Makedonska ulica
Leta 1924 so novo ulico na Pobrežju poimenovali Masarykova ulica, po češkem politiku in filozofu Tomašu Masaryku (1850-1937). Po nemški okupaciji leta 1941 so ulico preimenovali v Maibach Gasse (Maibachova ulica). Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Masarykova ulica. Leta 1947 so jo preimenovali v Makedonsko ulico. Makedonija je bila do leta 1990 ena izmed šestih republik SFRJ. Od 8. septembra 1991 je samostojna država, meri 25.712 kvadratnih kilometrov in ima okoli dva milijona prebivalcev. Njeno uradno ime je Republika Severna Makedonija. Leži na jugu Balkanskega polotoka in meji na Srbijo in Črno goro na severu, Bolgarijo na vzhodu, Grčijo na jugu in Albanijo na zahodu.
Staro ime Makedonija je v 9. stoletju Bizanc uporabil za svojo upravno enoto v severozahodnem delu Trakije. Veliko pozneje pa so ga povezali priseljeni Slovani s svojim etničnim imenom. Antični Makedonci se niso šteli za Grke, jezikovno pa so jim bili blizu. V času kralja Filipa II. Makedonskega (359-336) in njegovega sina Aleksandra Velikega (336-323) so imela makedonska plemena vodilno vlogo v grški zgodovini. Ko so leta 148 pr. n. št. Rimljani osvojili Makedonijo, je bila ta razdeljena na dve provinci; v tem času se je razvilo mestno življenje v Herakleji Linkestis, Stobi, Lihnidosu in Skupi. V 5. in 6. stoletju je bila Makedonija še trdno v okviru bizantinske države. V času po preseljevanju ljudstev pod cesarjem Justinijanom, ko je Bizanc skoraj dosegel moč starorimskega imperija, so se na severnih mejah pojavili Slovani in Obri. Prvi slovanski naselitveni val ob koncu 6. stoletja je v delu Makedonije potekal mirno, prišleki so s staroselci vzpostavili strpen odnos. V začetku 7. stoletja je slovanizacija zajela osrednje dele Makedonije ter bila za staroselce in njihovo kulturo precej uničujoča. Med makedonskimi Slovani je ostalo precej staroselcev (Vlahi), ki so močno vplivali na razvoj Slovanov.
Vdor Bolgarov na Balkanski polotok (679) je položaj makedonskih Slovanov poslabšal. V šestdesetih letih 9. stoletja so se utrdili povsod v Makedoniji razen v pasu vzdolž Soluna; v tem času se je v Makedoniji uveljavilo krščanstvo, kar je bilo tesno povezano z delovanjem Cirilovih in Metodovih učencev Klimenta in Nauma, ki sta ustvarila cerkveno in kulturno središče na Ohridu, organizirala bogoslužje z domačimi duhovniki in začela uvajati vanj jezik makedonskih Slovanov; zaslužna sta za uvedbo slovanskega jezika v književnosti in za zmanjševanje bizantinsko-grškega vpliva. Makedonska samostana ob Ohridskem jezeru sta postala kulturni žarišči in šoli. Poraz makedonske vojske na Belasici leta 1014 in propad Samuelovega cesarstva leta 1018 sta pomenila konec pomembnega obdobja v zgodovini makedonskega naroda. Po letu 1204, ko je bilo med četrto križarsko vojno uničeno Bizantinsko cesarstvo, so si Makedonijo lastile sosednje države. V bitki s prodirajočimi Turki ob Marici leta 1371 je bila makedonska vojska poražena in Makedonija je prišla pod turško oblast in ostala v okviru Osmanskega cesarstva več kot 500 let.
