Machova ulica
Leta 1955 so novo ulico na Taboru poimenovali Machova ulica. Karel Hynek Macha (1810-1836) je bil češki pesnik, glavni pripadnik češke romantike. Pisal je pod vplivom nemških in poljskih romantikov, predvsem pa pod vplivom Byrona. Njegovo najpomembnejše delo je povest v verzih Maj (1836).
Macunova ulica
Leta 1933 so novo ulico v Rožni dolini v Zgornjem Radvanju poimenovali Gozdna ulica. Po nemški okupaciji leta 1941 so jo preimenovali v Tannen Gasse (Ulica jelk) po jelkah v okoliških podpohorskih gozdovih. Maja 1945 so jo poimenovali Gozdna ulica I, saj sta kar dve sosednji ulici imeli enako ime. Leta 1947 so jo preimenovali v Macunovo ulico.
Ivan Macun (1821-1883), literarni zgodovinar in publicist, je končal študij prava in filologije na univerzi v Gradcu in nato poučeval v Celju, Trstu, Zagrebu, Ljubljani in Gradcu. Kot narodno napreden izobraženec je v času službovanja v Gradcu s skupino somišljenikov leta 1842 skušal ustanoviti slovansko čitalnico, vendar niso dobili dovoljenja. Kot privrženec ilirizma je jezikoslovne in kulturnopolitične članke objavljal tudi v hrvaškem in avstrijskem tisku. Dela: antologija slovenskega pesništva z uvodom o poetiki Cvetje slovenskega pesništva (1850), Književna zgodovina Slovenskega Štajerja (1883).
Magdalenski trg
Že od srednjega veka se je za prostor pred cerkvijo sv. Magdalene v Magdalenskem predmestju uporabljalo ime Kirch Platz (Cerkveni trg). Leta 1919 so ime poslovenili v Cerkveni trg. Še isto leto so ga preimenovali v Magdalenski trg. Po nemški okupaciji leta 1941 so ga ponovno poimenovali Kirchen Platz. Maja 1945 mu je vrnjeno slovensko ime Magdalenski trg. Magdalensko predmestje je ležalo na južnem, desnem bregu Drave okoli cerkve sv. Magdalene in je bilo poseljeno predvsem ob treh glavnih cestah, Tržaški, Pobreški in Ruški cesti. Stare skromne hišice in moderne sodobne hiše so dajale predmestju miren podeželski značaj. Župna cerkev sv. Magdalene, ki je predmestju dala ime, šola in gostilna Pri mestu Trstu so bile najimenitnejše stavbe v predmestju, ki je segalo od železniškega mostu do Jožefove cerkve na Studencih in od Drave do mitnice na Tržaški cesti. Cerkev svete Magdalene se prvič omenja leta 1289. Med letoma 1498 in 1528 je pogorela, sedanja stavba pa je v ladji in prezbiteriju iz 17. stoletja, zvonik, zakristija in severna kapela so z začetka 18. stoletja. Notranja oprema izvira iz 18. stoletja. Do leta 1821 je cerkev obdajalo pokopališče z obzidjem.
Maistrova ulica
V šestdesetih letih 19. stoletja so novo ulico v Graškem predmestju poimenovali Bürger Strasse (Meščanska cesta). Ob nastanku je cesta potekala od današnjega Trga Borisa Kidriča do Vrbanske ceste. Leta 1899 so jo skrajšali in del od Trga Borisa Kidriča do mestnega parka preimenovali v Bismarck Strasse (Bismarckova cesta) po nemškem državniku in združitelju nemške države Ottu von Bismarcku (1815-1898). Hkrati so zahodni del ulice od Trubarjeve ulice do Vrbanske ceste preimenovali v Volksgarten Strasse (Cesta ljudskega vrta). Leta 1905 so del ulice ob južnem robu mestnega parka preimenovali v Am Stadtpark (Ob mestnem parku). Leta 1919 so ulici Am Stadtpark in Bismarck Strasse preimenovali v Maistrovo ulico. Po nemški okupaciji leta 1941 so ulico preimenovali v Bismarck Strasse. Maja 1945 ji vrnejo slovensko ime Maistrova ulica.
