Aleksander Veliki, kralj, ki je vladal skoraj vsemu svetu

Upam, da mi prebivalci naše nekdanje bratske republike Makedonije, danes ponosne, samostojne države Severne Makedonije, ne bodo zamerili preveč: njihov "največji sin", sloviti kralj Aleksander Makedonski, imenovan tudi Veliki, s pojmom Severna Makedonija, kot ga razumemo danes, ni imel nič skupnega. Vsa ta poimenovanja - po Aleksandru se imenuje vse mogoče, od skopskega letališča do ogromnega, veličastnega, 22 metrov visokega kipa, ki kraljuje sredi Skopja - zgodovinske resnice ne morejo zakriti. Kraljestvo Makedonija, ki mu je vladal Aleksander Veliki, je takrat obsegalo le tako imenovano Egejsko Makedonijo, območje, ki je sicer še danes sestavni del regije Makedonije. Tam doli je sploh zapleteno: regijo Makedonijo namreč sestavljajo geografske pokrajine iz kar petih balkanskih držav: Egejska Makedonija, ki pripada Grčiji (50 % ozemlja), Vardarska Makedonija (današnja samostojna država Severna Makedonija - 37 % ozemlja), Pirinska Makedonija, ki pripada Bolgariji (10 % ozemlja), ter še dva manjša dela, ki pripadata Albaniji in Srbiji. Resnica je torej neusmiljena: v Grčiji je še danes največji kos Makedonije, tam tudi živi največje število Makedoncev, tam je največje mesto v regiji - Solun. Da bomo lažje razumeli, zakaj so Grki tako močno protestirali proti temu, da se današnja Republika Severna Makedonija poimenuje Makedonija.

Glede kralja Aleksandra je zadeva še bolj preprosta: možak na ozemlje današnje Severne Makedonije sploh nikdar ni stopil, kaj šele, da bi tam živel oziroma imel kakršenkoli interes za ozemlje. Komaj z Rimljani, nekaj stoletij po Aleksandrovi smrti, se je Makedonija geografsko izoblikovala, ko so vanjo - takrat že vojaško in politično nepomembno državico - vključili regije, ki Makedonijo bolj ali manj tvorijo še danes.

In Aleksander Makedonski Veliki? Obnašal se je kot ponosni Grk, se učil pri Grku Aristotelu, živel in po svetu širil je grško kulturo, v svoje boje je popeljal združene Grke. In tudi ko so Grki pred nekaj leti izbirali svojega največjega sina v svoji slavni zgodovini, je Aleksander Makedonski prepričljivo zmagal v anketi, daleč vsemi drugimi.

Razvratni oče, čarovniška mati

Takrat še nepomembna državica Makedonija, ki je ležala na obrobju helenistične Grčije, je postala pomembna v 4. stoletju pred našim štetjem, ko je vladarsko žezlo prevzel kralj Filip in se vmešal v večne boje med Atenami, Šparto in Tebami. Premagal jih je in snoval veliko Grčijo, ki bi ji sam poveljeval. Sedež države je prenesel v mestece Pella, tam postavil veličastni dvorec, katerega ruševine lahko občudujemo še danes (ostalo je sicer le nekaj starih kamnov, tisti, ki si želijo predstavljati kaj več, morajo zaviti v bližnji muzej). Pella je še danes mestece, nekaj deset kilometrov oddaljeno od Soluna. In da ne bo pomote: v smeri Aten, ne proti Skopju.

Kralju Filipu je načrte prekrižal njegov razvratni način življenja. Zelo rad je popival in se predajal najrazličnejšim užitkom, zlasti rad se je oziral za dekleti. Svojim podanikom je hitro razložil, da njemu, kralju, ena sama žena nikakor ne more zadostovati. Da jih potrebuje več. Za potešitev svojih nenasitnih nagonov, predvsem pa v politične namene: sistematično se je namreč poročal s kraljičnami iz sosednjih kraljestev in si tako krepil oblast. Med njegovimi izbrankami je bila tudi Olimpija, čudovita epirska princesa, ki mu je povila dva otroka, sina Aleksandra in dve leti mlajšo hčerko Kleopatro. Kmalu se bo izkazalo, da bodo vsi trije usodno vplivali na življenje in konec prvega pomembnega makedonskega kralja.

