Marxova ulica
V tridesetih letih 20. stoletja so novo ulico na Studencih poimenovali Karl Marxova ulica. Po nemški okupaciji leta 1941 so jo preimenovali v Heinrich Lersch Gasse (Ulica Heinricha Lerscha) po nemškem delavskem pesniku Heinrichu Lerschu (1889-1936). Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Karl Marxova ulica. Leta 1947 so ime spremenili v Marxova ulica.
Karl Marx (1818-1883), nemški filozof, družboslovec in politični publicist, sin judovskega odvetnika, je v letih 1835 do 1841 študiral pravo, filozofijo in zgodovino v Bonnu in Berlinu, kjer je prišel v stik z mladoheglovci. Leta 1843 je emigriral in se preselil v Pariz, kjer je navezal stik s francoskimi socialisti, predvsem s Proudhonom. V istem času se je začelo tudi njegovo prijateljstvo in tesno sodelovanje z Engelsom. Ukvarjati se je začel s socializmom in se odvrnil od nemške idealistične filozofije ter skupaj z Engelsom leta 1845 napisal Sveto družino in Nemško ideologijo. Na zahtevo pruske vlade so ga leta 1845 izgnali iz Pariza, zato je do leta 1848 živel v Bruslju, kjer je ustanovil delavska združenja in ustvaril prve socialistične ekonomske teorije (delovna in presežna vrednost) ter v delu Beda filozofije (1847) kritično obračunal z utopičnim socializmom.
Leta 1848 sta skupaj z Engelsom napisala Komunistični manifest, prvo radikalno kritiko meščansko kapitalistične družbe in hkrati poziv proletariatu k boju za spremembe. Istega leta so ga izgnali iz Bruslja, zato se je preselil v London, kjer je nato deloval do svoje smrti.
V družbeni teoriji, ki jo je razvil do leta 1848, je zagovarjal predvsem nujnost proletarske revolucije, ki naj bi uresničila človeka vredno družbo, po revolucionarnem letu 1848 pa se je posvetil sociološki razlagi zgodovine in raziskoval ekonomske zakone zgodovinskega razvoja. Leta 1867 je izšla prva knjiga njegovega najpomembnejšega dela Kapital (drugo in tretjo knjigo je izdal Engels leta 1885 in 1894). Historični materializem je bil do zloma socializma med najvplivnejšimi sodobnimi filozofskimi smermi.
Masarykova ulica
Pred prvo svetovno vojno so novo cesto v Magdalenskem predmestju poimenovali Reichs Strasse (Državna cesta). Leta 1919 so ime poslovenili v Državna cesta. Leta 1930 so jo preimenovali v Masarykovo cesto. Po nemški okupaciji leta 1941 so jo začasno ponovno poimenovali Reichs Strasse, nato pa so jo še isto leto preimenovali v Schubert Strasse (Schubertova cesta), po avstrijskem skladatelju Franzu Schubertu (1797-1828). Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Masarykova cesta. V začetku 50. let 20. stoletja so jo preimenovali v Masarykovo ulico.
Tomaš Garrigue Masaryk (1850-1937), češki politik, filozof in sociolog, je kot vodja češkega nacionalnega gibanja leta 1914 emigriral. Leta 1917 je postal predsednik češkega narodnega sveta v Londonu. Skupaj z E. Benešem si je prizadeval za ustanovitev češke nacionalne države. Po razpadu Avstro-Ogrske je leta 1918 postal predsednik Češkoslovaške republike, na čelu katere je ostal do leta 1935, ko je odstopil. Masaryk se je zavzemal za nov etnični in socialni ideal kot alternativo krščanstvu. Vezal ga je na narodnostno idejo, na idejo mednarodnosti in kozmopolitizma ter na priznavanje naravnega prava vsakemu narodu.
