Mariborske ulice nekoč in danes: Štuklju prepovedali opravljati sodniški poklic

Trg Leona Štuklja

Z rušenjem hiš v vzhodnem delu Vetrinjske ulice je v začetku sedemdesetih let 20. stoletja nastal med Vetrinjsko in Svetozarevsko ulico nov trg, ki so ga leta 1972 poimenovali Trg Borisa Kraigherja. Boris Kraigher - Janez (1914-1967), politik, generalpodpolkovnik JLA, narodni heroj, je bil že leta 1934 zaradi komunističnega delovanja obsojen na dve leti in pol zapora. Po prestani kazni v Sremski Mitrovici se je preživljal kot gradbeni tehnik v Ljubljani in deloval kot sekretar univerzitetne organizacije komunistov. Na tretji konferenci KPS 1940 so ga izvolili v CK KPS. Po okupaciji 1941 je postal sekretar OK KPS in OOOF Ljubljana. Med majskimi italijanskimi racijami je bil pod tujim imenom zajet in poslan v Gonars, od koder je julija pobegnil. Od novembra 1942 do maja 1943 je na sedežu CK KPS opravljal naloge organizacijskega sekretarja, od leta 1994 pa je bil politični komisar GŠ NOV in POS. Na Zboru odposlancev slovenskega naroda v Kočevju je bil izvoljen v plenum OF oziroma SNOO (SNOS) ter v slovensko delegacijo za AVNOJ. Septembra 1944 je postal član IO OF. Od marca 1945 je bil politični sekretar oblastnega komiteja KPS, tajnik pokrajinskega odbora OF in podpredsednik PNOO za Slovensko primorje. Od 1945 do 1946 je bil sekretar GO KP in tajnik GO SIAU Julijske krajine, nato minister za notranje zadeve LRS, od januarja 1953 član in od decembra 1953 do 1962 predsednik IS Ljudske skupščine LRS. Med letoma 1963 in 1967 je bil podpredsednik ZIS in predsednik odbora ZIS za gospodarstvo z nalogo, da pripravi gospodarsko reformo. Med NOB je objavil več prispevkov o nalogah NOV, po vojni pa pričevanja o začetkih narodnoosvobodilnega gibanja v Ljubljani ter članke o temeljih politične in gospodarske ureditve povojne Slovenije in Jugoslavije.

Leta 2007 so trg skupaj z osrednjim delom Svetozarevske ulice preimenovali v Trg Leona Štuklja. Leon Štukelj, slovenski telovadec in pravnik, se je rodil 12. novembra 1898 v Novem mestu. Leta 1927 je dokončal študij prava. Toda vse do leta 1936 se je posvetil predvsem športni karieri. Od njegovega prvega nastopa na gimnastičnem svetovnem prvenstvu v Ljubljani leta 1922 do konca športne poti leta 1936 je nastopil na sedmih velikih tekmovanjih in skupno osvojil 20 kolajn: osem zlatih, šest srebrnih in šest bronastih.

Na olimpijskih igrah je skupno osvojil šest kolajn: dve zlati v Parizu leta 1924, zlato in dve bronasti v Amsterdamu leta 1928 ter srebro v Berlinu 1936. Njegova zbirka bi zagotovo bila še obsežnejša, če bi se Kraljevina Jugoslavija udeležila iger v Los Angelesu leta 1932. Po končani športni poti je delal kot sodnik, najprej v Novem mestu, nato pa v Lenartu in Mariboru, kjer je živel vse do smrti. Štukelj ni odobraval komunističnega režima v novi Jugoslaviji po drugi svetovni vojni. Zato je bil po vojni najprej zaprt, potem izpuščen, vendar mu je nova oblast trajno prepovedala opravljati sodniški poklic.

Primerne športne slave je bil znova deležen šele po osamosvojitvi Slovenije leta 1991. Konec 20. stoletja je Štukelj veljal za najstarejšega še živečega olimpionika in najboljšega slovenskega športnika vseh časov. Kot takšen je bil povabljen na otvoritev olimpijskih iger v Atlanti leta 1996. Umrl je v Mariboru 8. novembra 1999 le nekaj dni pred svojim 101. rojstnim dnevom.