Olimpija (v slavni epski zgodovinski drami Aleksander iz leta 2004, ki jo je režiral slavni Oliver Stone, jo je čudovito upodobila še bolj slavna Angelina Jolie) je bila vražja ženska. Dobesedno: bila je namreč strastna privrženka orgiastičnega kačjega kulta boga Dioniza in menda znala celo komunicirati z nevarnimi plazilci. Še več, kače so menda lezle po dvorcu in jo ubogale … Ubogemu Filipu se je mešalo, a pomagati si ni znal. Od vseh svojih žena je imel prav Olimpijo najraje in norel za njenimi kot noč črnimi lasmi. V takem okolju je odraščal mali Aleksander, izjemno inteligentni deček, ki je znal ob možganih uporabljati tudi sicer šibko telo: bil je spreten v viteških bojih, se hitro naučil prenekatere vojaške veščine, bil je odličen športnik. Skratka - fant od fare, ki bi si ga poželel vsak starš. Ne pa tudi kralj Filip, ki o svojem nasledniku še ni razmišljal. Razumljivo, štel je komaj dobrih štirideset let, pred njim so bili še številni podvigi, številne vojne, številne ženske. Kdo ve, ali je Aleksander ustrezen naslednik, morda bo zaplodil še boljšega, še bolj primernega?

Njegovim dvomom je olja na ogenj prilivala kar Olimpija sama. Aleksandra je oboževala, svoje vraže in obrede je posvečala njegovi prihodnosti, ga prepričevala, da sploh ni Filipov sin, temveč neposredni naslednik linije Zevs, Ahil, Herkules. Vseh največjih torej. Aleksander je takšne zgodbe rad poslušal (in jim menda verjel do smrti), zapletlo pa se je, ko so prišle na ušesa Filipu. Preprosta duša ni vedel, kaj naj si o vsem skupaj misli, zato se je odločil še za nekaj porok, z željo, da dobi še kakšnega sina. Ko so spletke postajale vse hujše in hujše, Olimpija v ozadju vse močnejša, Filipova oblast pa zato vse bolj majava, se je odločil, da hčer Kleopatro omoži z epirskim kraljem. Poročno slavje ga je stalo glave: zabodel ga je menda kar eden od osebnih stražarjev. Zakaj in po čigavem naročilu je ostala večna skrivnost. Znan pa je bil končni zmagovalec - Olimpija je že po nekaj dnevih dosegla, da so za Filipovega naslednika oklicali njenega oboževanega sina Aleksandra.

Pot v nesmrtnost

Drobni, svetlolasi Aleksander jih ni dopolnil še niti dvajset, ko je že moral sesti na vroči prestol. Saj ne, da bi se branil - vemo že, da je o sebi mislil le najboljše, verjel je, da je neposredni božji potomec in zato praktično nedotakljiv. Za seboj je imel imenitno vzgojo in šolo, nekaj let ga je učil tudi sloviti Aristotel, po rodu iz bližnje Stagire, zagotovo najpametnejši možak tistega časa.

Aleksander se je takoj začel obnašati kot kralj. Vodil je pogrebne slovesnosti za očetom, stopil pred skupščino in ljudem mirno razložil, da je prav on tisti, ki bo uresničil večno grško željo in opravil s skelečo bolečino ter porazil Perzijce. Kakšno karizmo, kakšno moč je moral posedovati, da so mu združeni Grki, vodilna svetovna sila, hitro in brezpogojno sledili! Saj se je pojavil kakšen nasprotnik, kakšno manjše uporno kraljestvo, pa je Aleksander s takimi hitro in neusmiljeno obračunal. Zavaroval je meje in začel pripravljati vojsko za svoj veliki, življenjski pohod. Za napad na Azijo, za napad na ves tedaj znani svet.

Še pred tem velikim pohodom so se začeli upirati Tebanci, ki so želeli korakati po svoji poti. Rezultat? Aleksander je pridrvel s svojo vojsko in jih pozval k vdaji. Po odklonilnem odgovoru je mesto obkolil, zavzel, oropal in porušil. Mrtvih je obležalo okoli šest tisoč Tebancev, preživelih 30 tisoč je prodal kot sužnje. Po uničenju Teb je bila Grčija mirna. Kot da bi vedeli: Zevs jim je z Olimpa končno poslal svojega zemeljskega namestnika.

