Ljubljanska ulica
Pred prvo svetovno vojno so novo cesto od Trga revolucije mimo Magdalenskega parka in ob novi topniški vojašnici (danes srednješolski center) poimenovali Lissa Gasse (Viška ulica), po zmagoviti pomorski bitki pri Visu leta 1866, kjer je avstrijska mornarica pod poveljstvom admirala Tegetthoffa premagala precej močnejše italijansko ladjevje. Leta 1919 so jo preimenovali v Jadransko ulico. Leta 1929 so del ulice južno od križišča z Ulico Pariške komune preimenovali v Ljubljansko ulico, severni del pa je dobil ime Jadranska cesta.
Po nemški okupaciji leta 1941 so južni del ulice ponovno poimenovali Lissa Gasse (Viška ulica), severni del pa preimenovali v Prinz Eugen Strasse (Cesta princa Evgena), po avstrijskem feldmaršalu in državniku, princu Evgenu Savojskem (1663-1736). Maja 1945 so severnemu delu vrnili staro ime Ljubljanska ulica, južnemu pa Jadranska cesta. Leta 1964 so Ljubljansko ulico podaljšali prek Jadranske ceste in dela Masarykove ulice do Trga revolucije. Leta 1998 so del Betnavske ceste med Pasteurjevo ulico in Streliško cesto priključili Ljubljanski ulici.
Leta 1855 so ob tedanjo Tržaško ulico preselili bolnišnico. Po širitvah v letih 1869, 1882-1889, 1899-1902, 1928-1930 je imela bolnišnica leta 1955 na voljo že 1221 postelj. V sodobnem času se je v mariborski bolnišnici veliko gradilo in prenavljalo: leta 1976 je bila odprta kirurška stolpnica, leta 1984 je zaživel medicinski funkcionalni trakt II, leta 1987 je bil zgrajen nov otroški oddelek. Temu oddelku pa so sledili še drugi, zgrajeni s sredstvi samoprispevkov Mariborčanov in okoličanov: leta 1991 porodnišnica in medicinska funkcionala III, prenovljen ginekološki oddelek leta 1993 in nato še trakt B in končno tudi trakt A novega internega oddelka.
Ljubljana je glavno mesto Republike Slovenije ter njeno gospodarsko in kulturno središče z okoli 300.000 prebivalci. Mesto se je razvilo ob 1,5 kilometra širokih Ljubljanskih vratih, kjer si je reka Ljubljanica utrla strugo med Rožnikom na zahodu ter grajskim gričem in Golovcem na vzhodu. Tukaj je največje križišče cest in železnic v državi. Najstarejši stalni naseljenci na območju Ljubljane so znani iz časa kulture žarnih grobišč in so mesto naseljevali vso starejšo železno dobo. Na terasah ob Ljubljanici so Iliri ustanovili selišče Emon in pozneje Rimljani Emono, to pa so Huni porušili v 5. stoletju. Slovenci so po naselitvi zgradili svoje naselje ob grajskem griču in Ljubljanici. V 12. stoletju je bila Ljubljana (Luwigana) že mestece in je okoli leta 1220 dobilo mestne pravice. Ljubljanski grad, ki simbolizira podobo mesta, se omenja 1144. Skozi zgodovino je bil sedež Habsburžanov, pod Francozi vojaška baza, v 19. stoletju so bili v njem zapori. Škofijo je Ljubljana dobila 1461., prvi magistrat pa leta 1434. Razen v letih od 1809 do 1813, ko je bila središče francoskih Ilirskih provinc, je bila Ljubljana med letoma 1335 in 1918 v habsburški monarhiji središče vojvodine Kranjske, osrednje slovenske dežele, ki je segala od Kamniških Alp in Karavank do reke Kolpe.
Ljubljana (Luwigana) je okoli leta 1220 dobila mestne pravice
Leta 1895 je Ljubljano prizadel hud potres. Po njem je mesto dobilo nove trge, parke in palače. V jedru mesta je ohranjena značilna arhitektura od 17. do 19. stoletja. Med najlepše mestne vedute sodi baročna frančiškanska cerkev na Prešernovem trgu, kjer je ob Tromostovju, trojnem prehodu čez Ljubljanico, spomenik slavnega slovenskega pesnika. Na drugi strani reke se dviga Ljubljanski grad. Ob njegovem vznožju je rotovž (mestna hiša), pred njim pa Robbov vodnjak, ki simbolizira tri kranjske reke. Tu so še stolnica sv. Nikolaja in škofijski dvorec, kresija z mestno upravo, Filipov dvorec in druge zanimive zgradbe. V času fašistične okupacije 1941-1945 je bila Ljubljana središče narodnoosvobodilnega gibanja. Okupator je mesto ogradil z žico in jo zavaroval z bunkerji tako, da je dajala vtis koncentracijskega taborišča. Tu je zdaj speljana sprehajalna Pot spominov in prijateljstva. O dolgi kulturni preteklosti priča gradivo, shranjeno v številnih muzejih, to so Narodni muzej, ki je osrednji slovenski muzej, Prirodoslovni muzej Slovenije in Slovenski etnografski muzej. Arhitekturni muzej ima stalno zbirko, predstavlja celovit življenjski opus velikega arhitekta Jožeta Plečnika, ki je mestu vtisnil osebni pečat.
