Mariborski in murski demoni

V ponedeljek zvečer so v klubu Gustaf v Pekarni na desetem, zadnjem večeru filmskih projekcij z diskusijami Dokudoc Dokumentarna obzorja, ki so jih organizirali AGD Gustaf, Mitra, MKC Maribor in Zofijini ljubimci, zavrteli dva po režiserskem pristopu povsem različna, a izjemno zanimiva filma. Peterica je klasični dokumentarec z izjavami akterjev, Feri je pesničino videnje pisatelja in pesnika.
Prvi film je spomnil na mariborsko literarno peterico, na Draga Jančarja, Marijana Krambergerja, Franceta Forstneriča, Andreja Brvarja in Toneta Partljiča, ki so z zbornikom Skupaj leta 1973 razburili oblastnike. Nastal je v mariborskem optimističnem letu 2012, ko je bilo mesto prestolnica evropske kulture, režiral ga je Zoran Bilodjerič. Peterica mariborskih literatov je v zborniku objavila svojo literaturo. Prozno delo Draga Jančarja Krištof je vzporedna proza o političnem zborovanju in veseljačenju po njem. Oblikovno je posebna, po desnih straneh poteka osnovna pripoved, na levi strani so pojasnila z dodatnimi informacijami. Marijan Kramberger je objavil študijo o pesnikovanju Franceta Forstneriča. Forstneričevo objavljeno prozno delo Brlog je zgodba o človeku, ki se je zatekel v tesen prostor v hiši in iz njega ne hodi. Fizično in moralno propada in čaka na policijsko aretacijo. Andrej Brvar je prispeval Pesmi za Vando, sproščeno in zabavno poezijo, kot je ob izidu napisal Dimitrij Rupel, z neugnano, dasi dobrohotno socialno kritiko. Tone Partljič je objavil komedijo Ščuke pa ni o dogajanju na podružnici Radia Center, ki je, tako takrat Rupel, prebrisana satira na kulturne in kulturnopolitične odnose na Slovenskem.
Marijan Kramberger je v uvodu zbornika Skupaj napisal, da so bili pisci, preden so pomislili na skupna slovstvena dejanja, kratko malo prijatelji. In vse bi ostalo pri tem, če ne bi peterica razglasila, da se ne strinja s stanjem v mariborski književnosti in da se odločno upira merilom, ki v njej prevladujejo. Brez njihove tvorne udeležbe. Kar se je dogajalo potem, je bilo nekaj, kar bi vsi Mariborčani morali vedeti. Manifestativno in uporniško dejanje prijateljev, ki so bili za dobro literaturo, trdili so, da taka lahko nastaja tudi na obrobju in ne zgolj v središču, so oblastniki brutalno zatrli. S procesom proti Jančarju, ki je bil obsojen zaradi knjige o pobitih po vojni v Kočevskem rogu, ostali so bili v svojih delovnih okoljih degradirani. Večerovi novinarji, ki so podpirali Jančarja, so bili potisnjeni na stran, Večeru je politika nastavila primernega vodjo, ki je bdel nad tem, da peteričino seme ne bi vzklilo. Tako je Maribor zatrl pomemben poskus odpiranja mesta, ki si v literaturi in posledično na drugih področjih zviša kakovostne standarde. Politiki so odločili, da naj ostane hermetično zaprt, z avtokratskim vodstvom. Tone Partljič, gost filmskega večera, je v pogovoru po projekciji rekel, da jim je šlo samo za druženje in literaturo. To je bilo po pričevanjih drugih akterjev v filmu njihovo večinsko stališče. To samo kaže, s kakšno trdo roko so takrat oblastniki vladali mestu.