Matejkova ulica
Leta 1960 so novo ulico na Pobrežju poimenovali Matejkova ulica. Evgen Matejka - Pemc (1909-1945), doma iz Libereca na Češkem, se je v delavnicah rudnika Kočevje izučil za kovinostrugarja in končal delovodsko šolo. Pozneje je več let preživel v Mariboru, kjer je bil zaposlen kot elektrotehnik v Mariborski tekstilni tovarni. Aprila 1941 je prišel v Ljubljano, od koder je maja 1942 odšel v partizane. Marca 1943 je postal politični komisar Gorenjskega odreda, pozneje pa je bil načelnik obveščevalne službe 31. divizije in 9. korpusa. Vodil in organiziral je več odmevnih diverzantskih akcij: miniranje v Postojnski jami in idrijskem rudniku ter namestitev bombe v kino na Občinah. Decembra 1944 je postal komandant 31. divizije. 3. maja 1945 je v Gradišču ob Soči/Gradisca d'Isonzo skupaj s svojim štabom padel v četniško zasedo in bil ob tem ubit. Leta 1951 je bil odlikovan z redom narodnega heroja.
Matičkova ulica
Leta 2006 so novo slepo ulico na Teznu, južno od Dogoške ceste, poimenovali Matičkova ulica.
Medič
V osemdesetih letih 20. stoletja so cesto na Medič breg v Bresternici poimenovali Medič.
Medvedova ulica
Leta 1928 so novo ulico, delno kolovoz, v Koroškem predmestju od nekdanjega Joštovega posestva do tovarne Zvonoglas poimenovali Dr. Anton Medvedova ulica. Leta 1934 so ime ulice skrajšali v Medvedova ulica. Po nemški okupaciji leta 1941 so ime ulice začasno le ponemčili v Medved Gasse, nato pa jo še isto leto preimenovali v Grillparzer Strasse (Grillparzerjeva ulica), po avstrijskem dramatiku Franzu Grillparzerju (1791-1872). Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Medvedova ulica.
Anton Medved (1862-1925), duhovnik, učitelj in pisatelj, je po končani maturi leta 1885 obiskoval mariborsko bogoslovje. Leta 1889 je na Dunaju dokončal študij bogoslovja in se po različnih službah leta 1892 vrnil v Maribor, kjer je bil najprej korni vikar in katehet, nato pa profesor na mariborski gimnaziji. Leta 1924 je postal papežev častni komornik. S pesništvom se je ukvarjal že v dijaški dobi, v poznejših letih pa je spesnil več nabožnih pesmi (Pred teboj, o Jezus mili, Kvišku zdaj dežela vsa!). Bolj kot pesnik pa je slovel kot odličen govornik in so ga vabili na vse vidnejše prireditve (govor ob odkritju Kremplovega spomenika v Mali Nedelji leta 1895, ob Slomškovih slovesnostih na Ponikvi leta 1900).
Duhovnik Anton Medved je slovel kot odličen govornik
Mejna ulica
Leta 1898 so novo ulico v Magdalenskem predmestju poimenovali Grenz Gasse (Mejna ulica). Leta 1919 so ime poslovenili v Mejna ulica. Po nemški okupaciji leta 1941 so jo začasno ponovno poimenovali Grenz Gasse, nato pa so jo še isto leto preimenovali v Hnilitzka Gasse (Hnilitzkova ulica), po računovodji Francu Hnilitzku, ki je padel na nemških demonstracijah 27. januarja 1919 v Mariboru. Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Mejna ulica. Ime mejna je dobila zato, ker je ležala na meji med občinama Maribor in Pobrežje.
Meljska cesta
Ko je bilo Melje še vas in ni pripadalo mestu, se je Meljska pot (kot so takrat imenovali to cesto) začela v nekdanji Ilešičevi ulici (ukinjena leta 1980). Šele z izgradnjo južne železnice (1846) se je nova cesta začela na današnjem mestu in je tekla pod kamnitim nadvozom proti Melju. Stari začetek ulice je z izgradnjo železniškega nasipa postal slepa ulica in so jo zato poimenovali Sack Gasse (Zagata). Leta 1876 so cesti, ki je povezovala mesto z vasjo Melje, tudi uradno dali ime Mellinger Strasse (Meljska cesta). Leta 1919 so ime poslovenili v Meljska cesta. Po nemški okupaciji leta 1941 so jo ponovno poimenovali Mellinger Strasse. Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Meljska cesta.
