Ulica Šantlovih
Leta 1965 so novo ulico v Počehovi poimenovali Ulica Šantlovih. Šantlovi so bili družina slikarjev in glasbenikov, delujočih predvsem v Gorici in Ljubljani konec 19. in v prvi polovici 20. stoletja.
Avgusta starejša, rojena Aigentler (1852-1935), je med letoma 1865 in 1872 študirala slikarstvo na Deželni akademiji za risanje v Gradcu. Po poroki s fizikom in matematikom A. Šantlom 1873. se je preselila v Gorico in tam na Višjem dekliškem zavodu poučevala risanje in delovala v kulturnem življenju Slovencev. Njeno slikarstvo izhaja iz romantične tradicije; v pastelu, črni in barvni kredi je slikala predvsem portrete. Umetniško pot so si izbrali tudi trije od Avgustinih šestih otrok, najpomembneje se je uveljavil Saša Šantel.
Saša Šantel (1883-1945) je bil slikar, grafik, ilustrator in glasbenik. Prvi slikarski pouk je dobil pri materi Avgusti in A. Gvajcu. V njegovem likovnem ustvarjanju se prepletajo secesija, meščanski realizem in impresionizem, motivno prevladujejo krajine, ulične vedute, portreti in prizori iz vsakdanjega življenja. Najkvalitetnejša dela je ustvaril v risbi in grafiki. Risal je karikature, ornamentalne predloge za vezenine in čipke. V olju je naslikal cikel portretov slovenskih glasbenikov in skupinski portret Slovenski skladatelji. Kot glasbenik je bil samouk, skladati je začel med študijem na Dunaju. Nekaj manjših skladb je izšlo v Novih akordih (samospev Čolničku, 1908), ustvaril je tudi tri kantate (Pesem Velega Jožeta, 1917). Šantlovo glasbo (ok. sto skladb) označujejo preprosta in jasna melodika ter zgodnjeromantični kompozicijski prijemi; pomemben je instrumentalni, zlasti komorni opus.
Henrika Šantel (1874-1940) je med letoma 1891 im 1895 študirala na ženski akademiji v Münchnu. Poučevala je risanje na Višjem dekliškem zavodu v Gorici in na zasebni šoli Probuda v Ljubljani, sicer pa je delovala v različnih umetniških klubih. Slikala je portrete, tihožitja, krajine, nabožne podobe in miniature na slonovini; črpala je iz tradicije plenerističnega slikarstva in impresionizma.
Avgusta Šantel ml. (1876-1968) je med letoma 1891 in 1895 obiskovala učiteljišče v Gorici. Slikarsko se je izobraževala na Dunaju in v Münchnu. Ob pedagoškem delu v Sloveniji in na Hrvaškem je slikala krajine in tihožitja, posvečala pa se je tudi lesorezu.
Ulica Šercerjeve brigade
Leta 1961 so novo ulico na Teznu poimenovali Ulica Šercerjeve brigade. Šercerjeva brigada je bila ustanovljena oktobra 1942 na Mokrecu. Vanjo so vključili partizane iz Krimskega in Kočevskega odreda, zaščitne čete štaba 3. grupe odredov in bataljon Dolomitskega odreda. Sredi decembra 1942 je imela brigada 410 partizanov. Januarja in februarja 1943 je prestala obsežno sovražnikovo ofenzivno akcijo, nato se je na Dolenjskem vključila v ofenzivno dejavnost slovenskih brigad. Konec marca je v Beli krajini dobila 4. bataljon. Cankarjeva in Šercerjeva brigada sta bili določeni, da se prek Save prebijeta na Štajersko in tam okrepita NOB. Ker jima to ni uspelo, se je brigada po hudih bojih vrnila v Belo krajino. Ob ustanovitvi Štirinajste divizije NOV in POJ julija 1943 so brigado vključili v njeno sestavo. Po napadu na Žužemberk konec julija je z divizijo odšla na Notranjsko. Od 8. do 10. septembra je zlomila odpor četniške postojanke v Grčaricah, sodelovala pri napadih na postojanke MVAC v zahodnem delu Ljubljanske pokrajine in razoroževala italijanske enote. V njenih štirih bataljonih je bilo okoli tisoč partizanov, dotedanji 2. bataljon pa je postal osnova za ustanovitev Ljubljanske brigade. Na območju Brkinov je v začetku oktobra 1943 v celodnevnem boju onesposobila več sto sovražnikovih vojakov. Po napadu Štirinajste divizije na Štampetov most se je vrnila v Brkine in imela na pohodu velike izgube. S pomočjo bataljona Tomšičeve brigade je decembra 1943 zavzela domobransko - nemško postojanko v Velikih Laščah in sodelovala pri napadu na Kočevje.
V začetku januarja 1944 je v sklopu Štirinajste divizije odšla proti Štajerski ter imela med pohodom prek Hrvaške in predvsem v času nemške februarske ofenzive proti Štirinajsti diviziji precejšnje izgube. Pri poskusu preboja na Pohorje je bila določena za preboj nemškega obroča. Na Pohorje so se s Paškega Kozjaka prebili 2. in 3. bataljon Šercerjeve brigade, 3. bataljon Tomšičeve in 1. bataljon Bračičeve brigade. Bataljona brigade, ki sta z glavnino divizije prišla v Bistro na Koroškem in nato do bližine Save, sta imela velike izgube. Brigada je oddala borce za izpopolnitev drugih enot in marca so jo preuredili v bataljona, ki sta imela le 170 borcev. V času velike ofenzive enot 4. operativne cone je skupaj s Tomšičevo brigado izbojevala pohorsko osvobojeno ozemlje. Brigada je na Štajerskem dobila 3. bataljon in 4. jurišni bataljon, samostojno minersko skupino, četo za zveze ter udarni vod z nemško opremo. Sredi marca je imela z Bračičevo brigado hude boje s 14. SS-divizijo na mozirskih planinah. Po bojih na Koroškem je 9. maja zasedla Velikovec in druge kraje severno od Drave ter razorožila nekaj tisoč sovražnikov. V Celovec je prišla 14. maja, 19. maja pa je morala zapustiti Koroško severno od senžermenske meje.
Ulica škofa Maksimilijana Držečnika
Leta 2011 so severni del Svetozarevske ulice preimenovali v Ulico škofa Maksimilijana Držečnika.
Ulica škofa Maksimilijana Držečnika je z 32 črkami ulica z najdaljšim imenom v Sloveniji
Maksimilijan Držečnik, rimskokatoliški duhovnik, škof in teolog, se je rodil 5. oktobra 1903; 30. oktobra 1932 je prejel duhovniško posvečenje in postal župnik v lavantinski škofij, 15. septembra 1946 je bil imenovan za pomožnega škofa lavantinske škofije, 15. junija 1960 je postal redni lavantinski škof. Ko se je lavantinska škofija 5. marca 1962 preimenovala v škofijo Maribor, je postal prvi škof mariborske škofije. Umrl je 13. maja 1978 v Mariboru.
