uradno poimenovali Mühl Gasse. Leta 1919 so ime poslovenili v Mlinska ulica. Po nemški okupaciji leta 1941 so jo ponovno poimenovali Mühl Gasse. Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Mlinska ulica.
Ulica je dobila ime po štirih ladijskih mlinih na Dravi, do katerih je vodila in ki se omenjajo v neki listini žičkega samostana že v 14. stoletju. V drugi polovici 19. stoletja je ob ladijskih mlinih pod železniškim mostom delovala vojaška plavalna šola. Sprva so ljudje trli zrnje na kamnitih ploščah ali v možnarjih, od okoli 1000 pred našim štejem pa v mlinih. Mlin je naprava, kjer drobijo in meljejo žito v moko med dvema kamnoma. Ročne mline in mline, ki jih je gnala živina, so sčasoma nadomestili mlini na vodo in veter. Prvi vodni mlini so imeli vodoravno vrteče se pogonsko vodno kolo z lopaticami na navpični osi, na kateri sta bila nad vodnim kolesom tudi mlinska kamna. Pozneje so mline še izpopolnili. Pogonsko vodno kolo z lopatami so postavili navpično, vodoravno os pa povezali z zobatim kolesom, ki je poganjalo manjše zobato kolo, to pa je bilo z osjo povezano z mlinskim kamnom. Po žlebu, ki je visel nad mlinskimi kamni, je pritekalo zrnje. Podobno so delovali mlini na veter in plavajoči mlini. Leta 1525 se omenja mlin na veter pri gradu Vurberk na Štajerskem.