Vse drugo je legenda, zgodba, ki jo lahko najdemo v vseh zgodovinskih učbenikih, v številnih člankih, raziskavah, filmih, knjigah, zato jo mi le preletimo. Sledil je največji pohod v človeški zgodovini. Nezaustavljivo, eden za drugim, so padali vsi največji in najpomembnejši cilji. Najprej Mala Azija (današnja Turčija in Sirija) leta 333 pred našim štetjem v veliki bitki pri Isu, končno tudi Perzijci. Njihov slavni kralj Darej se mu je postavil po robu z velikansko vojsko, ki je menda štela več kot pol milijona mož (za tiste čase skoraj nepredstavljiva številka), a ni pomagalo. Ko je doumel, da bodo poraženi, je Darej strahopetno pobegnil, Aleksandru pa v ujetništvo prepustil mamo, ženo, dve neporočeni hčeri, vse svoje kraljevske insignije in menda tudi velikanska bogastva v zlatu in drugem. Z ujetnicami je Aleksander lepo ravnal in jim dodelil kraljevski status. Do vojakov je bil neprizanesljiv: menda je na poljih smrti obležalo kar 110 tisoč Perzijcev.

Sledilo je le še eno samo korakanje in sila malo bojev. Feničanska mesta so se predajala eno za drugim, upiral se je le Tir, ki ga je dočakala usoda Tebancev. Upirali so se tudi v Gazi, o kateri toliko poslušamo te dni - enaka usoda kot Tebe in Tir. V Egiptu so kar pokleknili pred Aleksandrom, mu prepustili vse in ga že videli kot osvoboditelja in božjega odposlanca. V Mezopotamiji ga je še enkrat pričakal Darej, ki si je boleče rane že dovolj polizal. A je znova končal na kolenih, natančneje v paničnem begu. Aleksander je vkorakal v perzijsko prestolnico Perzopolis, in ker je imel Dareja že vrh glave, tam ni poznal milosti. Dal je pobiti vse moške, ugrabil vse ženske in ravnal z njimi kot s sužnjami. Sledilo je plenjenje, ko so si vojaki nagrabili zlata, srebra, škrlata in oblek. Sam Aleksander si je prilastil ogromen kraljev zaklad, med drugim tudi 120.000 talentov in 3000 ton zlata. Ta zaklad naj bi bilo tovorilo kar 10.000 muljih dvovpreg in 5000 kamel. Končno je dal mesto požgati in se maščeval za davni požig Aten, ki ga je ukazal takratni perzijski kralj Kserks. Pa se pohod še ni končal.

Aleksandrova vojska je vkorakala še v Indijo, osvojila vsa ozemlja do reke Ganges, ko se je le ustavila. Ukazal je počitek, vojakom pa končno izpolnil največjo željo in določil, da se smejo vrniti domov. Pohod je trajal že dvanajst let, sicer bogati vojaki so pogrešali svoje družine in želeli bogastvo deliti z njimi.

Aleksander je bil kralj dotlej največjega imperija, vladal je skoraj vsemu znanemu svetu. Površina njegovega ozemlja je znašala neverjetnih 5,2 milijona kvadratnih kilometrov. Kot Grk je širil njihovo kulturo. Med vojaškimi pohodi je pridno gradil mesta, med njimi kar 70 večjih. Ni težko uganiti, kako so se vsa po vrsti imenovala. Egipčanska Aleksandrija stoji še danes. Vse to je ta največji vojskovodja vseh časov osvojil v dobrem desetletju. V vsem svojem življenju ni izgubil niti ene same bitke. Kako tudi bi, če pa je verjel, da je božanskega rodu.

Zevs je mislil drugače

Aleksander je utrdil meje in ukazal vrnitev. Vedel je, da bo dolga pot trajala, zato se je nanjo skrbno pripravljal. Določil je mesta in postojanke, kjer bodo počivali, ponekod tudi dlje časa. Ena takih je bila Babilon, kamor je Aleksander prijahal maja leta 323 pred našim štetjem. Bil je izčrpan, zato je odredil nekajdnevni počitek, povezan z veseljačenjem. Aleksander se je tisti čas zelo rad in pogosto opijal. Uradna stran zgodovine pravi, da je nekega večera pretiraval, da je začutil strašne bolečine v jetrih in padel v posteljo, iz katere več ni vstal. Njegova smrtna agonija je trajala 14 dni, odpovedoval mu je organ za organom, naposled ni več mogel ne govoriti in se ne premikati; 11. junija leta 323 pred našim štetjem je ta velikan svetovne zgodovine, vsekakor pa največji in najpomembnejši Grk, za vselej zaprl oči. Star ni bil še niti 33 let.

