Kar nekako hecna je tale reč s šminko. V vsaj 99 odstotkih jo uporabljajo ženske, namenjena je pa v bistvu moškim! Natančneje, ženske z uporabo šminke na nek način izzivajo. Si hkrati gradijo samozavest, nekje v podzavesti pa verjetno le tli želja, da bi bile lepše. Za svoje potencialne partnerje, seveda. Če vprašamo povprečnega moškega, s čim ga predstavnice nasprotnega spola najbolj privlačijo, bo odgovor skoraj zagotovo izbiral med lepimi, dolgimi nogami, lepimi očmi ali okroglimi, privlačnimi ustnicami. Ali nas naj torej čudi, da so visoke pete, najrazličnejše maže za oči in zadeve tam okrog njih, predvsem pa šminke, tiste reči, brez katere moderna ženska ne more in ne sme?
Zgodovina šminke je zelo turbulentna. Preživljala je svoje zlate čase, ko je veljala za simbol lepote, in bila hkrati tako nedosegljiva, da so si jo lahko privoščile le najbogatejše dame. Potem je bila dolga stoletja prepovedana: v mračnem srednjem veku je veljala za simbol nemoralnosti, celo čarovništva, katoliška cerkev jo je (predvsem tisto rdečo) povezovala neposredno s hudičem. Pa spet zasuk na glavo, vse do današnjih dni, ko šminka velja za simbol glamurja in elegance in je hkrati nepogrešljiv pripomoček za sleherno žensko dušo. In tudi moški se v zadnjih desetletjih že brez sramu šminkajo. Pa saj jim drugega niti ne preostane: neka ameriška raziskava je pokazala, da ženske v svojem življenju pojedo do dva kilograma šminke, moški pa kar dvakrat več. Razlog je preprost: našminkane ustnice vabijo k poljubom, vsak poljub našminkanih ustnic pa v skupno bero doda nekaj gramov …
Kdaj se je začelo?
Kdaj se je šminka pojavila na velikem svetovnem odru, je pravzaprav nemogoče določiti. Lahko bi sicer trdili, da je potreba in želja po lepšanju stara kot človek. Tisto, kar zagotovo vemo, je, da so se šminkale že Mezopotamke in Sumerke, tam nekje okrog leta 2500 pred našim štetjem. Kako le, porečete, saj se o kakršnikoli kemiji takratnim ljudem še sanjalo ni. In vendarle: lepa dekleta, predvsem bogata in pomembna, so si zelo rada namazala ustnice in poudarjala svojo ženstvenost. Začela so z mletjem raznih listov najrazličnejšega cvetja, dobljeno snov so pomešala z oljem in si jo nanašala na ustnice. In tudi po obrazu. Čez nekaj stoletij jim listje več ni zadostovalo. Za še lepše barve, še lepše kombinacije, še bolj svetleče ustnice so začela drobiti drago kamenje in si na ustnice ter obraz nanašala pridobljeni prah. Ker dragih kamnov le ni pretirano dosti, je bilo tako šminkanje privilegij nesramno bogatih, žensk na dvorih v prvi vrsti.
Iz sumerskega mesteca Ur, starega dobrih 3000 let, so izkopali zlato kozmetično škatlo, v njej pa popoln pribor za šminkanje.
Mazale so se tudi stare Indijke (za Indijce ne vemo), zagotovo pa so se radi in precej mazali Maji na oni strani velike luže. Ali aborigini, še nekoliko dlje v Tihem oceanu. Tako moški kot dekleta, seveda. Prvi v bojne namene, druge pa, saj veste … Na Kitajskem so si mazali predvsem nohte (in jih pustili rasti, vsaj tri centimetre je bil nekakšen minimum), pa tudi obraz v povsem belo barvo. Bolj bel ko si bil, višje na družbeni lestvici si sodil. Obraz so si kot obsedeni belila tudi ljudstva ob dolini Inda (današnji Indijci in Pakistanci). Uh, kako se pojmi lepote in pomembnosti menjujejo: danes bi dekleta, pa tudi moški, naredili vse, da le ne bi bili pretirano beli. Če nisi ravno član kulta Michaela Jacksona ... So pa Kitajci poznali tudi šminkanje ustnic, a je bilo to rezervirano za delavke v najstarejši obrti, ki so na ta način opozarjale nase, ob njih pa še za igralke in igralce v takratnih gledališčih. Spodobna Kitajka se po ustnicah pač ne bi namazala.
