Ulica obnove
Leta 1930 so novo ulico na Pobrežju poimenovali Stranska ulica. Po nemški okupaciji leta 1941 so jo razdelili na dva dela. Del ulice, v smeri sever-jug, so poimenovali Seiten Gasse (Stranska ulica), drugi del, v smeri vzhod-zahod, pa Sperling Gasse (Ulica vrabcev). Maja 1945 so obe ulici znova združili v Stransko ulico. Leta 1947 so jo ponovno razdelili in ulico v smeri vzhod-zahod poimenovali Ulica obnove. Tako ime je dobila zaradi obnove med vojno bombardiranih hiš v tej ulici.
Gmotna škoda na ozemlju Slovenije med drugo svetovno vojno je bila ocenjena na 1,8 milijarde dolarjev. Poškodovana ali uničena je bila skoraj četrtina industrije, popolnoma uničenih je bilo 31.145 gospodarskih in kmečkih poslopij, delno poškodovanih 16.993 stanovanjskih in gospodarskih stavb. V mestih je bilo porušenih 1873 stanovanjskih in javnih zgradb; porušenih ali poškodovanih je bilo 227 šol, večina pet do deset metrov dolgih mostov in osem velikih rečnih mostov ... Nad polovico škode v kmetijstvu so imela okrožja Kočevje, Krško, Maribor, Ptuj in Šmarje pri Jelšah. Še posebno močno je bil prizadet Maribor.
Celotna bilanca bombnih napadov na Maribor je bila boleča. Kar 268 letalskih alarmov od 9. septembra 1942 do 25. aprila 1945 je več kot dve leti in pol trgalo ljudem živce in jih držalo priklenjene v zaklonišča po štirinajst dni skupaj. V 29 bombnih napadih na Maribor je 1518 zavezniških letal odvrglo na mesto 15.795 bomb, težkih 4750 ton, te so porušile ali močneje poškodovale 2290 ali 47 odstotkov zgradb. Tudi večina preostalih poslopij je bila lažje poškodovana (poškodbe zaradi zračnega pritiska, odkrite strehe, polomljene šipe, poškodovane fasade ...). Škoda na objektih in opremi, ki so jo povzročile bombe, je bila septembra 1945 ocenjena na 683 milijonov dinarjev (po valuti iz leta 1940).
Življenje je izgubilo 484 ljudi. Število žrtev pa je bilo gotovo še večje, kajti podatki o vojaških osebah, ki so med bombardiranjem Maribora izgubile življenje, so zelo skopi. Znano je, da je bilo med bombnimi napadi na mariborsko glavno železniško postajo, ki je bila eden glavnih ciljev napadov, tam veliko vojakov. V zadnjih mesecih vojne okupatorjevi upravi tudi ni več uspelo odstranjevati ruševin niti zadovoljivo skrbeti za prizadete. Poškodovanih je bilo tudi veliko javnih zgradb: sodišče, sodni zapori, rotovž, kaznilnica, grad, gledališče, stolna in frančiškanska cerkev, bolnišnica.
Med drugo svetovno vojno je bilo v Mariboru 268 letalskih alarmov
Obnova železniškega in cestnega prometa v Sloveniji, pomembna za vso državo, se je začela takoj po vojni. Do konca 1945. so zasilno usposobili vse glavne železniške proge in ceste, stekel je redni promet s Trstom, Hrvaško in sosednjimi državami. Gospodarska obnova se je omejila zgolj na obnovo industrije. V drugi polovici leta 1945 so dali prednost obnovi energetskih, metalurških in kovinskopredelovalnih podjetij. Konec 1946. je proizvodnja samo v rudarstvu, tekstilni, gradbeni, lesni in živilski industriji že dosegla predvojno raven. Obnova javnih ustanov se je 1946. stopnjevala, obnovljenih je bilo nad 50 odstotkov poškodovanih šol (180), veliko bolnišnic (Maribor, Celje, Jesenice), kulturnih (NUK, Narodna galerija) in drugih ustanov.
Težavna je bila obnova stanovanjskih in gospodarskih poslopij na podeželju. Najbolj se je razmahnila v obdobju do leta 1947, ko so obnovili več kot 30 tisoč zgradb (65 odstotkov povzročene škode na stanovanjskih in gospodarskih objektih), predvsem v najbolj prizadetih krajih (Bela krajina, Moravško, Loška dolina). Po letu 1947 je obnova zaradi gospodarskih težav pojemala in ni zajela vseh poškodovanih poslopij na podeželju. Obnovitvena dela so bila opravljena s ceneno delovno silo, prostovoljnim in udarniškim delom prebivalstva (delovne akcije) ter prisilnim delom vojnih ujetnikov in političnih zapornikov. Del sredstev so prispevala podjetja, druga so v obliki posojil zagotovili republiški in zvezni denarni zavodi.
