Nabrežna ulica
V letih pred prvo svetovno vojno so staro pot nad strmim dravskim nabrežjem na Pobrežju poimenovali Ufer Strasse (Nabrežna ulica). Leta 1919 so ime poslovenili v Nabrežna ulica. Po nemški okupaciji aprila 1941 so jo začasno ponovno poimenovali Ufer Strasse, nato pa so jo še isto leto preimenovali v Am Ufer. Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Nabrežna ulica.
Nad Čreto
Leta 1967 so novo ulico v Kamnici, ki se odcepi od Vrbanske ceste pri nekdanji pristavi šolskih sester in poteka po zahodnem pobočju Nunskega vrha, poimenovali Nad Čreto. Leta 2001 so jo podaljšali proti severu in jo v zavoju priključili Cesti v Rošpoh.
Nad Dravo
V osemdesetih letih 20. stoletja so že obstoječo ulico v Bresternici poimenovali Nad Dravo. Drava s svojim nivalnim režimom predstavlja posebnost med slovenskimi rekami, saj največji pretoki nastopajo junija (okoli 440 m3/s), takrat ko ima večina drugih rek nižje pretoke. Sekundarni maksimum v novembru (300 m3/s) je posledica jesenskega deževja. Primarni minimum pretoka je zaradi snežne retinence v februarju (147 m3/s). Izgradnja sistema dravskih elektrarn je precej spremenila pretok in vodostaj Drave. Iz nekdaj deroče reke z nižjim vodostajem se je spremenila v počasnejšo, z bistveno višjim vodostajem, ki je predvsem posledica izgradnje jezu v Melju, ki iz stare Dravske struge preusmerja del vodne mase po kanalu do leta 1968 zgrajene HE Zlatoličje. Drava je v preteklosti imela pomembno transportno funkcijo, saj so po njej s šajkami iz gozdnatega hribovitega Podravja spravljali les proti vzhodu. Mariborski Pristan je bil za tako imenovane flosarje pomembna postojanka.
Današnji pomen Drave je predvsem v oskrbi z električno energijo. Dravska voda napaja tudi prodnata območja na Mariborski ravnini in tako posredno služi tudi kot vir pitne ter namakalne in tehnološke vode. V zadnjem času ima Drava čedalje pomembnejšo rekreacijsko funkcijo, predvsem za čolnarjenje in ribištvo. Žal pa Drava še vedno služi tudi kot odtočni kanal za odplake mesta Maribor, saj mesto nima centralne čistilne naprave. Okolica Maribora je zaradi prodnate podlage bogata tudi z zalogami podtalnice. Tako znašajo načrpane količine pitne vode v vodnjakih Vrbanskega platoja 530 l/s, Mariborskega otoka 150 l/s, Betnave 100 l/s in Bohove 70 l/s, kar pa skupaj ne zadošča povsem za potrebe po pitni vodi v Mariboru.
Nad elektrarno
V osemdesetih letih 20. stoletja so že obstoječo ulico v Bresternici poimenovali Nad elektrarno. Ime Nad elektrarno je dobila zato, ker leži nad elektrarno Mariborski otok. Tik nad Mariborskim otokom je na mestu, kjer Drava prebije nekoliko bolj odporne marinske laporje, hidroelektrarna Mariborski otok. Elektrarno so v zvezi s potrebami Tovarne glinice in aluminija v Kidričevem pričeli graditi že med nemško okupacijo leta 1942. Dogradili so jo leta 1948, dokončno pa šele leta 1961. Srednja letna proizvodnja HE Mariborski otok je danes 264 GWh. Za elektrarno je nastalo akumulacijsko Mariborsko jezero, ki je danes priljubljeno rekreacijsko območje za nekatere vodne športe.
Nad gomilo
Leta 1969 so ulico v Razvanju poimenovali Nad gomilo po veliki antični (Kosova) gomili, iz katere železne antične predmete hranijo v muzeju na Dunaju. Do južnega konca vasi pa sega tudi prazgodovinsko in gomilno grobišče v Pivoli.
Nad jezerom
V osemdesetih letih 20. stoletja so že obstoječo ulico v Bresternici poimenovali Nad jezerom. Ko so leta 1961 dokončno dogradili HE Mariborski otok, je za njo nastalo akumulacijsko Mariborsko jezero, ki je danes priljubljeno rekreacijsko območje za nekatere vodne športe (jadranje, surfanje, veslanje). Ob obali jezera je v 60. letih 20. stoletja na obeh straneh Drave nastala vrsta čolnarn, v Bresternici pa tudi motel in kamp, s pripadajočo infrastrukturo, ki pa sta konec 20. stoletja propadla. Mariborsko jezero je zaradi enkratne krajinske podobe in zaradi specifičnih obvodnih biotopov z občinskim odlokom zaščiteno kot krajinski park.
Nad pristavo
V šestdesetih letih 20. stoletja so novo ulico v Melju poimenovali Nad pristavo. Ime Nad pristavo je dobila zato, ker leži nad bivšo pristavo posestva Meljski dvor, ob stiku Trdinove in Einspielerjeve ulice.