Rudolf Maister (1874-1934) je kot častniški pripravnik služil v domobranskem regimentu v Celovcu in Ljubljani. Leta 1895 je postal poročnik, nato je opravil več šol za častnike. Leta 1908 je bil premeščen v Premysl v Galiciji, kjer je napredoval v stotnika in postal poveljnik podčastniške šole. Po začetku prve svetovne vojne je v Mariboru kot major postal poveljnik črnovojniškega okrožnega poveljstva. Tu je bil povezan z vodilnimi slovenskimi politiki in ob koncu vojne sodeloval z Narodnim svetom za Štajersko. 1. novembra 1918 je prevzel poveljstvo nad Mariborom in celotno slovensko Štajersko ter jo podredil oblasti Narodnega sveta za Štajersko. Narodni svet ga je nato povišal v generala. Mariborski mestni svet je v tem času razglasil priključitev mesta k republiki Nemški Avstriji. Narodna vlada v Ljubljani ni podpirala Maistrove dejavnosti, kljub temu je Maister novembra 1918 ustanovil slovensko vojsko, ki je imela okoli 4000 vojakov in 200 častnikov; 23. novembra 1918 je s svojo vojsko razorožil nemško varnostno službo (Schutzwehr), vojsko nemškega mestnega sveta. Tako je postal edini vojaški dejavnik v mestu. S svojo vojsko je nato zasedel slovensko narodno mejno območje na Štajerskem, po katerem je po sklenitvi mirovne pogodbe z Avstrijo skoraj v celoti potekala tudi državna meja. Z avstrijskim območnim vojaškim poveljnikom Rudolfom Passyjem je 27. novembra 1918 sklenil pogodbo o črti med svojo in avstrijsko vojsko na Štajerskem in Koroškem. S tem je pripravil izhodišče za zasedbo Koroške, vendar mu vlada v Ljubljani ni dovolila nadaljnjega napredovanja. V slabo zasnovani slovenski ofenzivi na Koroško konec aprila in v začetku maja 1919 je bilo Maistru naloženo, naj pripravi obrambno črto. Ko je konec maja 1919 prišlo do jugoslovanske ofenzive na Koroško, je Maister uspešno vodil enega od petih napadalnih odredov, Labotskega. Po zmagi in premirju je prevzel poveljstvo Koroškega obmejnega poveljstva. Njegova oblast je zajemala cono A plebiscitnega ozemlja. Maister je bil izvoljen za častnega predsednika Narodnega sveta za Koroško. Z različnimi akcijami je želel pridobiti prebivalstvo, da bi na plebiscitu glasovali za Jugoslavijo. 18. septembra 1919 se je moral po sklepu plebiscitne komisije kot poveljnik policijskih sil umakniti s Koroškega. Nato je bil mestni poveljnik v Mariboru in predsednik komisije za razmejitev z Italijo. Leta 1923 je bil v nejasnih okoliščinah upokojen kot divizijski general. Kot upokojenec je živel v Mariboru, kjer je zbiral gradivo o prevratu in napisal več spominskih člankov o njem.
Majarjeva ulica
Leta 1951 so novo ulico v Novi vasi poimenovali Majarjeva ulica. Matija Majar Ziljski (1809-1892), etnolog in narodni buditelj, je po končanem študiju bogoslovja v Celovcu služboval kot stolni kaplan v Celovcu, župnik v Gorjah v Zilji in beneficiat na Križni gori blizu Celovca.