Trg Dušana Kvedra

Leta 1980 so nov trg v Novi vasi, ki je nastal ob izgradnji stanovanjske soseske Nova vas I, poimenovali Trg Dušana Kvedra. Dušan Kveder - Tomaž (1915-1966), generalpodpolkovnik, diplomat, narodni heroj, je leta 1933 vstopil v Komunistično partijo Jugoslavije. Deloval je v ljudskofrontnem gibanju in pomagal pri krepitvi levega krila študentskega gibanja na ljubljanski univerzi. Avgusta 1936 se je pred aretacijo umaknil v tujino. V Parizu je med izseljenci propagiral vstop v španske mednarodne brigade in urejal Glas izseljencev. Od avgusta 1937 do februarja 1939 se je bojeval v španski državljanski vojni in postal politični komisar v 128. mednarodni brigadi. Po razpadu republikanske armade je bil do maja 1941 v taboriščih v Franciji in do pobega v domovino na delu v Nemčiji. Vključil se je v narodnoosvobodilno gibanje in prevzemal razne poveljniške in politkomisarske naloge.

Januarja 1944 je postal načelnik glavnega štaba NOV in POS, julija načelnik vrhovnega štaba NOV in POJ, od novembra 1944 do konca vojne pa je bil v. d. komandanta glavnega štaba NOV in POS. Po osvoboditvi je bil do konca junija 1945 komandant mesta Trst, do konca marca 1946 pomočnik komandanta 4. armade, do maja 1949 v Moskvi, kjer je diplomiral na vojaški akademiji J. Vorošilova, nato pomočnik komandanta in načelnika VVA v Beogradu in urednik strokovnega lista Vojno delo, načelnik 4. uprave Generalnega štaba JLA in do januarja 1955 odgovorni urednik Vojne enciklopedije, ki ji je postavil organizacijske temelje in začrtal idejno vsebino. Leta 1955 je prešel v diplomatsko službo in kot veleposlanik služboval v Etiopiji, Zvezni republiki Nemčiji in Indiji. Nazadnje je bil pomočnik državnega sekretarja za zunanje zadeve.

Trg generala Maistra

Vse do šestdesetih let 19. stoletja je bil današnji Trg generala Maistra del podeželske okolice mesta. Od mestnega jarka proti gričem na severu je vodil častitljiv drevored kostanjev in orehov, na obeh straneh pa so se razprostirali travniki. Levo od drevoreda je bila ledenica (ledena klet) gradu. Desno od njega, nekoliko metrov nižje, pa sta tekla kolovoz proti grajski pristavi, in majhen potok, ki je dovajal vodo iz ribnikov v mestni jarek.

Ko je mestna občina to zemljišče v šestdesetih letih 19. stoletja odkupila od grofa Brandisa, so na njem uredili trg, ki so ga leta 1876 po nekdanjem mariborskem županu poimenovali Tappeiner Platz (Tappeinerjev trg). Leta 1883 je uspelo tedanjemu županu dr. Matiji Reiserju, da so na ta trg postavili spomenik avstrijskemu viceadmiralu Wilhelmu Tegetthoffu, zato je mestni svet leta 1899 sklenil, da trg preimenuje v Tegetthoff Platz (Tegetthoffov trg), hkrati pa so Wielandov trg preimenovali v Tappeinerjev trg - Trg Borisa Kidriča.

Wilhelm von Tegetthoff se je rodil 23. decembra 1827 v Mariboru, v hiši na vogalu Tyrševe in Slovenske ulice. Gimnazijo je končal v Mariboru, nato pa je nadaljeval študij na pomorskem kolegiju v Benetkah. Leta 1864 je kot avstrijski kontraadmiral premagal Dance v pomorski bitki pri Helgolandu in leta 1866 še Italijane pri Visu. Leta 1868 je postal vrhovni poveljnik avstrijske mornarice. Umrl je leta 1871 po kratki bolezni.

Leta 1919 so trg preimenovali v Jugoslovanski trg. Jugoslovanski trg je dobil ime po tedaj med Slovenci zelo živi jugoslovanski ideji, to je ideji o narodni sorodnosti južnih Slovanov. Med Slovenci se je uveljavila konec 19. stoletja pri vseh političnih strankah. Največkrat so jo razumeli kot kulturno in politično združitev vseh južnih Slovanov (tivolska resolucija 1909). Slovencem je najbolj jasno in sprejemljivo opredelil pojem jugoslovanstva Ivan Cankar leta 1913, ko je dejal, da imajo vsi jugoslovanski narodi pravico do individualne kulture, politično pa naj se združijo v federaciji. Po nemški okupaciji leta 1941 so trg ponovno poimenovali Tegetthoff Platz. Maja 1945 so mu vrnili slovensko ime Jugoslovanski trg.