Verjetno se vprašujete, kako smo lahko o napisanem tako prepričani? Preprosto: vse skupaj se da sklepati iz najdenih predmetov na arheoloških najdiščih. Iz nekega slavnega groba iz sumerskega mesteca Ur, denimo, star je dobrih 3000 let, so arheologi izkopali zlato kozmetično škatlo, v njej pa popoln pribor za šminkanje. Podobne najdbe so izkopali v starih indijskih, kitajskih, majevskih in drugih grobovih. Šminka, kamorkoli pogledaš.
Skočimo še v Egipt, predvsem k njihovi slavni kraljici, "femme fatale" tistega časa, Kleopatri. Slavna Ptolemejka je znala s šminko, v javnosti se je vselej pojavila brezhibno naličena, "vredna greha", kot bi rekli pripadniki naših nekdanjih bratskih republik. Za Kleopatro so se tepli največji: najprej je glavo zmešala samemu Juliju Cezarju, po njegovi smrti še Marku Antoniju. In s čim se je mazala ta slavna kraljica? S črno barvo si je lepšala obrvi oči, z nebeško modro zgornje veke, z zeleno barvo Nila pa spodnje veke. Da, prav ste prebrali: za časa Kleopatrinega življenja je bil Nil še zelene barve. In njene slavne ustnice? Z rdečo, seveda, Kleopatra je bila prva, ki je doumela, da moški izgubijo glavo predvsem pred rdečimi ustnicami. Bolj ko so rdeče, bolj ko se svetijo, bolj so nestrpni.
Kleopatra je bila prva, ki je doumela, da moški izgubijo glavo predvsem pred rdečimi ustnicami.
Močno rdeča barva je bila v Egiptu rezervirana le za kraljico. Šminkati so se sicer smele tudi druge Egipčanke, a v glavnem z nekakšno mešanico oranžne gline, smole in cvetličnih izvlečkov. Za Kleopatro so rdečo šminko pripravljali preprosto: nabrali so nekaj rdečih hroščev, jih zdrobili in dobili rdečo barvo, za lesk pa so poskrbele dodane ribje luske. Elizabeth Taylor, ki je vlogo slavne kraljice igrala v danes že legendarnem filmu, si je ustnice verjetno le namazala z moderno, umetno šminko. Kar težko je verjeti, da bi ta "usodna ženska" iz druge polovice 20. stoletja prenesla misel, da se njene ustnice bleščijo zaradi zdrobljenih hroščev. Ali da bi si nanje kot modni dodatek nanašala še ribje luske.
Od antike do danes
Zgodovinsko obdobje, ki mu v Evropi rečemo antika, se nanaša predvsem na čas okrog Kristusovega rojstva, čas, od katerega v moderni dobi štejemo leta. Saj veste: pred našim štetjem ali našega štetja - prelomnica je leto 0, ko naj bi se (domnevno) rodil božji sin. Petsto let gor ali dol, takrat sta nam znanemu svetu vladali dve veliki državni tvorbi, najprej grška in takoj za njo še rimska. Ljudje tistega časa so bili zelo napredni, učeni in tudi pametni. Znali so se učiti iz preteklosti in od prejšnjih civilizacij (ki so jih sproti ali izbrisali iz obličja zemlje ali pa zasužnjili) so znali pobrati najboljše. Ali vsaj tisto, kar se jim je zdelo zanimivo. S šminko in njeno uporabo so tako ali tako imeli opraviti iz prve roke: tako Julij Cezar kot tudi Mark Antonij sta bila rimska cesarja, ki sta norela za kraljico šminkanja Kleopatro.