Narodno prebujanje in preporod Makedoncev sta se začela v času velikih sprememb v Osmanskem cesarstvu v prvi polovici 19. stoletja. Po berlinskem kongresu 1878. se je položaj Makedonije močno spremenil, saj je po spremembah mej postala obrobna turška dežela. Potem ko so po drugi balkanski vojni 1913. sklenili bukareški mir, je južno Makedonijo z Egejskim primorjem zasedla Grčija, severno in osrednjo Srbija, vzhodno pa Bolgarija. Nobena od teh držav pa ni priznala makedonskemu narodu pravice do nacionalne individualnosti. Makedonce so v vseh državah načrtno raznarodovali, kar je precej zmanjšalo prvotno naselitveno ozemlje. Po letu 1919 jim tudi v novi jugoslovanski državi niso bile priznane narodnostne pravice. Po porazu Jugoslavije v aprilski vojni leta 1941 je bil zahodni del Vardarske Makedonije formalno priključen k Albaniji, dejansko pa k Italiji. Drugi del Vardarske Makedonije in del jugovzhodne Srbije je zasedla Bolgarija, Egejska Makedonija pa je spadala pod nemško okupacijsko območje. Po drugi svetovni vojni so samo Makedonci iz Vardarske Makedonije postali samostojen subjekt z lastno republiko znotraj FLRJ, zunaj nje pa so ostali Makedonci v Egejski in Pirinski Makedoniji. Prebivalci Makedonije so se na referendumu 8. septembra 1991 z veliko večino izrekli za samostojno in suvereno državo. Spor z Grčijo zaradi imena se je končal šele leta 2018 s prespanskim sporazumom, po katerem se je država preimenovala v Republiko Severno Makedonijo.
Malgajeva ulica
Leta 1930 so novo ulico na Pobrežju poimenovali Malgajeva ulica. Po nemški okupaciji leta 1941 so jo preimenovali v Zeiss Gasse (Zeissova ulica), po nemškem mehaniku in podjetniku Karlu Zeissu (1816-1888). Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Malgajeva ulica. Franjo Malgaj (1894-1919) je ob začetku prve svetovne vojne končal šolo za rezervne častnike in nato kot nadporočnik v 87. pešpolku sodeloval v bojih na tirolski in soški fronti. Ob napadu in zavzetju Doberdoba leta 1916 je bil ranjen in odlikovan z zlato medaljo za hrabrost. Po koncu vojne in razpadu Avstro-Ogrske se je v Celju pridružil nanovo ustanovljeni slovenski vojski. V začetku novembra je zbral oddelek prostovoljcev in odšel na Koroško, kjer mu je kmalu uspelo zasesti Mežiško dolino. Konec novembra je vkorakal v Pliberk in Velikovec, ki ju je obranil pred močim napadom avstrijske vojske iz Celovca. Ko se je maja 1919 začela avstrijska ofenziva, je nameraval s svojo četo ustaviti prodor na Tolstem Vrhu pri Ravnah na Koroškem, vendar se je ponesrečil z ročno bombo in 6. maja 1919 umrl. Za hrabrost je bil posmrtno odlikovan z redom Karađorđeve zvezde. Na prizorišču smrti so mu leta 1924 postavili spomenik. Leta 1941 so ga Nemci odstranili, po koncu druge svetovne vojne pa je bil obnovljen.
Marčičeva ulica
V tridesetih letih 20. stoletja so novo ulico v Krčevini poimenovali Badlova ulica, po mariborskem veleindustrialcu (lastniku usnjarne ob Dravi) Antonu Badlu (1832-1916). Po nemški okupaciji leta 1941 so jo preimenovali v Badl Gasse. Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Badlova ulica. Leta 1947 so jo preimenovali v Marčičevo ulico. Franjo Marčič (1911-1947) je bil po drugi svetovni vojni uslužbenec Okrajnega ljudskega odbora Maribor okolica. Januarja 1947 je bil na službeni poti v okolici Lehna na Pohorju ubit.
Marčinkova ulica
V letih pred prvo svetovno vojno so novo ulico na Studencih poimenovali Kurze Gasse (Kratka ulica). Leta 1919 so ime poslovenili v Kratka ulica. Po nemški okupaciji aprila 1941 so jo začasno ponovno poimenovali Kurze Gasse, nato pa jo še isto leto preimenovali v Tristan Gasse (Tristanova ulica), po srednjeveškem epskem junaku Tristanu. Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Kratka ulica. Leta 1947 so jo preimenovali v Marčinkovo ulico.
Anton Marčinko (1900-1944), rojen v Mariboru, po poklicu krojač, je kmalu po nemški okupaciji leta 1941 postal član OF in pozneje obveščevalec Pohorske brigade. Na njegovem domu v Ulici Pariške komune 18 je bilo pomembno zbirališče voditeljev narodnoosvobodilnega gibanja na Štajerskem. Julija 1944 so ga pripadniki Črne roke hudo ranili, tako da je kmalu zatem umrl v mariborski bolnišnici.