Leta 1980 so ob gradnji nove avtobusne postaje in regulaciji križišča Partizanske in Meljske ceste Ilešičevo ulico ukinili in jo vključili v nov zahodni del Meljske ceste. Ulica je prvo ime dobila leta 1876, ko je mestni svet ulico, ki je vodila od križišča Tegetthoffove ceste in Mlinske ulice proti vzhodu do železniškega nasipa, poimenoval Sack Gasse (Slepa ulica - Zagata), ker je bila na vzhodu zaprta z železniškim nasipom. Pred gradnjo železniškega nasipa pa je ta uličica vodila do ceste v Melje in ni bila slepa ulica. Leta 1919 so ime ulice le poslovenili v Zagata. Po nemški okupaciji leta 1941 so jo ponovno poimenovali Sack Gasse. Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Zagata.
Leta 1947 so jo ob odpravi dvojnega poimenovanja preimenovali v Ilešičevo ulico, po Franu Ilešiču (1871-1941), literarnem in kulturnem zgodovinarju, publicistu in pedagogu. Po končanem študiju in doktoratu iz slavistike na univerzi v Gradcu leta 1901 je poučeval na ljubljanskih gimnazijah in učiteljišču. Leta 1919 je postal profesor slovenskega jezika in književnosti na univerzi v Zagrebu. Njegova glavna raziskovalna področja so bili štajerska literarna, kulturna in politična zgodovina, S. Vraz, L. Gaj in ilirsko gibanje ter posamezni slovenski ustvarjalci (Trubar, M. Pohlin, V. Vodnik, E. Korytko, Prešeren, J. Jurčič, F. Maselj - Podlimbarski). Objavljal je prispevke s področja etnografije, pedagogike in zgodovine šolstva. Po političnem prepričanju je bil privrženec jugoslovanske ideje, zato je bil med prvo svetovno vojno v službi suspendiran. Verjel je v nujnost jezikovno-kulturnega zbližanja in postopne združitve Slovencev z drugimi jugoslovanskimi narodi ter si za to prizadeval s publicističnim in organizacijskim delom, kar je v slovenski javnosti nekajkrat izzvalo polemične ugovore.
Tik ob Graškem predmestju je ležalo Meljsko predmestje ali vas Melje. Sestavljalo ga je okoli 30 hiš na drugi strani železniškega viadukta, pod katerim je vodila pot v Melje in dalje proti Svetemu Petru (Malečnik). Osrednja stavba je bila malteška komenda, ki se prvič omenja že leta 1217. Posesti komende so bile v Melju in na okoliških gričih (vinogradi). Glavno poslopje je stalo na majhni vzpetini. Vanjo se je prišlo skozi zidan obok z velikimi dverimi in majhnimi vrati. Desno od vhoda je bil prizidek, pod katerim je bila ječa. Levo ob vhodu je bila obokana kuhinja s shrambo mleka in zelenjave. V veliki kleti je bilo prostora za okoli 10.000 litrov vina. V nadstropju so bile poleg majhnega salona še velika dnevna soba in dve izbi. V stari kašči, ki so jo leta 1743 povečali in nadgradili za nadstropje, so bili štirje bivalni prostori. Poleg glavne stavbe so stali lesena soba za peko kruha, kuhinja za služinčad, konjski hlev, svinjak, prostor za prešo in vozove. Na dvorišču je stal vodnjak iz leta 1769. Ob glavnem poslopju je stala kapela svete Katarine, v kateri so bili trije oltarji svete Katarine, Boštjana in Donata. 25. novembra, na katarinino, je bila tudi slovenska pridiga. Do Jožefa II. je šla na velikonočno nedeljo procesija od mariborske župnijske cerkve do Melja, kjer so imeli slovensko in nemško pridigo. Pod cerkvijo naj bi bila po legendi globoka ječa, v kateri so zaradi ljubezni do lepe viničarke zazidali redovnika Valterja. Ob cerkvi je bilo majhno obzidano pokopališče. Leta 1800 je malteški red komendo prodal mariborskemu meščanu in podjetniku Alojzu pl. Kriehuberju. Že leta 1844 pa so zapuščeno staro poslopje nekdanje malteške komende skupaj s cerkvijo podrli. Ostala je le še pristava, ki je pozneje služila raznim, predvsem gospodarskim potrebam.