Osrednja stavba v Melju je bila malteška komenda, ki se prvič omenja že leta 1217. Glavno poslopje je stalo na majhni vzpetini. Vanjo se je prišlo skozi zidan obok z velikimi dvermi in majhnimi vrati. Desno od vhoda je bil prizidek, pod katerim je bila ječa. Levo ob vhodu je bila obokana kuhinja s shrambo mleka in zelenjave. V veliki kleti je bilo prostora za okoli 10.000 litrov vina. V nadstropju so bile poleg majhnega salona še velika dnevna soba in dve izbi. V stari kašči, ki so jo leta 1743 povečali in nadgradili za nadstropje, so bili majhen salon, velika soba in dve izbi. Poleg glavne stavbe so stali lesena soba za peko kruha, kuhinja za služinčad, konjski hlev, svinjak, prostor za prešo in vozove. Na dvorišču je stal vodnjak iz leta 1769. Ob glavnem poslopju je stala kapela sv. Katarine, v kateri so bili trije oltarji sv. Katarine, Boštjana in Donata. Pod cerkvijo naj bi bila po legendi globoka ječa, v kateri so zaradi ljubezni do lepe viničarke zazidali redovnika Valterja. Ob cerkvi je bilo majhno obzidano pokopališče. Leta 1800 je malteški red komendo prodal mariborskemu meščanu in podjetniku Alojzu pl. Kriehuberju. Že leta 1844 so zapuščeno staro poslopje nekdanje malteške komende skupaj s cerkvijo podrli. Ostala je le še pristava, ki je pozneje služila raznim potrebam, predvsem gospodarskim.
Nad reko
Leta 1953 so staro pot v Dogošah na terasi nad reko Dravo poimenovali Nad reko.
Na Gaj
V osemdesetih letih 20. stoletja so staro cesto iz Bresternice proti Gaju nad Mariborom poimenovali Na Gaj. Gaj nad Mariborom stoji na Kozjaku, z jedrom ob cerkvi sv. Križa, zajema tudi samotne kmetije na slemenih in pobočjih severno od Tojzlovega vrha. Cerkev sv. Križa se prvič omenja leta 1477, konec 19. stoletja so jo povečali. Barokizirana cerkev ima na glavnem oltarju kipa Vida Königerja. Na pokopališču je kapela Janeza Evangelista.
Na gorco
Leta 1968 so novo ulico v Pekrah poimenovali Na gorco po Pekrski gorci, znanem hribu z vinogradi na meji med Studenci in Pekrami. Vzhodno od Peker se dviga tonalitni osamelec Pekrska gorca (352 m), imenovana tudi Slovenska Kalvarija, s cerkvico Marije Sedmih žalosti iz leta 1835, ki je bila zgrajena na mestu lesenega križa iz leta 1664. Prezbiterij krasijo freske T. Fantonija in J. Brolla iz leta 1840. Ob kapelici je klasicistična grobnica znane mariborske družine Čeligi iz leta 1840. Do kapele vodi križev pot s štirimi kapelicami.
S Pekrsko gorco je povezana legenda o njenem nastanku, ki govori, da je hudič z vrha Pohorja utrgal veliko skalo, da bi z njo uničil grešno mesto Maribor. Pot do mesta mu je preprečila Mati božja, zato je v jezi odvrgel skalo in zbežal v noč. Ta skala je Pekrska gorca, na Pohorju pa je na mestu odtrgane skale nastalo Črno jezero.
Na grebenu
Leta 1986 so ulico v Ribniškem selu poimenovali Na grebenu, ker vodi po grebenu, od koder je čudovit pogled na Maribor.
Na griču
Leta 1947 so staro ulico na grebenu nizkega griča nad Pekrskim potokom v Zgornjem Radvanju poimenovali Na griču.
Na kleču
V tridesetih letih 20. stoletja so novo ulico na Teznu poimenovali Ob Parmovi ulici po slovenskem skladatelju, dirigentu in pravniku Viktorju Parmi (1858–1924). Po nemški okupaciji leta 1941 so jo preimenovali v Gilm Gasse (Gilmova ulica) po nemškem pisatelju Hermanu Gilmu (1812–1864). Maja 1945 ji vrnejo slovensko ime Ob Parmovi ulici. Leta 1947 jo preimenujejo v ulico Na kleču, po veliki skali, ki je stala na tem delu Tezna. Na kleču je bilo tudi krajevno ime za ta predel Tezna.
Na kosmate
Leta 1968 so staro pot v Limbušu poimenovali Na Kosmate, kar je krajevna oznaka za močvirnat travnik, na katerem danes stoji soseska stanovanjskih hiš. Leta 1998 so ime popravili v Na kosmate.
Na otok
Leta 1967 so dohod na Mariborski otok po cesti od Koroške ceste in pešpot od broda do mosta poimenovali Na otok. Razmah družabnega življenja in želja po uveljavitvi mesta tudi kot turističnega središča v 30. letih 20. stoletja sta oživila zamisel o velikem mestnem kopališču. V ta namen je mestna občina kupila idiličen Mariborski otok in na njem leta 1930 zgradila tedaj najmodernejše kopališče v jugovzhodni Evropi. V kopališču je bilo poslopje z upravnimi prostori, kabine in omarice za 2500 ljudi, restavracijski prostori in tribune. Kopalcem so bili na razpolago trije bazeni: veliki s skakalnim stolpom za plavalce in za športne prireditve, srednji za neplavalce in otroški bazen, kjer so se lahko kopali in igrali tudi najmlajši. Bazeni so se polnili s podtalno vodo, ki so jo črpali iz vodnjaka, izkopanega na otoku samem, ki je dajal dovolj vode za celotno kopališče. Vodo je segrevala pločevinasta strešna površina nad upravnim poslopjem. Za športnike so bile urejene športne naprave in igrišča. Kopališče na Mariborskem otoku je v tistem času služilo kot zgled pravega ljudskega kopališča, ki je ustrezalo vsem zahtevam tedanje higiene.
Na podrtem
Leta 1945 so staro ulico v Brezju, ki se nadaljuje skozi Stražunski gozd do Tezenske dobrave, poimenovali Hoška ulica. Leta 1947 so jo preimenovali v ulico Na podrtem, kar naj bi bilo staro krajevno ime.
