Teniška legenda ni le nekdanja fantastična športnica, je tudi bojevnica za pravice deprivilegiranih: ena prvih, ki si je upala spregovoriti in priznati svojo istospolno usmerjenost, ena najbolj zvenečih prebežnic iz komunizma v kapitalizem, ena najbolj odločnih bojevnic za pravice živali. In še in še in še.
Pri Martini Navratilovi navdušuje tudi njena osebnost, njen značaj. Ena največjih športnih zvezdnic se ni nikdar sramovala priznati svojih napak, svojih drugačnosti. Pogumna, iskrena do konca, do bolečin, pa naj so bile (in so) posledice še tako hude. Zaradi svoje brutalne iskrenosti morda tudi ni bila slavljena in čaščena kot katera od njenih rivalk, bila je manjkrat in manj zveneče nagrajevana. A sem prepričan, da se Martina na različne častne naslove požvižga. Globoko v sebi namreč ve, da ima prav …
Ujetnica sistema
Martina Navratilova je bila rojena 18. oktobra 1956 v Pragi, kot Martina Šubertova, v športni družini. Njena mama Jana je bila vsestranska športnica, večkratna reprezentantka, njen oče Miroslav Šubert se je preživljal kot smučarski učitelj.
Športna družinska idila ni trajala predolgo. Starša sta se hitro ločila, oče je življenjske poraze doživljal enega za drugim, dokler se ni že čez nekaj let odločil, da vsemu skupaj naredi konec. A gospa Šubertova je medtem že našla srečo v objemu teniškega učitelja Miroslava Navratila. Po novi poroki se je cela družina poslovila od priimka Šubert, mala Martina je postala Navratilova in, kar se bo hitro izkazalo kot usodno za njeno bodoče življenje, v očimu našla svojega prvega in najpomembnejšega trenerja. Do sedmega leta še ni smela tekmovati in tistega obdobja se Martina spominja predvsem po urah in urah nabijanja teniške žogice v zid in bojevanja z namišljenimi nasprotniki. Sledil je hiter vzpon, zmage na cicibanskih, pionirskih, kmalu tudi na mladinskih tekmovanjih. Leta 1972 so jo komunistične oblasti (vedeti moramo, da je bila Češkoslovaška tista leta povsem pod vplivom Sovjetske zveze) prvič spustile v tujino. Tam je Martina doživela neke vrste kulturni šok. Komunikativna deklica je klepetala z vrstnicami in hitro ugotovila, da bi se na Zahodu precej lažje prebila proti vrhu. Ko so na Češkoslovaškem izvedeli, da se Martina rada druži s "pokvarjenimi vrstnicami iz drugih, predvsem kapitalističnih držav", so jo začeli onemogočati tudi pri nastopih na turnirjih za veliko nagrado.
Leta 1975 je Martina odpotovala v ZDA na odprto prvenstvo. V delegaciji so bili menda tudi specialni agentje, ki naj bi preprečili morebitno emigracijo. Kako je Martini uspelo, nismo nikdar izvedeli. Zaprosila je za podaljšanje vizuma in Američani so njeni prošnji takoj ugodili. Vse drugo je zgodovina: še ne 19-letno dekle je našlo novo domovino. Leta 1981 so ji Američani dodelili tudi državljanstvo. Čehi so ji svojega medtem že odvzeli. Šele leta 2007 ga bo dobila nazaj, takrat že v neki drugi, svobodni Češki republiki.
Neverjetna kariera
Navratilova je kot nova Američanka zacvetela. Odslej se ji z birokracijo ni bilo treba več ukvarjati, dežela neskončnih možnosti ji je svoja vrata odprla na stežaj. Tenis in le tenis! Američani so sicer že imeli svojo mlado zvezdnico Chris Evert, ki naj bi zamenjala stare legende, Martina jim je prevzem oblasti le olajšala. Z Evertovo sta bili popolno nasprotje: Chris je udarjala z osnovne črte, Martina je na vso moč servirala, nato pa takoj tekla k mreži.
Prva je bila boljša na nekoliko počasnejših igriščih, druga na hitrejših. Evertova je bila rahlo vzvišena, hladna lepotica, ki je menjavala fante kot po tekočem traku, Navratilove fantje sploh niso zanimali, zato pa je v sebi skrivala neverjeten uporniški duh. Toliko bolj je čudilo dejstvo, da sta dekleti (Chris je bila dve leti starejša) takoj postali veliki prijateljici. In prijateljici sta ostali vse do danes!