Kot pri smrti večine velikanov in pomembnežev so se tudi ob Aleksandrovi smrti spletle številne teorije zarote. Eni so trdili, da ga ni pokopal alkohol, temveč bolezen. Po prvi verziji je imel raka, po drugi malarijo, po tretji ga je ubil virus Zahodnega Nila. Bolj zapletene so teorije o smrti, ki naj bi jo bili povzročili drugi ljudje. Po prvi naj bi bil Aleksander umrl od žalosti - menda je žaloval za svojim najboljšim prijateljem in menda tudi ljubimcem Hefajstom. Drugi trdijo, da so Aleksandra zastrupili v najbližjem spremstvu. Glavni osumljenec je bil makedonski guverner Antipater, ki naj bi mu bil Aleksander nameraval odvzeti naslov; Antipater naslova ni dal in se je, menda, oziral celo po Aleksandrovem mestu.

Najbolj "nora" verzija pa je tista, ki trdi, da je Aleksandra ubila smrtonosna bakterija, ki naj bi jo bil zaužil z vodo iz reke Stiks, ki loči tostranstvo in kraljestvo mrtvih (Had). Reka naj bi izvirala na resničnem studencu Mavroneri (Črna voda). Zgodba iz starogrške mitologije pravi, da je Zevs od bogov zahteval, da na bregovih reke Stiks izrečejo svete zaobljube. Če so lagali, jih je vladar vseh bogov prisilil v pitje vode iz reke, zaradi česar so lažnivci v skladu z legendo za leto dni izgubili svoje moči ter dar govora in gibanja. "Sveti strup, ki so ga uporabljali bogovi, bi bil primeren za Aleksandra, ki so ga že tako ali tako imeli za polboga," meni ameriška zgodovinarka in raziskovalka Adrienne Mayor. In dodaja, da se Aleksandrovi simptomi do najmanjše podrobnosti skladajo s tistimi iz starogrškega mita. In kdo naj bi bil Aleksandru ponudil, da se odžeja s to nevarno vodo? Zevs, seveda, ki je menil, da Aleksander preprosto postaja premočan.

Žene in ljubezni

Aleksander je bil poročen s tremi mičnimi gospodičnami, kaj preveč ljubezni pa med njim in izbrankami ni bilo. Roksana, prva žena, mu je edina rodila naslednika. Leto pred smrtjo pa se je Aleksander, morda po vzoru na očeta, odločil, da mu pripada več žena. Poročil se je še z dvema Perzijkama, Stateiro (Darejevo hči) in Parisatis, z obema na isti dan. Roksani njegova nova družinska politika ni preveč dišala in ekspresno hitro je s sveta spravila najprej eno, nato še drugo tekmico.

Obstajajo številne govorice (čeprav materialnih dokazov ni), da je bil Aleksander v bistvu homoseksualec. Vedeti je treba, da je bil svet spolnosti v njegovem času drugačen kot danes in da ljubezen med moškimi ni bila ne prepovedana ne zasmehovana, pač pa nekaj povsem naravnega. Aleksander, največji vojaški poveljnik vseh časov, je bil bolj "ženskega" videza: visok le 1,63 metra, svetlolas kot Barbie. Že od ranega otroštva in skoraj vse do smrti je bil ob njem Hefajst, s katerim sta se skupaj učila, odraščala, Hefajst ga je tudi spremljal na slovitem bojnem pohodu. Ničkolikokrat so ga videli prihajati iz kraljevega šotora, tudi ob najbolj neprimernih urah, a ju v postelji menda ni zasačil nihče.

Po smrti

Ker je umrl mlad, ni zapustil nobene oporoke. Po zakonu ga je nasledil maloumni, dementni polbrat, s katerim pa so zarotniki hitro opravili. Podobno kot z Aleksandrovim edinim sinom, ki so ga pospravili nekaj let zatem. Veliki imperij so si v veliki meri razdelili najvidnejši generali, pozneje so jih poimenovali diadohi. Najbolj znan med njimi je verjetno Ptolemej, ki je dobil Egipt in tam zasnoval rod, ki bo tej deželi vladal še stoletja (tudi slavna Kleopatra je bila Ptolemejka). Vsi diadohi pa z dodeljenim niso bili zadovoljni. Sledile so vojne, nastajale so nove države, Grčija se je znova razdelila na manjše, mestne države. Imperij, ki je v rekordno hitrem času nastal, je podobno hitro tudi razpadel.