Zgodovino šolstva pri Svetem Andražu (to poimenovanje se je med ljudmi bolj udomačilo in prijelo kot Vitomarci) moramo obravnavati v kontekstu zgodovine šolstva v slovenskih deželah nasploh. Osnovna ali, bolje rečeno, ljudska šola, je bila obvezna brezplačna izobraževalna in vzgojna ustanova za pouk vseh otrok določene starosti v materinščini. Zanjo je bilo že na začetku značilno, da je to šola, ki poučuje učence v materinščini, ob vpisu ne zahteva poprejšnjega šolskega znanja in je namenjena vsem otrokom določene starosti, ne glede na spol, stanovsko ali drugo pripadnost. Pozneje se je tem trem značilnostim pridružila še četrta, to je obveznost obiskovanja pouka.
Prvi učitelj je moral oditi
Začetki šolstva v tem kraju segajo v konec 18. stoletja, ko naj bi "tu leta 1790 začel poučevati neki tujec, ki pa je moral čez dve leti oditi, ker tukaj ni mogel živeti". Letnico 1790 navaja tudi dober poznavalec preteklosti teh krajev, nadučitelj Ivan Strelec, ki med drugim piše, "da so nam znani organisti pri cerkvi, še preden je postala farna, vendar otrok ni nobeden poučeval. Ko se je leta 1757 tukaj začela fara, je sprejel župnik Matevž Štruc za mežnarja in organista Slaček Gregorja, doma od Sv. Benedikta, kateri pa ni otrok poučeval, ker ni bil za to sposoben. Isti je služboval tukaj do leta 1817." Kronist Strelec nadaljuje, "da je leta 1790 in 1791 poučeval neki tujec v Matjaževi hiši pri cerkvi otroke. Čez dve leti pa je moral oditi, ker ni mogel tukaj živeti. Ime tega tujca nam ni znano. Matjaževa hiša se je tudi pozneje večkrat rabila za šolo."
Danes je v nekdanji preurejeni šolski zgradbi sedež občine Sveti Andraž v Slovenskih goricah
Da so to bili resnično zgolj začetki, potrjuje navedba šolske kronike, po kateri so bili pri Svetem Andražu že leta 1791 brez pouka in da je šele leta 1799 znova začel poučevati upokojeni duhovnik. Pouk je izvajal v novi Druzovičevi hiši. Kako dolgo je poučeval otroke, še vedno ni znano, domnevamo lahko, da največ do leta 1808, ko je pri Svetem Andražu umrl.
Nato vse do leta 1814 pouka pri Svetem Andražu ni bilo, saj šolske oblasti niso uspele zagotoviti ne učitelja ne primernih šolskih prostorov. A kronisti navajajo, da se je redna šola začela že leta 1812, začasni učitelj pa je postal Jožef Vogrin. Ta je na šoli poučeval do konca oktobra 1817, ko ga je nasledil prvi redni učitelj Andraž Habjanič, ki je poučeval vse do leta 1832. Velik problem so bili neprimerni šolski prostori, saj je že začasni učitelj Jožef Vogrin poučeval v stari mežnariji, pouk pa je potekal tudi v Matjaževi hiši pri cerkvi, ki so jo podrli leta 1892. Šolske prostore so najemali tudi pri Druzoviču, pa v Matjašičevi in Plešečevi hiši, a nikjer učilnice niso bile primerne. Število učencev je namreč kmalu preseglo številko 100. Učitelja Habjaniča je nasledil Anton Plohl s Polenšaka.
V Vitomarcih zgradijo novo šolo
Prva pogajanja o gradnji nove šole pri Svetem Andražu so se začela že leta 1852, a je cesarsko-kraljevo namestništvo v Gradcu gradnjo dovolilo šele leta 1860. Šolsko zgradbo so začeli zidati spomladi 1864 in jo še istega leta končali. Jeseni se je v njej že začel pouk. Proračun za novo šolo je znašal 5427 goldinarjev in 50 kron, večino denarja je zagotovila domača občina, le 840 goldinarjev je primaknil ptujski nadžupnik. Takrat je bilo na šoli 92 otrok iz domače fare in 6 iz sosednjih, skupaj pa je bilo za šolo sposobnih 111 otrok, a vseh starši niso pošiljali k pouku, saj so jih potrebovali pri vsakdanjih opravilih. Otroci so bili doma od aprila do septembra, ko je bilo največ dela.