Marionova ulica
Leta 1959 so novo ulico v nekdanjem Koroškem predmestju poimenovali Marionova ulica. Ljubo Marion (1921-1942), rojen v Mariboru, se je že na mariborski realki seznanil s komunističnimi idejami. Med študijem medicine v Ljubljani je postal član Skoja in predsednik slovenskega kluba na univerzi. Po okupaciji Jugoslavije leta 1941 se je vključil v narodnoosvobodilno gibanje ter deloval v Ljubljani, Celju in Mariboru. Leta 1942 so ga Nemci v Celju ujeli in ga februarja 1942 kot talca ustrelili v Mariboru.
Markovičeva ulica
Leta 1951 so novo ulico na Pobrežju poimenovali Durjavova ulica, po Maksu Durjavi (1915-1941), partijskem organizatorju. Leta 1936 je postal član KPJ (Komunistične partije Jugoslavije) in deloval kot organizator ljudskofrontnega gibanja v Mariboru. Kot odgovorni urednik je podpisal Novo Ljudsko pravico, ki jo je izdal Edvard Kardelj v Zagrebu. Leta 1941 je postal kandidat za člana CK KP Hrvaške. Med okupacijo je deloval v Zagrebu, v dokumentni tehniki KP Hrvaške. Ustaška policija ga je junija 1941 aretirala. Avgusta 1941 je bil obsojen na smrt in ustreljen. Leta 1958 so novo ulico v podaljšku Durjavove ulice poimenovali Markovičeva ulica. Leta 1989 so Markovičevo ulico podaljšali preko Durjavove ulice (ta je s tem izginila) do Ulice Štrauhovih.
Svetozar Marković (1846-1875), srbski socialistični teoretik, politik in književnik, je socialistične ideje spoznal med študijem tehnike v Petrovgradu in Zürichu. V svojem najpomembnejšem delu Srbija na Vzhodu (1872) je kritiziral pohlepnost in nesposobnost srbskega meščanstva in birokracije ter se zavzemal za občinsko samoupravo. Predvideval je, da se bodo nacionalna vprašanja v turški državi, v okviru katere je bila tedaj Srbija, razrešila z revolucijo in nastankom demokratične federacije balkanskih narodov. Na podlagi njegovih idej sta v Srbiji nastali dve politični stranki, meščanski radikali in socialdemokrati.
Marmontova ulica
V letih pred prvo svetovno vojno so novo ulico v Magdalenskem predmestju poimenovali Andreas Hofer Gasse (Ulica Andreja Hoferja), po tirolskem borcu za svobodo Andreju Hoferju (1767-1810). Leta 1919 so jo preimenovali v Marmontovo ulico. Po nemški okupaciji leta 1941 so jo ponovno poimenovali Andreas Hofer Gasse. Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Marmontova ulica. Auguste Marmont (1774-1852), francoski oficir, je leta 1808 postal vojvoda Dubrovniški, po vojni z Avstrijo leta 1809 pa je bil povišan v maršala. Od oktobra 1809 do februarja 1811 je bil guverner Ilirskih provinc, francoske upravne enote na tleh poražene Avstrije. Imel je široka pooblastila in je province upravljal skoraj neodvisno od francoske vlade.
Večina najpomembnejših pridobitev francoskega obdobja na Slovenskem je povezana z njegovo vladavino. Čeprav so francoske oblasti pripravljale zemljiško odvezo in s tem v bistvu odpravo fevdalizma, je niso izpeljale. Tako je ostal vseskozi v veljavi Marmontov začasni odlok z dne 16. julija 1810, s katerim so bile podložniške urbarialne in desetinske obveznosti do zemljiških gospodov zmanjšane za eno petino. Z odlokom z dne 4. junija 1810 so v osnovnih šolah in gimnazijah uvedli pouk v "deželnem jeziku", ki sicer ni bil dosledno uveljavljen ter pozneje celo omejen.
Maroltova ulica
Leta 1933 so novo ulico v Rožni dolini v Zgornjem Radvanju, kjer so stale večinoma lesene in ilovnate, na črno zgrajene hiše, poimenovali Delavska ulica. Po nemški okupaciji leta 1941 so jo preimenovali v Wilke Gasse (Wilkejeva ulica), po nemškem slikarju Rudolfu Wilkeju (1873-1908). Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Delavska ulica. Leta 1947 so jo ob odpravi dvojnega poimenovanja preimenovali v Maroltovo ulico. Miha Sernec, po domače pri Maroltu, kmet na Smolniku, je bil znan rodoljub na severnem Pohorju.