Prednosti lepotičenja so hitro doumele tudi stare Rimljanke in Grkinje, čeprav jim šminkanje ustnic ni dišalo. Izjema je bila najljubša Neronova žena Popea Sabina, ki jo je nori cesar obkrožil s stotinami dvornih dam, te pa so skrbele zgolj za to, da je bila cesarica vselej brezhibna. Tudi ustrezno našminkana, seveda. In, da ne bo pomote, s kričeče rdečimi ustnicami, na katere so ji damice nanašale posebno zmes iz fikusa in rdečega vina. So si pa Grkinje in Rimljanke zelo rade belile polt in za to veselo uporabljale svinčeno belilo. Strupeno kot le kaj. A komu mar: da te le pogleda tisti strumni rimski vojščak ali opazi in morda celo omeni kakšen grški filozof.
Ko so tudi v starem Rimu oblast postopoma prevzeli častilci Kristusa in njegove vere, nekdaj največji imperij pa razkosali in ga prepustili usodi, je šminki napočila huda ura. Še najbolj rdeče namazanim ustnicam, ki naj bi bile v neposredni povezavi s samim hudičem, ženska pa, ki bi si kaj takega drznila, je bila takoj ožigosana kot antikristka in čarovnica. Kazen? Grmada!
Na sosednjem kontinentu, v severni Afriki, v deželah, ki jim danes pravimo arabske dežele (saj se prebivalci sporazumevajo v tem enotnem jeziku), so bili do šminke precej bolj strpni. Ne le, da so se veselo šminkali (in šminkale), imeli so celo svoje posebne strokovnjake za to dejavnost! Resda moške, danes so kozmetičarke predvsem predstavnice nežnega spola. V času islamske zlate dobe je blestel arabsko-andaluzijski kozmetolog Abu al-Qasim al-Zahrawi, ki je kot prvi izumil trdno, kompaktno rdečilo za ustnice. Parfumirane palčke je valjal in pritisnil na posebne modele, vse skupaj pa opisal v svojem delu Al-Tasrif.
V 16. stoletju so za novo revolucijo poskrbeli Angleži, ki so se takrat že tako ali tako pokregali s papežem in uvedli svojo, anglikansko cerkev. Slavna kraljica Elizabeta je katoliškim pravilom pokazala figo in se veselo začela lišpati. Verjela je, da ji rdeča šminka daje posebno, čarobno moč. Najprej se je šminkala ona, za njo njene kolegice z dvora, kmalu se je šminkala cela Anglija. Voščeno bel obraz in svetlo rdeče ustnice so obveljali kot modna zapoved, rdečo so dobili iz voska in rdečih rastlinskih barvil. Še posebej lepo barvo so dobili z dodatkom strupenega svinca, nekateri zgodovinski viri celo povedo, da je Elizabeto pokopala prav pretirana uporaba svinca, ki si ga je nanašala na obraz.
Ko pa je Elizabeta umrla (namazali so jo celo na smrtni postelji in namazano tudi položili na pare), so svoj nos znova dvignili "ta črni". Cerkev je začela nov, nikdar bolj brutalen pregon naličenih žensk. Moški se je smel ločiti, če ga je njegova žena pred poroko "prevarala" tako, da je svoje pomanjkljivosti prikrila z ličili in se prikazala za lepšo, kot je v resnici. In ne le ločiti: če je možu vse skupaj uspelo dokazati, so žensko lahko obtožili čarovništva. Kazen poznamo.
