Ulica slovenske osamosvojitve
Leta 2011 so južni del Svetozarevske ulice preimenovali v Ulico slovenske osamosvojitve. Odločitev Slovenije, da zapusti Jugoslavijo, ni bila enostavna, saj je vanjo v povojnih desetletjih vložila veliko energije in sredstev, od nje pa pričakovala varnost in zaščito nacionalne identitete ter možnost za miren razvoj. Marca 1990 je Slovenija razglasila gospodarsko samostojnost. Slovenska skupščina se je začela ukvarjati z osamosvojitveno zakonodajo že julija 1990. Tedaj je bila sprejeta Deklaracija o suverenosti Republike Slovenije, ki je določala enoletni rok za sprejetje ustave in postopke ugotavljanja, kateri zvezni zakoni v Sloveniji ne veljajo več; odpravila je tudi slovensko delegacijo v zveznem zboru skupščine SFRJ.
Še pred prvimi večstrankarskimi volitvami (7. marca) so bila sprejeta dopolnila k slovenski ustavi; iz imena republike je bila črtana beseda "socialistična", z deklaracijo o urejanju razmerij, ki imajo splošen pomen za Slovenijo, pa je bila načelno razglašena samostojnost na gospodarskem področju. Novi zakoni so dajali Sloveniji izključne pristojnosti pri določanju vojaškega roka in poveljevanja v teritorialni obrambi. Zvezni organi so terjali, naj Slovenija te zakone prekliče. Oktobra 1990 so pripadniki JLA zasedli štab TO v Ljubljani.
EU je Republiko Slovenijo priznala sredi januarja 1992, OZN jo je sprejela med članice maja 1992
V Sloveniji je 23. decembra 1990 potekal plebiscit o osamosvojitvi Slovenije. Pred tem je Slovenija drugim republikam ponujala predlog konfederalne pogodbe, ki pa so jo vse - razen Hrvaške - zavrnile. Plebiscit je bil 23. decembra, rezultati pa so bili uradno razglašeni 26. decembra. Glasovanja se je udeležilo 93,2 odstotka volilnih upravičencev; za samostojnost je glasovalo 88,2 odstotka volivcev. Po zakonu naj bi bila odločitev uresničena v šestih mesecih. Z deklaracijo o neodvisnosti in več zakoni je Slovenija prevzela prejšnje pristojnosti federacije na svojem ozemlju. JLA je že dan po osamosvojitvi poskusila s silo zatreti slovensko samostojnost. S tem se je začela desetdnevna vojna, v kateri sta slovenska TO in policija porazili JLA. Vodstvo JLA se je moralo sprijazniti s porazom in navkljub resnim grožnjam in ultimatom moralo opustiti kampanjo v Sloveniji in sesti za pogajalsko mizo. Pogajanja na Brionih so se končala s podpisom deklaracije. 18. julija je predsedstvo SFRJ sprejelo odločitev, da se JLA z orožjem in opremo umakne iz Slovenije, in oktobra 1991 je odšel iz Slovenije zadnji vojak JLA. Novembra je bil sprejet zakon o denacionalizaciji, decembra pa nova ustava. Evropska unija je Republiko Slovenijo priznala sredi januarja 1992, OZN pa jo je sprejela med članice maja 1992.
Ulica slovenskih španskih borcev
Leta 1975 so novo ulico na Pobrežju poimenovali Ulica slovenskih španskih borcev. Španski borci so bili udeleženci enot republikanske armade v državljanski vojni v Španiji (1936-1939). Med špansko državljansko vojno se je bojevalo za republiko 534 Slovencev, ki so prispeli tja iz domovine in izseljenstva v evropskih državah ter Ameriki. Za odhod v Španijo so se v domovini odločali na pobudo KPJ, v tujini pa zaradi mednarodne solidarnosti protifašistov s špansko republiko. Iz Jugoslavije so prostovoljci zaradi preprečevalnih ukrepov vlade odhajali ilegalno.
Večina Slovencev se je bojevala v Španiji v mednarodnih brigadah; novembra 1937 je bila v bataljonu Đura Đakovića 129. brigade ustanovljena slovenska četa Ivana Cankarja. Slovenski borci so sodelovali v Španiji v vseh pomembnejših bojih (obramba Madrida konec 1936, zmagovite bitke republikanske armade pri Guadalajari marca 1937, pri Teruelu decembra 1937, ob Ebru julija 1938). Zadnje dni marca 1939 so se s poraženo republikansko armado umaknili čez Pireneje v Francijo in se večinoma znašli v taboriščih. Nekaterim se je posrečilo vrniti v domovino. Večja skupina Slovencev je bila po kapitulaciji Francije spomladi 1941 odpeljana na delo v Nemčijo; od tu so avgusta pobegnili v domovino in se pridružili partizanom. V Španiji je padlo 231 Slovencev. Preživeli so bili v Sloveniji med organizatorji in voditelji oboroženega upora med letoma 1941 in 1945.
Ulica Staneta Severja
Leta 1980 so novo ulico v Novi vasi poimenovali Ulica Staneta Severja. Stane Sever (1914-1970) je bil gledališki in filmski igralec. Obiskoval je učiteljišče v Ljubljani in Mariboru ter tu 1936 maturiral. Leta 1937 se je zaposlil v ljubljanski Drami, kjer je ostal do leta 1968. Kmalu po prihodu v ljubljansko Dramo se je uvrstil med vodilne igralce, po 1945 in zlasti po smrti I. Levarja je bil najuglednejši slovenski gledališki umetnik. Tri desetletja je bil član osrednjega gledališča, v svojem času enako pomemben kot prej I. Borštnik ali A. Verovšek.
Neprekosljiv je bil v interpretacijah Cankarjevih in Shakespearovih odrskih podob; v obeh je oblikoval najzahtevnejše tragične in komedijske like. Posebna dragocenost Severjevega igralstva je bila prav njegova mnogoobraznost, saj je bil kot interpret najresnobnejših vlog skoraj nerazpoznaven, ko je nastopal v razigranih komedijskih vlogah. Od leta 1950 je bil honorarni predavatelj za dramsko igro in umetniško besedo, od 1966 izredni profesor na AGRFT. V treh desetletjih umetniškega dela je oblikoval nad 250 gledaliških in filmskih vlog, sodeloval v številnih radijskih in prvih televizijskih igrah ter filmih.