Delovati je začela tudi šolska knjižnica, njena največja dobrotnika pa sta bila upokojeni duhovnik Franc Muhič in župnik Martin Černivec. Leta 1874 je šolska knjižnica iz Svetega Andraža v Slovenskih goricah pristopila k članstvu v Mohorjevi družbi. Šolo je v tem času obiskovalo 200 otrok od 238 za šolo sposobnih. Leta 1880 je prišel za učitelja Franc Cajnko. Leta 1881 je začel krajni šolski svet z resnimi razpravami o razširitvi šole v dvorazrednico in o oskrbi šole z zemljevidi štajerskih dežel. V šolskem letu 1881/1882 je bil izvoljen novi krajevni šolski svet, ki ga je vodil Štefan Pihlar iz Drbetincev.
V letu 1885 je dobila knjižnica 96 novih izvodov knjig, ki jih je daroval rojak dr. Fran Jurtela, rojen v Hvaletincih. Šolska knjižnica je od Mohorjeve družbe knjige dobivala brezplačno. Učiteljske knjižnice v tem obdobju na šoli še ni bilo. Učitelj in šolski vodja Franc Zadravec je pisal izjemno bogato šolsko kroniko in med drugim pozorno in verodostojno beležil tudi mnoga dogajanja v kraju oziroma šolskem okolišu.
Zdravje šolske mladine je bilo slabo
Ob razširitvi šole v dvorazrednico leta 1887 je bilo sistematizirano še delovno mesto podučitelja. Zaradi naraščanja otrok so razmišljali o razširitvi šolske zgradbe. Prizidek so dokončali jeseni 1889. Šolo je obiskovalo vseh 195 šoloobveznih otrok in spet je bil vpeljan celodnevni pouk, ki je trajal od 9. do 12. ure in do 13. do 15. ure. Poleg šolskega vodje Franca Zadravca je poučeval še podučitelj Josip Čeh, verouk pa je učil župnik Jožef Kukovec. Župnik je poučeval verouk ob ponedeljkih in petkih. Za čistočo na šoli in za kurjavo je skrbel šolski vodja. Šolo je obiskovalo 198 otrok, med njimi tudi tri deklice iz Haloz, ki so prišle k Sv. Andražu za pastirice.
Zdravje šolske mladine je bilo slabo in pomanjkljivo, veliko otrok je zbolelo za oslovskim kašljem, za katerega ni bilo pravega zdravila. Bolezen je lajšalo pitje konjskega mleka, pa tudi sladkor, namočen v redkvinem soku. Junija 1891 je bil formiran novi krajni šolski svet, ki ga je vodil posestnik Janez Lipnik. Nadučitelj Zadravec je umrl 20. novembra 1891, in to "nenadoma". Po njegovi smrti so nekaj časa vpeljali poldnevni pouk, otroke pa je poučeval podučitelj Josip Čeh, ki je bil nato tudi šolski vodja vse do 20. aprila 1892. leta, ko ga je nasledil novi nadučitelj Ivan Strelec.
Nadučitelj Ivan Strelec
Pred prihodom k Sv. Andražu je bil Strelec učitelj pri Svetem Juriju ob Ščavnici. V zgodovini šolstva v tem delu Slovenskih goric ima Ivan Strelec posebno mesto. Rojen je bil v Novi vasi pri Markovcih 21. junija 1864. Po končani maturi leta 1883 je učiteljeval v Markovcih, na ptujski okoliški šoli in v Svetem Juriju ob Ščavnici med letoma 1889 in 1892, ko je odšel za nadučitelja na ljudsko šolo pri Svetem Andražu in ostal tam do smrti leta 1914. Že takoj po maturi je Strelec začel zbirati narodno blago, zlasti pravljice v ptujski okolici, in je nekaj tega gradiva tudi objavil.
Ko je učiteljeval pri Sv. Juriju ob Ščavnici, je bil aktiven v bralnem društvu in je celo nameraval ustanoviti učiteljsko društvo za radgonski okraj. Zelo kritično je ocenjeval površno pisanje šolskih kronik (sam je pisal bogato kroniko) in pripravil obširne Doneske k zgodovini naših šol, sestavljene iz skrbno proučevanih arhivskih virov in literature po knjižnicah. Bil je izjemno plodovit zbiratelj in pisec, priznani učitelj in organizator narodnoprosvetnega delovanja. Leta 1892 se je vpisal v ptujsko Učiteljsko društvo in leto kasneje postal njegov predsednik. Leta 1894 je Ivan Strelec pripravil društveno spomenico in iz češčine poslovenil nekaj krajših pedagoških člankov za Popotnik. Na predavanjih učiteljem je pogosto spregovoril o vzgojnih problemih otrok, o domoznanstvu, o sestavljanju šolskih kronik in, kar je posebno zanimivo, tudi o najrazličnejših narodnogospodarskih vprašanjih. Bil je tudi pisec Kronike župnije Sv. Andraž v Slovenskih goricah.