A svet je napredoval, katoliška vera je slabela, v marsikateri državi ni bila več edina, kaj šele absolutna oblast. Tudi ženske so se počasi izbojevale za svoje pravice - in pravica do šminkanja je bilo močno orožje v tem boju. Ni bilo preprosto: v 19 stoletju je v Angliji vladala kraljica Viktorija, zagovornica skromnosti in preprostosti, ki je šminko prezirala. Takrat so se mazali predvsem igralci in igralke. Ter prostitutke. A že v sosednji Franciji je bilo vse precej bolj svobodno (z izjemo norih let okrog francoske revolucije, ko so našminkana dekleta prepoznavali kot oboževalke Marije Antoanete in jih poslali pod giljotino). Dekleta so drla v gledališče, kjer jih je navduševala prva velika igralska zvezdnica Sarah Bernhardt, ki je bila našminkana vselej in povsod. Prebujale so se tudi dotlej zadrte ZDA, kjer je bilo vse več svobode, vse več dovoljenega in vse več novih idej. Prebujale so se ženske, ki so prav s šminkanjem opozarjale nase in na svoje čedalje večje zahteve po enakopravnosti. Denimo slavne sufražetke, amazonke v boju za volilno pravico. Na zborovanja, ob jasnem pravilu: vse protestnice naj se našminkajo. Čim bolj kričeče, če je le mogoče.
Šminka je tako preživljala svoje vzpone in padce. Že v začetku 20. stoletja je bil njen pohod na ženske ustnice (in druge dele telesa) nezaustavljiv, čeprav jo je, denimo Adolf Hitler, zelo sovražil. Prepovedati pa je vendarle ni več mogel: ženske okoli njega niso smele uporabljati rdeče barve na ustnicah, saj naj bi ta barva predstavljala žensko nepokornost, neposlušnost in trmo. Kljub vsemu ženske niso veliko dale na te prepovedi in so rdečo šminko nosile v tovarnah, kjer so delale, saj so hotele pokazati svojo ženskost, ki so jo morale zakrivati z delovnimi pajaci pri delu ob tekočem traku. Vseh žensk pa Hitler, svoji popolni norosti navkljub, le ni mogel pobiti.
Trenutek, ko je postala obvezna
Verjetno večina med vami še nikdar ni slišala za Maksymiliana Factorowicza, na Poljskem rojenega Juda, ki je pred pogromi najprej ušel v Rusijo, pozneje še v ZDA. Danes ga poznamo pod imenom Max Factor in ga štejemo za nekakšnega očeta moderne šminke. Bil je tisti, ki je leta 1914 predstavil in začel uporabljati kano. In sprožil revolucijo. Vse nadalje je danes že legenda. V obdobju "rjovečih dvajsetih" ("Roaring Twenties") v ženski torbici Američank in Evropejk niso smeli manjkati šminka, senčilo za oči, maskara in tonski svinčnik, Japonsko pa je zaznamovala blagovna znamka Shiseido, ki je s svojo unikatnostjo skreirala "sodobno Japonsko".
V 30. letih prejšnjega stoletja so se pojavile prve velike hollywoodske zvezde: Greta Garbo, Gene Harlow, Marlene Dietrich. Vse popolno naličene, ena lepša od druge, pojavile pa so se šminke v različnih barvah, ne več zgolj v rdeči. V 40. letih je proizvodnja dekorativne kozmetike že dosegla industrijsko raven, oblikovala pa se je tudi modna podoba ženske, ki ves čas nosi visoko pričesko, ima ukrivljene obrvi, predvsem pa se ponaša s simboloma tistih časov - rdečimi polnimi ustnicami in lakiranimi nohti.
Zlata doba ličil se je nadaljevala tudi v 50. letih, ko se je že pojavila šminka, ki ne pušča sledi, druga za drugo so se odpirale danes legendarne kozmetične znamke, vse skupaj pa so še najbolj reklamirala dekleta z naslovnic, denimo Elizabeth Taylor, Natalie Wood, Grace Kelly, Audrey Hepburn. Ali ena in edina, vselej naličena seks ikona Marilyn Monroe.