Leta 1947 so ga preimenovali v Leninov trg, po voditelju ruske oktobrske revolucije Vladimirju Iljiču Uljanovu - Leninu (1870-1924). Leta 1987 so na trgu postavili spomenik generala Rudolfa Maistra in leta 1993 so trg preimenovali v Trg generala Maistra. Rudolf Maister (1874- 1934) je kot častniški pripravnik služil v domobranskem regimentu v Celovcu in Ljubljani. Leta 1895 je postal poročnik, nato je opravil več šol za častnike. Leta 1908 je bil premeščen v Premysl v Galiciji, kjer je napredoval v stotnika in postal poveljnik podčastniške šole. Po začetku prve svetovne vojne je v Mariboru kot major postal poveljnik črnovojniškega okrožnega poveljstva.

Tu je bil povezan z vodilnimi slovenskimi politiki in ob koncu vojne sodeloval z Narodnim svetom za Štajersko. Prvega novembra 1918 je prevzel poveljstvo nad Mariborom in vso slovensko Štajersko ter jo podredil oblasti Narodnega sveta za Štajersko. Narodni svet ga je nato povišal v generala. Mariborski mestni svet je v tem času razglasil priključitev mesta k republiki Nemški Avstriji. Narodna vlada v Ljubljani ni podpirala Maistrove dejavnosti, kljub temu je Maister novembra 1918 ustanovil slovensko vojsko, ki je imela okoli 4000 vojakov in 200 častnikov; 23. novembra e s svojo vojsko razorožil nemško varnostno službo (Schutzwehr), vojsko nemškega mestnega sveta. Tako je postal edini vojaški dejavnik v mestu.

S svojo vojsko je nato zasedel slovensko narodno mejno območje na Štajerskem, po katerem je po sklenitvi mirovne pogodbe z Avstrijo skoraj v celoti potekala tudi državna meja. Z avstrijskim območnim vojaškim poveljnikom Rudolfom Passyjem je 27. novembra 1918 sklenil pogodbo o črti med svojo in avstrijsko vojsko na Štajerskem in Koroškem. S tem je pripravil izhodišče za zasedbo Koroške, vendar mu vlada v Ljubljani ni dovolila nadaljnjega napredovanja. V slabo zasnovani slovenski ofenzivi na Koroško konec aprila in v začetku maja 1919 je bilo Maistru naloženo, naj pripravi obrambno črto. Ko je konec maja 1919 prišlo do jugoslovanske ofenzive na Koroško, je Maister uspešno vodil enega od petih napadalnih odredov, Labotskega. Po zmagi in premirju je prevzel poveljstvo Koroškega obmejnega poveljstva. Njegova oblast je zajemala cono A plebiscitnega ozemlja. Maister je bil izvoljen za častnega predsednika Narodnega sveta za Koroško. Z različnimi akcijami je želel pridobiti prebivalstvo, da bi na plebiscitu glasovali za Jugoslavijo. Dne 18. septembra 1919 se je moral po sklepu plebiscitne komisije kot poveljnik policijskih sil umakniti s Koroškega. Nato je bil mestni poveljnik v Mariboru in predsednik komisije za razmejitev z Italijo.

Leta 1923 je bil v nejasnih okoliščinah upokojen kot divizijski general. Kot upokojenec je živel v Mariboru, kjer je zbiral gradivo o prevratu in napisal več spominskih člankov o njem. Med letoma 1871 in 1873 so na zahodnem delu trga zgradili mogočno stavbo današnje Prve gimnazije Maribor, v kateri so tedaj dobili prostore državna višja realka, deška meščanska šola in deška ljudska šola I. Leta 1884 so trg uredili z zelenjem po načrtih graškega mestnega vrtnarja.

Trg izgnancev

Leta 1998 so osrednji prostor nekdanje vojašnice v Melju poimenovali Trg izgnancev. Okupatorji, ki so aprila 1941 zasedli Slovenijo, so nameravali uničiti slovenski narod kot etnično enoto. Načrta se je najprej lotil nemški okupator na Spodnjem Štajerskem, Gorenjskem in Koroškem. V prvem in drugem preselitvenem valu je bilo med 14.612 izgnanci iz slovenske Štajerske kar 4434 Mariborčanov (30,3 odstotka) ali 1194 mariborskih družin.

Tolikšno število Mariborčanov med izgnanci ne preseneča, če vemo, da je bila koncentracija izobražencev v Mariboru daleč največja na slovenskem Štajerskem, da je bil dotok primorskih Slovencev po prvi svetovni vojni v Maribor najmočnejši in da so hoteli nacisti prav v Mariboru najprej in najbolj temeljito odstraniti slovenstvo. Zbirno taborišče za izgnane Mariborčane je bila prav nekdanja meljska vojašnica.