Ivan Strelec je kot prijazen in dostojen učitelj, čebelar, organizator, pisec in predavatelj imel znancev in prijateljev na pretek. Za zasluge, ki si jih je pridobil kot mnogostranski ljudski učitelj in pisec Kronike župnije Sv. Andraž v Slovenskih goricah (1896), so mu hvaležni Vitomarci odkrili leta 1926 skromno spominsko ploščo ob vhodu v staro šolsko stavbo pri Sv. Andražu v Slovenskih goricah.
Nadučitelj Ivan Strelec sodi med najpomembnejše osebnosti, ki so se rodile oziroma delovale na območju občine Sveti Andraž. Kmalu po njegovem prihodu je bila Ljudska šola leta 1894 razširjena v trirazrednico. Zaradi tega so telovadnico preuredili v učilnico in ostali brez pravega prostora za telovadbo, kar je bil lep čas pereč problem. Šola ni imela lastnega vira pitne vode, zato so morali skleniti pogodbo s Tomažem Tošem, ki je šolo oskrboval z vodo iz svojega vodnjaka.
Šolo je obiskovalo 205 otrok od 226 šoloobveznih, njihovo zdravstveno stanje pa je bilo kar zadovoljivo. Nadučitelj Ivan Strelec je v svoji prvi zaznambi v šolski kroniki z dne 2. januarja 1893 pribeležil, da je bilo 15. februarja 1891 pri Sv. Andražu ustanovljeno bralno društvo, za kar imata največ zaslug "rajni nadučitelj Franc Zadravec in župnik Jožef Kukovec". Bralno društvo je priredilo dve lepi veselici, eno v predpustnem času.
Ker je že avgusta 1892 zaradi bolezni odstopil načelnik krajnega šolskega sveta Ivan Lipnik, je bil na njegovo mesto izvoljen Gregor Druzovič, veleposestnik v Drbetincih. Jeseni 1892 je kraj zelo prizadela huda griža, umirali so stari in mladi, pobralo je kar 20 ljudi, tudi 7 učencev ljudske šole.
Poletje 1893 je bilo zelo sušno in vroče, po vinogradih, v katerih se ni škropilo, je nastopila "strupena rosa". Letina je bila srednje dobra, vina je bilo malo, a bilo je dobro. Sadja je bilo obilo, zlasti sliv. Zima je bila suha, srednje mrzla, brez snega, zato je "bilo obiskovanje šole mnogo bolje kot druga leta". Leta 1894 se je šola razširila v trirazrednico.
"Principijelni sovražnik učiteljstva"
Leta 1900 je bil oblikovan novi krajevni šolski svet, ki ga je vodil načelnik Jožef Rola. Leta 1906 je bil za mandatno obdobje do leta 1912 izvoljen novi krajni šolski svet, ki ga je vodil Gregor Druzovič iz Drbetincev. Med 1. in 3. decembrom 1907 so svečano praznovali 150-letnico Župnije sv. Andraža, 17. maja 1908 pa so ob 60-letnici vladanja cesarja Franca Jožefa blagoslovili spomenik sv. Jožefa. Tega leta je kronist zabeležil, da je bilo poletje izjemno sušno, saj od aprila do avgusta 1908 ni deževalo. Poleti 1909 so se na travnikih v Pesniški dolini pojavile kobilice. Uničile so otavo, ki je ni nihče kosil. Za to nesrečo so krivili hudo poletno sušo. Huda suša je bila tudi poleti 1911. leta.
V šolskem letu 1912/1913 je prišel novi kaplan Anton Zupanič, s katerim po navedbah kronista "ni bilo mogoče sodelovati in v šoli v prid ljudstva delovati". Javno se je izrazil, da je "principijelni sovražnik učiteljstva in kot tak je tudi v vsem in povsod nastopal". V tej župniji je služboval do 31. oktobra 1914, ko je odšel za kaplana v Loko pri Zidanem Mostu.