Že uveljavljeno modo je v 60. letih zamajala Twiggy, še bolj nekaj let pozneje hipijevsko gibanje, ki na ličila ni dalo kaj prida. A se je želja po ličenju med ženskami znova prebudila v 80. letih, ko je bilo na trgu toliko izdelkov, da si za pravilno izbiro že moral biti strokovnjak. Kozmetiko so začeli povezovati z medicino - in če vse skupaj ni zadoščalo, so se pojavile še lepotne operacije.
Ličila so zaznamovala obdobja, še bolj posamezna gibanja. Spreminjala se je moda, rdeča šminka ni bila (in ni) več obvezna, sprejemljive so tudi druge barve. Šminkajo se tudi fantje in moški. Manj na rdeče, bolj na belo (rockerji) ali črno (punkerji), eni za hec, spet drugi želijo nekaj pokazati.
Resno?
Psihologi menijo, da način ličenja in količina uporabe ličil povesta tudi nekaj o naši osebnosti. Močno poudarjene oči govorijo o ženski, ki zna dobro poslušati; nesrečne ženske naj bi uporabljale močan make up, egocentrične paradirajo naokoli brez ličil, prav tako tiste, ki so nesrečne v ljubezni, in tiste, ki želijo biti enakovredne moškim.
Britanski zoolog Desmond Morris je predstavil teorijo, imenovano skrita ovulacija. Ta teorija ima ustnice dobesedno za "genitalni odmev": ženske ustnice in spolovilo sta si podobna po teksturi, čvrstosti in barvi. Kadar so ženske spolno vzburjene, zaradi navala krvi nabreknejo in pordijo tako ustnice kot genitalije in postanejo občutljivejše na dotik. Morris je svojo hipotezo o genitalnem odmevu preizkusil tako, da je prostovoljcem pokazal fotografije žensk z različno pobarvanimi ustnicami in jih prosil, naj jih razvrstijo po privlačnosti. Moški so dosledno izbrali kot najprivlačnejše tiste, katerih ustnice so bile najbolj živordeče, torej videti najbolj vzburjene.
Raziskave pravijo: če ima ženska rdeče ustnice, jih bo moški opazoval 7,3 sekunde, medtem ko mu bodo naravne ustnice pozornost ukradle le za 2,2 sekundi. Morda tudi zato povprečna ženska v ZDA v svojem življenju za nakup šmink potroši dva tisoč dolarjev.
Ko govorimo o šminki, običajno najprej pomislimo na rdeče obarvane ustnice. Te vsake toliko padejo iz mode, pa se vselej vrnejo še siloviteje kot prej. Rdeča šminka ima svoje legende: od Kleopatre, Sarah Bernhardt, Elizabeth Taylor ali Marilyn Monroe do modernih Madonne, Angeline Jolie, Taylor Swift ali Rihanne. Da, prav ste prebrali. Čeprav je dolgo veljalo mnenje, da rdeča šminka temnopoltim ženskam ne pristaja, je slavna pevka z Barbadosa razbila še en mit.
Šminka je danes tako priljubljena, da se je močno uveljavila tudi v pogovornem jeziku. Besedna zveza "šminka na ovratniku" je evfemizem za opis človeka, ki vara svojega partnerja. "Šminka na prašiču" pa je evfemizem za neuspešen poskus narediti nekaj privlačno, čeprav to samo po sebi ni zanimivo ali lepo. Besedna zveza je postala slavna, ko jo je v nekem govoru proti svojemu protikandidatu Johnu Mc Cainu uporabil kar Barrack Obama.
In povsem za konec: do zdaj najdražja šminka je bila prodana za 14 milijonov dolarjev. Je rdeča, podobno kot še marsikatera druga. Le da je ta v posebni embalaži. Zlati, seveda, obdani s 1200 roza diamanti.