Leta 1850 je prišla vas Melje pod Maribor; z delitvijo mesta na okraje leta 1876 se je del Graškega predmestja vzhodno od južne železnice združil z Meljem v en okraj. Kmalu po prihodu železnice v mesto se je mariborska industrija začela seliti v bližino glavnega kolodvora in v Melje. Tako je Melje pričelo postajati osrednji prostor nove in naglo razvijajoče se mariborske industrije. V drugi polovici 19. stoletja so tukaj postavili Franzeve parne mline, Gerekejevo tovarno kavinih surogatov v Meljskem dvoru, Kriehuberjev parni mlin Styria, sem so preselili Brosovo milarno (Zlatorog), v Klavniški ulici je zrasla Naskova usnjarna, tik za železniškim nasipom so postavili mestno plinarno in v njeni bližini še novo mestno klavnico. Leta 1869 je mesto sklenilo pogodbo o osvetljevanju mesta s plinsko razsvetljavo. V ta namen so položili cevi za plinsko napeljavo s 120 svetilkami in mesto je zagotovilo zemljišče za izgradnjo stavb za plinsko tovarno v Melju. Osvetljevanje s plinom se je začelo leta 1871. Kmalu pa se je izkazalo, da mesto potrebuje še več svetilk. Zato so leta 1872 sklenili, da število svetilk povečajo na 202 svetilni mesti na obstoječem omrežju in še 25 novih mest izven tega omrežja. V osemdesetih letih so s plinskimi svetilkami osvetlili poleg notranjega mesta še Krekovo, Maistrovo in Železniško ulico, Trg Borisa Kidriča, Svetozarevsko ulico, Partizansko cesto do nekdanje mitnice in vsa javna stranišča. Leta 1899 so plinske svetilke zamenjali z novimi, v katerih so bile plinske žarnice.
Konec 19. stoletja so ulico v Melju ob železniškem nasipu, v kateri se je nahajala mestna plinarna, preimenovali v Plinarniško cesto. K razvoju in urbanizaciji Melja je po svoje prispeval tudi leta 1892 severno od Meljske ceste, v tedanji Humboldtovi ulici (danes Kremlpova ulica), zgrajen novi Otroški vrtec II. Leta 1901 pa so v nadaljevanju te ulice zgradili most čez Počehovski potok. Leta 1895 je mesto za potrebe brambovcev zgradilo ob Meljski cesti veliko stavbo za vojake in na vogalu Meljske ceste in Ulice heroja Jevtiča oficirski paviljon. Ob ponovni reorganizaciji deželne brambe je Maribor dobil 26. Deželni brambovski pešpolk z dvema bataljonoma in še posebej brambovski jurišni bataljon. Tudi ob tej priložnosti so brambovsko vojašnico še povečali z gradnjo novih prostorov. V Melju je bil prostor za tržnico govedi, ki so jo konec 19. stoletja preselili med mestno plinarno in severno od nove mestne klavnice. Zaradi nevzdržnih higienskih razmer pri klanju živine po celem mestu je mestni svet že v sedemdesetih letih 19. stoletja sklenil, da v mestu potrebujejo novo, moderno mestno klavnico. To so dokončno zgradili leta 1902. Ker se je po preselitvi in izgradnji mnogih novih industrijskih objektov v Melju promet močno povečal, so leta 1886 pričeli z izgradnjo broda med Meljem in Pobrežjem. Dela, vključno z novo dovozno potjo na Pobreško cesto, so bila končana leta 1889. Brod je obratoval vse do izgradnje ozkega mostu v začetku 20. stoletja.