Ljubljana je turistično privlačno mesto ter primerno izhodišče za izlete v gore in obisk smučarskih terenov. Neposredna okolica je z obronki alpskega predgorja, Ljubljanskim barjem in začetki dinarsko-kraškega sveta ter zaradi naravnih značilnosti in lepot privlačen izletniški cilj. Z osamosvojitvijo Slovenije leta 1991 je Ljubljana postala prestolnica suverene in neodvisne države. Tu delujejo najvišji državni organi in številna diplomatska predstavništva.
Lorbekova ulica
Leta 1968 so novo ulico v Pekrah ob meji proti Limbušu, ki se konča s kolovozom v polju severno od Lackove ceste, poimenovali Lorbekova ulica. Alojz Lorbek (1898-1941) je bil črkoslikar v Železniških delavnicah v Mariboru. Zaradi naprednega mišljenja in narodne zavednosti so ga nemčurji pretepli že prvi dan po okupaciji Maribora aprila 1941. Istega leta je bil izgnan v Srbijo, kjer se je pridružil narodnoosvobodilnemu gibanju in sodeloval z Ibarsko brigado. Ustreljen je bil v množičnem streljanju talcev v Kraljevu novembra 1941.
Lorgerjeva ulica
Leta 1965 so novo ulico na Studencih poimenovali Lorgerjeva ulica. Mirko Lorger (1914-1961) se je v politiko vključil že med obema svetovnima vojnama, ko je deloval v delavsko-kmečkem društvu Vzajemnost in Društvu prijateljev Sovjetske zveze. Leta 1939 je postal član Komunistične partije Slovenije. Po drugi svetovni vojni je organiziral mariborsko trgovino in bil direktor Trgovskega podjetja Zarja.
Loška ulica
Najstarejše ime ulice v Graškem predmestju je bilo Trenkh Gasse (Vodna ulica) in se prvič omenja leta 1473 kot Trenkhgasse. Leta 1873 so pot, ki je vodila od Kopališke ulice (kasneje Svetozarevska ulica) nad Badlovo usnjarno do Drave in ob njej do Meljske loke, uradno poimenovali Untere Ufer Strasse (Spodnja obrežna cesta). Leta 1876 so zahodni del ulice od Svetozarevske do Mlinske ulice preimenovali v Au Gasse (Loška ulica). Leta 1894 so ulico skrajšali in njen del, ki je ležal v Melju, preimenovali v Überfuhr Gasse (Ulica ob brodu), po brodu, ki je od leta 1889 povezoval Melje in Pobrežje. Leta 1919 so ulico preimenovali v Loško ulico. Po nemški okupaciji leta 1941 so jo ponovno poimenovali Au Gasse, maja 1945 pa ji vrnili slovensko ime Loška ulica. Ulica je dobila ime po loki v Melju. Ob ulici je bilo včasih na Dravi več ladijskih mlinov. Zadnji je bil odstranjen leta 1901.
Lovska ulica
Leta 1930 so novo ulico na Pobrežju poimenovali Lovska ulica. Po nemški okupaciji leta 1941 so jo razdelili na dva dela. Del ob pokopališču so le ponemčili v Jäger Gasse, medtem ko so vzhodni del ulice preimenovali v Hubertus Gasse (Hubertusova ulica), po škofu Maastrichta in Liega (Lüttich) Hubertusu von Lüttichu (okoli 655-722). Maja 1945 so oba dela združili in ulici vrnili slovensko ime Lovska ulica. Leta 1947 so jo ponovno razdelili. Zahodni del ulice ob pokopališču so preimenovali v Kosovelovo ulico, vzhodni del pa je obdržal ime Lovska ulica. Ime je dobila po lovcih, ki so lovili živali v bližnjem Stražunskem gozdu.
Lubanjškova ulica
Leta 1969 so ulico v Razvanju poimenovali Lubanjškova ulica, po Hermanu Lubanjšku (1904-1942), ključavničarju v Železniških delavnicah v Mariboru. Leta 1941 je bil aretiran kot sodelavec narodnoosvobodilnega gibanja in poslan v koncentracijsko taborišče Auschwitz, kjer je po treh mesecih umrl.
Lucijin breg
Leta 1967 so cesto na pobočju in vrhu hriba nad Kamnico poimenovali Lucijin breg, po hribu Lucijin breg (517 metrov).
Lužiškosrbska ulica
Leta 1971 so novo ulico ob Stražunskem gozdu na Pobrežju poimenovali Lužiškosrbska ulica. Lužiški Srbi so zahodnoslovansko ljudstvo, ki strnjeno živi v Lužici in Spreewaldu v nemških deželah Saški in Brandenburgu. Okoli 100.000 pripadnikov tega ljudstva je leta 1945 dobilo kulturno avtonomijo z lužiškosrbskimi šolami. Ponemčeni del lužiških Srbov, Daleminci, pa živi med srednjim tokom Labe in freiberško reko Mulde.