V šolski zgradbi so se začele težave zaradi dotrajanosti tramov. Zaprli so 1. in 2. razred, tretji pa je bil prost. Naredil so novi strop iz cementa in traverz. Dela je izvajal Franc Habjanič, zidarski mojster in posestnik v Vitomarcih. Zaradi izpada pouka so poučevali še 14 dni v počitnicah. Na veliki četrtek, 9. aprila 1914. leta, je v Mariboru nenadoma umrl nadučitelj Ivan Strelec. Umrl je med obiskom pri svojem polbratu in kljub hitri medicinski pomoči ga niso mogli ohraniti pri življenju. Njegovega pogreba v Mariboru se je udeležilo tudi veliko kmetov z območja Sv. Andraža. Njegova smrt je med domačini boleče odmevala, saj je bil Strelec ljudski človek, zelo priljubljen, spoštovan na vsakem koraku in dragocen svetovalec vsem krajanom. Po njegovi smrti je vodenje šole prevzel učitelj Anton Kovačec.
Med prvo svetovno vojno
Med prvo svetovno vojno je bil obisk pouka zelo slab. Zaradi množičnega vpoklica mož in fantov k vojakom so doma ostale le žene in matere, ki so jim morali otroci pomagati pri vsakdanjih opravilih. Pomanjkanje moške delovne sile se je vse bolj poznalo in tudi otroci te praznine niso mogli zapolniti. Najprej so bili vpoklicani vsi rezervisti, kasneje pa tudi možje do 50. leta starosti. Šolo pri Svetem Andražu je med "veliko vojno" vodil Anton Kovačec. Katehezo je imel kaplan Alojzij Šlik, ki je prišel na faro oktobra 1914. Vojna je vse bolj pritiskala, pomanjkanje je bilo občutno, in ker ni bilo drv za kurjavo, je bila šola pri Svetem Andražu od 1. februarja do 25. marca 1917 zaprta. Zadnje leto vojne je prišla na šolo Marjeta Ljubec in pomagala zakoncema Mariji in Antonu Kovačecu.
Učiteljstvo je imelo ob koncu vojne polne roke dela. Nadučitelj Kovačec je bil namreč nastavljen kot žetveni komisar in je moral mesečno poročati o stanju poljščin na celotnem območju šolskega okoliša. Dodeljen je bil tudi komisiji za oddajo živeža in sodeloval pri popisu stanja na vseh parcelah, razen gozdnih. Pouka ni bilo, živila so se dobila le na karte, ki jih je delil šolski vodja Kovačec. Imel je tudi obveznosti pri izplačilu vojaških podpor (10.000 do 20.000 kron mesečno), naročati je moral modro galico za vinogradnike, podpisoval je vojna posojila domačinov, pisal je prošnje in vloge za dopuste vojakom in za oprostitev raznih dajatev domačinov. Šolarji so pletli nogavice, nabirali gozdne sadeže in zelišča za potrebe vojske, pobirali stari papir in cunje po vaseh ter denar za Rdeči križ. Denarja je bilo med ljudmi malo. Razmere so se proti koncu vojne občutno poslabšale, delo na kmetijah je trpelo, saj ni bilo delovne sile, začele so se obvezne oddaje živeža, vojska je pobirala živino, zlasti konje, primanjkovalo je žita, krompirja in fižola, pa tudi masti in mesa. Kmetje so živež skrivali, sicer bi ostali brez osnovne prehrane za preživetje. Hrano so skrivali celo v cerkvenem stolpu, veliko zrnja se je pokvarilo, še več so ga ljudje pokradli. Ljudem se je slabo godilo. Začelo je zmanjkovati vsega, najbolj prizadeti otroci so dobili hrano v župnišču, v gostilni Rola in pri šolskemu vodji. Za revne otroke so pobirali kruh pri učencih premožnih staršev. Hude težave je povzročalo pomanjkanje kurjave. Drv ni bilo, tudi ne živine, s katero bi jih prepeljali do šole, saj je vprežno živino pobrala vojska. Mnogi kmetje so drva šoli darovali, med njimi je bil tudi dr. Fran Jurtela. Jesen 1917 je postregla z neverjetno kakovostnim vinskim letnikom. "Tako dobrega vina niti najstarejši niso pomnili," je zapisal kronist Kovačec v šolski kroniki ...
Obiščite spletno stran brez oglasov.