Ulica Pariške komune
Leta 1873 so novo ulico v Magdalenskem predmestju poimenovali Perko Strasse (Perkova ulica), po Francu Perku (1827-1894), dolgoletnem upravniku gospoščin grad Maribor in Zgornji Maribor ter lastniku večine zemljišča, na katerem je dal urediti novo ulico ter ob njej zgraditi prve hiše. Leta 1919 so jo preimenovali v Stritarjevo ulico, po slovenskem pesniku, pripovedniku in dramatiku Josipu Stritarju (1836-1923). Po nemški okupaciji leta 1941 so jo ponovno poimenovali Perko Strasse. Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Stritarjeva ulica, leta 1947 pa jo preimenovali v Stalingrajsko ulico, po ruskem mestu Stalingrad (1925-1961), prej in danes Volgograd, kjer so Nemci med drugo svetovno vojno doživeli enega odločilnih porazov v stalingrajski bitki. Leta 1953 so jo preimenovali v Ulico pariške komune. Leta 1998 so ime popravili v Ulica Pariške komune.
Pariška komuna je trajala 72 dni, od 18. marca do 28. maja 1871, ko so v Parizu prvič poizkusili izpeljati proletarsko revolucijo in vzpostaviti diktaturo proletariata. Napoleon III. je julija 1870 Prusiji napovedal vojno. Slabo oborožena francoska vojska je bila v njej poražena, veliko vojakov pa ujetih. Po francoski kapitulaciji so množice v Parizu vdrle v parlament ter izsilile odstop kralja in razglasitev republike. Oblast so prevzeli Thiers, Trochu in Favre, ki so z Nemci sklenili premirje. Nova vlada je hotela razorožiti narodno gardo, čemur se je zlasti odločno uprla republikanska levica, in 18. marca se je začela vojna. Uporniki so pregnali Thiersovo vlado in prevzeli oblast. Izvolili so občinski svet, komuno, ki je bila idejno zelo neenotna. Najvišji organ oblasti je postal centralni komite narodne garde.
Pariška komuna je trajala od 18. marca do 28. maja 1871.
Uvedli so stari koledar, rdečo zastavo, Francijo so hoteli preurediti v zvezo avtonomnih komun. Svet komune je razglasil enakopravnost žensk, ločitev cerkve od države, nekatere tovarne pa je izročil delavcem. Vse uslužbence v upravi, sodstvu in prosveti so volili na splošnih volitvah, volivci so jih lahko kadar koli odstavili. Komuna je bila predvsem delovno telo, izvršilno in zakonodajno hkrati. Policiji so odvzeli vse politične funkcije, postala je komuni odgovoren in takoj zamenljiv organ. Vzgojne zavode so odprli za vse, bili so brezplačni in cerkev se ni imela pravice vmešavati v njihovo delo. Niso pa se povezali s kmeti. S prusko pomočjo so maja začele vladne čete prodirati proti Parizu in od 21. do 27. maja je mesto doživelo "krvavi teden" pouličnih bojev, v katerem je bilo ubitih okrog 30 tisoč komunardov, veliko pa jih je bilo pregnanih.
Ulica Petra Podleska
Leta 1971 so novo ulico v Brezju poimenovali Ulica Petra Podleska. Peter Podlesk (1910-1944), orožnik, je po nemški okupaciji ostal v orožniški službi. Kmalu se je povezal z osvobodilnim gibanjem in pohorskim partizanom posredoval nekaj zelo važnih podatkov o nemških akcijah. Tako je pohorske partizane obvestil o veliki decembrski ofenzivi leta 1943. Nemci so ga aretirali februarja 1944 in ga julija istega leta ustrelili v Mariboru.
Ulica Pohorskega bataljona
V letih pred prvo svetovno vojno so novo ulico na Studencih poimenovali Bach Strasse (Bachova ulica), po nemškem skladatelju, organistu in dirigentu Johannu Sebastianu Bachu (1685-1750). Leta 1919 so jo preimenovali v Vodnikovo ulico, po slovenskem pesniku, slovničarju, novičarju in šolniku Valentinu Vodniku (1758-1819). Po nemški okupaciji aprila 1941 so ji najprej vrnili ime Bach Gasse, nato pa so jo še isto leto preimenovali v Dürer Gasse (Dürerjeva ulica), po nemškem slikarju in grafiku Albrechtu Dürerju (1471-1528). Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Vodnikova ulica, leta 1947 pa jo ob odpravi dvojnega poimenovanja preimenovali v Ulico Pohorskega bataljona.