Ker Martino Navratilovo vendarle najbolj poznamo kot legendarno tenisačico, si poglejmo nekaj njenih številk. Kot poklicna tenisačica je vztrajala neverjetnih 32 let (rekord) in v tem času osvojila 167 turnirjev (rekord), med njimi 18 tistih, ki štejejo za veliko nagrado: tri turnirje v Melbournu, dva v Parizu, devet v Wimbledonu (rekord) in štiri v New Yorku. Vzporedno je igrala v ženskih dvojicah in tam osvojila kar 177 turnirjev (rekord), od tega 30 tistih za veliko nagrado (rekord). Nastopala je tudi v mešanih dvojicah in tam osvojila dodatnih deset turnirjev za veliko nagrado. Skupaj je tako osvojila neverjetnih 58 turnirjev za veliko nagrado!
V karieri je dobila 1442 dvobojev, ob le 219 porazih. Najboljša je bila med letoma 1982 in 1984, ko je vsega skupaj izgubila le šestkrat, vmes pa nanizala tudi 86 zaporednih zmag. Turnirje za veliko nagrado je med posameznicami in med dvojicami osvajala zaporedoma, tako imenovani grand slam pa ji je uspel v vseh treh kategorijah, dvakrat celo koledarski (vsi štirje turnirji v vseh treh kategorijah v enem letu). Ali je sploh treba ponavljati, da gre za rekorde, ki bodo težko kadarkoli premagani?
Leta 1994 je Martina prenehala s tekmami med posameznicami in se posvetila igri dvojic. Zadnjo veliko zmago je dosegla leta 2003, stara že skoraj 47 let.
Tekmice
O Chris Evert smo že govorili – njuno veliko rivalstvo se je vleklo dobrih deset let, od srede 70-ih do srede 80-ih let. Navratilova je prevladovala v Wimbledonu, na hitri, travnati podlagi, Evertova v Parizu, kjer se na peščenih podlagah igra počasneje. Tekmice so se le redko vmešale, priložnost so izkoriščale takrat, ko ena ali nobena od njiju na turnirju ni nastopila. Kakorkoli, Navratilova je življenjski dvoboj dobila s 43:37, na turnirjih za veliko nagrado s 14:8 in v finalih teh turnirjev z 10:4.
V drugi polovici 80-ih je Evertovo zamenjala nova zvezdnica, mlada Nemka Steffi Graf. Slednja je že nekoliko ostareli Martini grozila tudi na hitrih podlagah, se pa Navratilova ni pustila zlahka. V osemnajstih medsebojnih dvobojih sta obe slavili po devetkrat, na turnirjih za veliko nagrado je bila boljša Navratilova s 5:4, so pa bili vsi štirje porazi nadvse boleči – v finalih namreč.
Njena prva izbira so dekleta
Leta 1981, takoj po tistem, ko je sprejela ameriško državljanstvo, je Navratilova pristala na veliki intervju za New York Daily News in tam priznala svojo biseksualno spolno usmerjenost. Povedano drugače: da še raje kot za postavnimi moškimi pogleda za brhkimi dekleti. Priznala je tisto, na kar se je že dolgo namigovalo: njena prva izbira so dekleta. Vsi so namreč vedeli, da je nekaj let živela z Rito Mae Brown, v ZDA slavno feministično pisateljico, ki svojih lezbičnih pogledov ni nikdar skrivala. Martina se je ustrašila, da bo "prepovedano razmerje" slabo vplivalo na njeno pridobitev državljanstva, ko pa ga je končno dobila, ni bilo več česa skrivati. Martina je sicer prosila za odlog objave intervjuja, dokler "ne bo povsem pripravljena za priznanje", pri časniku pa s senzacionalno novico niso želeli čakati. Ne le da so razkrili Martinina spolna nagnjenja, tudi delček o postavnih fantih so preprosto preskočili.
Skupnost, ki se je tako krčevito, sramežljivo, skoraj boječe bojevala za svoje priznanje, je tako dobila veter v hrbet. Če ene največjih športnih zvezdnic, ikonične Martine Navratilove ni sram, kaj šele strah priznati, zakaj bi se torej kdorkoli bal? Svoje so dodala Martinina razmerja, skoraj afere, ki so si v naslednjih letih sledila. Najprej krajše razmerje z Nancy Lieberman, slavno košarkarico in še bolj slavno košarkaško trenerko, ki je prevzela tudi del Martinih treningov in jo fizično pripeljala do stopnje, ki ji tekmice niso mogle slediti. Leta 1984 se je Martina zapletla s pisateljico Judy Nelson. Zgodba je bila dramatična: Nelsonova je živela mirno družinsko življenje, imela dva sinova, od katerih je eden pomagal kot pobiralec žogic na nekem turnirju v Teksasu. Po turnirju je Martini predstavil svojo mamo. Ženski sta si bili všeč in sta ohranili stike – Nelsonova je Martino, kakšno leto pozneje, med okrevanjem po poškodbi, povabila v goste. Martina je povabilo sprejela, domov pa se je vrnila z novo partnerico – gospo Nelsonovo!