Pod vplivom Antona Martina Slomška se je začel ukvarjati z literaturo, zbiral in objavljal je ljudske pesmi in pripovedke, opisoval običaje, pisal potopisne, etnološke, slovensko in slovansko spodbudne ter jezikoslovne članke. Leta 1846 je izdal Pesmarico cerkveno, leta 1867 Slovnico rusko za Slovence in v letih 1864 in 1885 knjigo Sveta brata Ciril i Metod, Slavjanska apostola. Ukvarjal se je z utopično zamislijo o zbliževanju slovanskih jezikov in umetnem skupnem slovanskem jeziku, o čemer je tudi pisal: Pravila, kako izobraževati ilirsko narečje i uobče slavenski jezik (1848), Uzajemni pravopis slavjanski (1865). Hkrati se je nenehno zavzemal za enakopravnost velikih in malih narodov v politiki in jeziku. Leta 1848 je bil med oblikovalci slovenskega političnega programa in je že marca 1848 prvi zapisal željo po samostojnem življenju vsakega avstrijskega naroda ter sestavil na cesarja naslovljeno peticijo s programom - Zedinjena Slovenija in ljudstvu namenjen letak Kaj Slovenci terjamo? Decembra 1848 je predstavil načrt o preureditvi monarhije v zvezno državo narodov. V času taborov se je zavzemal za Zedinjeno Slovenijo.
Majcigerjeva ulica
V tridesetih letih 20. stoletja so novo ulico v Zgornjem Radvanju poimenovali Tovarniška ulica. Po nemški okupaciji leta 1941 so jo preimenovali v Braunau Gasse (Barunauova ulica), po avstrijskem mestu Braunau am Inn. Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Tovarniška ulica. Leta 1947 so jo preimenovali v Majcigerjevo ulico.
Janez Majciger je bil soustanovitelj mariborske čitalnice in slovenske posojilnice
Janez Majciger (1829-1909), narodopisni pisatelj, se je po končanem študiju klasične in slovanske filologije zaposlil v gimnaziji v Mariboru, kjer je nato ostal do smrti leta 1909. Kot narodno zaveden Slovence je bil soustanovitelj mariborske čitalnice in slovenske posojilnice. Njegovo literarno delovanje ima predvsem rodoljuben značaj: Zgodovina apostolov slovanskih Cirila in Metoda (1863), Ulrich vitez žlahtni Liechtensteinski (1882/83), Voda in njene moči v domišljiji štajerskih Slovencev (1883), Zrak v domišljiji štajerskih Slovencev (1884). Ob ulici stojijo ostanki nekdanje rimske vile - vile rustice. V rimski dobi ni na mestnem območju nastalo nobeno večje naselje, čeprav sta se na Mariborski ravnini križali poti iz Poetovie/Ptuja na Koroško ter iz Celeie/Celja na sever. Redki sledovi posameznih stavb so bili doslej odkriti na območju današnjega Glavnega trga in na južnem robu Mariborske ravnine, kjer so imeli Rimljani pristave. Vila rustica se vključuje v naselitveno os Hoče-Bohova-Betnava-Radvanje-Ruše vzdolž rimske ceste proti Virunumu na Gosposvetskem polju. Prvotna vila je bila verjetno opustošena ob vdorih Markomanov leta 169 n. š. Današnji ostanki so iz 2. in 3. stoletja n. š. Stanovanjska in gospodarska poslopja so bila razporejena znotraj obodnega zidu, ki je poudarjal varnost, veličino in moč rimskega kolonista. Med ruševinami stanovanjskih objektov se je raztezalo staroslovansko grobišče iz 11. stoletja.
Majeričeva ulica
Leta 1963 so novo ulico na Pobrežju poimenovali Majeričeva ulica. Avgust Majerič (1905-1944), rojen na Pobrežju, je bil pred drugo svetovno vojno zaposlen v tekstilni tovarni. Kot predvojni član komunistične partije se je takoj po nemški okupaciji leta 1941 vključil v narodnoosvobodilno gibanje; zbiral je živila in denarne prispevke za partizane na Pohorju. Po izdaji aprila 1944 so ga Nemci aretirali in z mučenjem skušali izsiliti priznanje. Maja 1944 so ga kot talca ustrelili v Zagorju.