Meljski dol
V šestdesetih letih 20. stoletja so staro cesto po zajedi med katastrskima občinama Košaki in Meljski hrib poimenovali Meljski dol. Lokalnih imen Sulca in Žovca (verjetno zaradi blata), ki so jih uporabljali domačini, zaradi nemškega izvora niso hoteli uporabiti. Izognili so se tudi neustreznemu slovenskemu imenu Soča, ker za to ni bilo krajevne utemeljitve.
Meljski hrib
V devetdesetih letih 20. stoletja so staro cesto po hribu nad Meljem poimenovali Meljski hrib. Meljski hrib je razloženo naselje severovzhodno od Maribora na Meljskem hribu (398 m), ki je nadaljevanje Stolnega hriba (383 m). Naselje meji ob slemenski cesti na Košake, Vodole in Malečnik. V naselju je pristava z letnico 1730, ki je lep primer vinskega hrama. V Žabniku med Meljskim hribom in Meljskim vrhom stoji kapela iz leta 1866, ki jo je krasil kakovosten baročni Marijin kip.
Mencingerjeva ulica
Leta 1953 so novo ulico v Novi vasi poimenovali Mencingerjeva ulica. Janez Mencinger (1838-1912) je bil pripovednik. Na Dunaju je najprej študiral klasično filologijo, nato pravo in leta 1864 doktoriral v Gradcu. Od leta 1871 je kot advokat delal v Kranju, od leta 1882 v Krškem. Bil je trden narodnjak, vendar se s politiko ni želel posebej ukvarjati, čeprav je bil v Krškem celo župan. Pesmi je začel pisati že kot dijak. V zrelih letih je pisal samo priložnostne pesmi, največ šaljivo-zabavljive. Najbolj znana je travestija Prešernove pesmi Neiztrohnjeno srce. V prvi objavljeni pripovedi Jerica (1859) je opisal svoja spoznanja o kmečkem človeku in njegovem razmerju do drugih slojev (izobražencev, meščanov). Malomeščane je prikazoval kritično in smešil zlasti njihovo nravno brezbrižnost in narodnostno mlačnost, na primer v Vetrogončiču (1860). Med zgodnjo pripovedno prozo zbuja pozornost pripoved Zlato pa sir (1860). Po zgodnji prozi je še vedno ostajal pri kratkoproznem pisanju in srednje dolgi pripovedi, kar se kaže v pripovedih Bore mladost (1862) in Skušnjave in skušnje (1865). Leta 1893 sta izšli njegovi najpomembnejši deli, filozofski satirično utopični roman Abadon in potopis Moja hoja na Triglav, v katerem je spomine na sodobnike prepletel s potopisnimi, epičnimi in meditativnimi prvinami.
Mesarski prehod
Ulica se prvič omenja leta 1742 kot Fleischgässl (Mesarska uličica). Leta 1780 se omenja kot ulica, ki vodi z Glavnega trga proti reki Dravi - Gegen die Traa (Proti Dravi). Leta 1822 se imenuje Fleischgassl (Mesarska ulica). Med letoma 1824 in 1875 se je imenovala Untere Lendgasse (Spodnja pristaniška ulica). Leta 1876 so jo preimenovali v Fleischer Gasse (Mesarska ulica), ker je vodila do mesarskih stojnic, ki so stale v tej ulici in na Vojašniškem trgu. Leta 1919 ime poslovenijo v Mesarska ulica. Leta 1938 ga popravijo v Mesarski prehod.
Po nemški okupaciji aprila leta 1941 jo začasno ponovno poimenujejo Fleischer Gasse, nato pa jo še isto leto preimenujejo v Copetti Gasse (Copettijeva ulica). Maja 1945 ji vrnejo slovensko ime Mesarski prehod.