Kakorkoli že, po sedmih na videz srečnih letih je sledila groba ločitev, ki se je končala na sodišču. Nelsonova je Martino obtožila vsega mogočega, ta pa se niti ni želela braniti: "Res je, verjetno sem kriva. Moj greh je v tem, da Judy ne maram več, predvsem pa v tem, da sem ji naivno verjela. Sedaj pač sledi kazen za oboje." In kazen je bila visoka: poldrugi milijon dolarjev vredna hiša v Aspnu in še tri milijončke odškodnine. Za tiste čase ekstremni zneski.
Sledilo je nekaj let odmora, vsaj v javnosti se Martina ni predstavljala z novo partnerko. Udarilo je znova leta 2000, ko je med nekim snemanjem mimogrede spoznala takrat 28-letno Julijo Lemigovo, nekdanjo mis Rusije, vrhunski fotomodel in občasno igralko. Bežno poznanstvo ni nakazovalo ničesar, konec koncev je bila Lemigova poročena in imela dve hčeri.
Ko sta se šest let pozneje znova srečali v Parizu, je Lemigova šokirala Martino: "Kaj meniš o zajtrku jutri zjutraj?" Zgodba se je ponovila drugi, tretji dan in iz Pariza sta že odpotovali skupaj, v novo srečno epizodo. Zaživeli sta skupaj, k sebi vzeli obe Julijini hčeri, ki sta Martino takoj vzeli za svojo drugo mamo. Na uradno dovoljenje istospolnih porok sta čakali dolgo, ko pa sta jo leta 2014 končno dočakali, je Martina kar med turnirjem v New Yorku in na očeh javnosti pokleknila pred Julijo in jo zaprosila. Konec leta je sledila spektakularna poroka, srečen zakon pa traja še danes.
Martina in politika
Martina Navratilova se je že od rane mladosti zelo aktivno politično udejstvovala. Najprej kot ostra protikomunistična bojevnica, pri čemer so jo zagotovo podpirale (in na nek način izkoriščale) tudi takratne ameriške oblasti. Govorila je proti političnemu režimu v Češkoslovaški, pa tudi proti celotnemu sovjetskemu bloku. Zaslovela je z izjavo, ko je komentirala neko znano osebnost, ki je komunizem predstavljala kot dobro ali vsaj ne tako slabo stvar. "Ali res? Kar pogumno! Odpotujte tja in preživite nekaj let z njimi in pod njihovimi pravili!"
Martino so medse hitro vzeli republikanci, ko pa je nekoliko odrasla, je končno začela misliti po svoje: "Najbolj absurdna stvar mojega prebega je, da sem zamenjala en sistem, ki ti jemlje svobodo, za drugega. Za komuniste vemo, republikanci pa to delajo precej bolj prefinjeno. Imajo denar, nadzirajo medije, vplivajo na javno mnenje. To je precej depresivno: odločitve v komunizmu so pogojene s politično voljo, odločitve v ZDA pa z denarjem. Ob tem posledice ne zanimajo ne ene in ne druge strani." Je pa res, da se Martina s politiko že dolgo ne ukvarja več, svoj vpliv in energijo je prenesla na področje človekovih pravic.
Bojevnica za človekove pravice
Kje sploh začeti? Martina Navratilova je ena največjih bojevnic za človekove pravice, svoja načela pa zagovarja trdo, neizprosno in, če se le da, tudi z osebnim zgledom. Za pravice lezbijk že vemo, podobno je ob zagovarjanju živali – Martina je načelna vegetarijanka. Zagovarja pravice deprivilegiranih otrok, saj se svojega otroštva spominja kot takšnega. Zanimiv je njen odnos do transspolnosti, saj zagovarja tezo, da smejo športniki tekmovati le v kategoriji, v katero so bili rojeni, poznejša sprememba spola jim ne bi smela ponuditi možnosti, da zamenjajo kategorijo. Da rojeni moški čez leta spremeni spol v ženskega in med dekleti začne denimo tekati, s čimer ima začetno prednost, ki je dekleta ne morejo nadoknaditi po naravni poti.
In tako naprej. Lahko ste prepričani: če bo Martina neko dogajanje doumela kot krivično, se bo začela proti tistemu neusmiljeno bojevati. Vselej bo imela kaj povedati in nikdar je posledic ne bo strah.
Kot je ni bilo strah že dvakratnega spopadanja z rakom. Prvič pred leti, ko so ji tumor odkrili na prsih. Neizprosno se je podvrgla vsem terapijam in je raka premagala. Kakšno leto nazaj se je rak na prsih vrnil, zraven se je pojavil še tisti na grlu. Martina se znova ni predala in je v obeh bitkah znova zmagala. Upajmo, da ne zgolj začasno: še na mnoga leta, Martina Navratilova, bojevnica brez primere!