Pohorski partizanski bataljon je bil ustanovljen na Dobrovljah septembra 1942 ob preureditvi partizanskih enot na slovenskem Štajerskem. Vanj so vključili Savinjsko in Šaleško četo 1. štajerskega bataljona ter 1. bataljon Savinjskega odreda 2. grupe odredov, ki je prišel konec avgusta iz Dolenjske. Po vključitvi Ruške čete v začetku novembra je bilo v treh četah in ženskem vodu okoli 90 borcev in bork. Komandant je bil Rudi Mede - Groga, politični komisar Jože Menih - Rajko Knap, ženski vod je vodila Pavla Mede - Katarina. Bataljon je deloval na Pohorju, v Mislinjski in Šaleški dolini. Po nemških podatkih je bataljon v treh mesecih izvedel 105 napadov in šest večjih akcij ter zažgal devet objektov. Štab 4. operativne cone ga je ocenil za najboljši partizanski bataljon na slovenskem Štajerskem. Uničeval je tovarne, ki so delale za okupatorja, rušil železniško progo, izvajal preskrbovalne akcije in pridobival ljudi za NOB. Okupator je bataljon zasledoval in proti njemu usmerjal večje ofenzivne akcije; največji sta bili 13. novembra in 4. decembra. V drugi polovici decembra si je bataljon na Dekmanskem vrhu blizu Osankarice zgradil 26 zemljank, jih obdal s strelskimi jarki in strojničnimi gnezdi ter poskrbel za zalogo hrane; tabor je bil dobro skrit, ni pa bil primeren za obrambo. V krajih, ki jih je nadzoroval Pohorski bataljon, je nemški okupator okrepil svoje postojanke. Konec oktobra 1942 so razglasili policijsko uro, okrepili propagandno delo med prebivalstvom in najeli plačane vohune.
V začetku januarja 1943 je skupina vohunov izsledila partizanski tabor in o tem obvestila gestapo v Mariboru; podatke so dali še zajeti partizani in izvidniki na smučeh. Okupator je zbral več kot 2000 mož in 8. januarja obkolil partizanski tabor. Po prvem naskoku malo pred 12. uro so se napadalci s precejšnjimi izgubami umaknili, nato pa začeli tabor obstreljevati z minometi; ko je veliko partizanov že padlo, so se preživeli skušali prebiti, vendar zaman. V dveinpolurnem boju je padlo 69 borcev in bork, ujeli so le enega ranjenega. Na nemški strani je bilo 19 mrtvih in 31 ranjenih. Napadalci so o zmagi pri Osankarici poročali tudi vodji nemškega rajha Adolfu Hitlerju. Ko je bila 17. januarja po izdaji pri Završah uničena še patrulja Pohorskega bataljona, na Pohorju nekaj časa ni bilo partizanov.
Vodstvo 4. operativne cone je v začetku aprila 1943 poslalo na Pohorje partizansko skupino iz Koroške, maja pa še skupino borcev iz Kamniško-Savinjskega odreda ter 10. maja pri Pungartu na Pohorju ustanovilo novi Pohorski bataljon, ki je štel 90 borcev in bork. Po odhodu glavnine bataljona v začetku avgusta proti Dolenjski je na Pohorju ostala le četa za sprejem novih partizanov. Zaradi velikega števila novincev (predvsem ubežniki iz okupatorjevih taborišč) in slabe oborožitve je četa konec septembra poslala večino borcev drugih narodnosti na Hrvaško. Ko sta se z Moravškega vrnili na Pohorje desetini borcev in prinesli precej orožja, je bil bataljon v začetku oktobra obnovljen. V začetku novembra so ga okrepili z borci iz Šlandrove brigade in preuredili v Pohorski partizanski odred.
Ulica Pohorskega odreda
Leta 1968 so novo ulico v Novi vasi poimenovali Ulica Pohorskega odreda. Leta 1987 so isto ulico še enkrat poimenovali Ulica Pohorskega odreda. Pohorski partizanski odred so prvič ustanovili 1. maja 1942 pri 2. grupi odredov; avgusta 1942 je ta enota dejansko prenehala obstajati. Pohorski bataljon, ki je septembra 1942 začel delovati na Pohorju, se je uradno imenoval 1. bataljon Pohorskega odreda, vendar se v odred takrat ni mogel razviti, ker so skoraj vsi borci bataljona padli januarja 1943. V začetku novembra 1943 sta se novi Pohorski bataljon in bataljon borcev iz Šlandrove brigade pri Črni mlaki na Pohorju združila v Pohorski odred, ta je štel okoli 180 borcev in je bil januarja 1944 pri Sv. Primožu na Pohorju vključen v Zidanškovo brigado. Odred je opravil več sabotažnih in diverzantskih akcij ter se spopadal z okupatorjevimi enotami. Novembra 1943 je napadel orožniško postojanko v Zrečah, a ni mogel dokončno zlomiti njenega odpora.
V začetku decembra 1944 je okupator z okoli desetimi bataljoni (okoli 5000 mož) proti odredu izvedel do tedaj največjo protipartizansko ofenzivno akcijo (Snežni metež) na Štajerskem, ki pa je bila večji del neuspešna. Pokrajinska komisija VOS, tedanje pokrajinsko vodstvo NOB in štab Pohorskega odreda so se pri preganjanju plave garde opirali na napačne presoje; med žrtvami je bilo tudi osem partizanov Pohorskega odreda, ki so jih brez sodnega postopka usmrtili decembra 1943. Prav zaradi slabih razmer v odredu in objektivnih težav mobilizacija ni bila uspešna, zato je bil junija 1944 na Pohorju ustanovljen novi Pohorski odred, ki se je septembra preimenoval v Lackov partizanski odred.
