Modna hiša, Maxi, Nama in žalobna racionalizacija spominov

Marko Crnkovič Marko Crnkovič
08.09.2019 06:47

Nostalgija boli.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Bilo je nekoč v Mariboru: Modna hiša
Danilo Škofič

Berem, da so lastniki nekoč legendarne mariborske Modne hiše - podjetje Montecristo SL, ki je sámo v lasti ciprskega podjetja Conte Montecristo Holdings LTD iz Nikozije - zaprli zgornje nadstropje trgovine in odpustili osem od 21 zaposlenih prodajalk.
Tako to gre. Ne vemo točno, kaj se dogaja. Ne vemo, kaj so tam sploh prodajali. Ne vemo, zakaj bi tam sploh kdo kaj kupil. Niti se ne spomnimo, kaj so tam prodajali nekoč. Racionalno ne razumemo, kaj se je spremenilo v teh 56 letih, odkar so kot velik in zavidljiv dosežek socialističnega potrošništva zgradili in odprli tekstilno veleblagovnico na Partizanski cesti. In se ne sprašujemo, kako je mogoče, da zavzemajo trgovski teren fantomske, da ne rečem sumljive firme s Cipra.
Vemo samo, da gre počasi vse k hudiču.

Impotenca

Nostalgija boli. Mene osebno zaradi Modne hiše niti ne toliko. Moj edini kolikor toliko zanesljivi spomin v zvezi s tem je, da sva šla z mamo enkrat sredi 70. let tja po kavbojke zame. Bolj od samih kavbojk - ki so bile zagotovo popolnoma brez zveze - se spomnim, da sva na poti tja pri Kinogledališču srečala strica Ferija in mu omenila, kam in po kaj sva namenjena. Stric Feri pa se je čutil dolžnega mojo mamo opozoriti, naj mi nikar ne kupi pretesnih kavbojk, ker da to povzroča impotenco. Še sreča, da pri dvanajstih, trinajstih letih nisem vedel, kaj to sploh pomeni.
Ne vem, kaj je bolj neverjetno: da smo otroci preživeli v brezzveznih (in pretesnih) kavbojkah ali da so naši starši preživeli take butaste nasvete?

Kar vidiš, izbereš, kupiš

Seznam trgovin, za katerimi bi lahko v Mariboru žalovali, je seveda še precej daljši. Zakaj nihče ne objokuje recimo ​Kvika na koncu Gosposke? (Ali ste vedeli, da je bilo ime Kvik kratica, ki je pomenila "kar vidiš, izbereš, kupiš"?) Zakaj nihče ne objokuje Veme na vogalu Gosposke in Jurčičeve? Zakaj nihče ne objokuje Merkurja na vogalu Jurčičeve in Vetrinjske in famoznega svetlobnega napisa, ki je spreminjal barve? Zakaj nihče ne objokuje knjigarne Založbe Obzorja na vogalu Partizanske in Prešernove, kjer so imeli največjo in najaktualnejšo izbiro LP-jev, vključno z uvoženimi originali?
Zakaj? Odgovor je zelo preprost: ker nihče ne žaluje za robo, ki smo jo eventualno tam kupili. Ker vinilke niso več potrošna roba in so samo še davna epizoda naše glasbene vzgoje. Ker je roba v H&M verjetno celo boljša od tiste v nekdanjem Merkurju.

Degradacija

Modna hiša je spadala oziroma še spada pod blagovno znamko Modiana. Tako kot Maximarket. Pred Montecristom je Modiano obvladoval Mercator. V čem je razlika, vas vprašam. V čem je (bila) razlika med mariborsko Modno hišo in ljubljanskim Maximarketom? In v čem je razlika med Montecristom in Mercatorjem? So pri usodah trgovin odločilne socialne in demografske razlike, konkretno med Mariborom in Ljubljano? Ali pa sta v igri poslovna kultura in menedžerski know-how?
Roko dam v ogenj, da bodo nekega dne zaprli tudi Maximarket. Postopoma. Najprej drugo nadstropje, potem pa še prvo. Vsi bomo objokovali trgovino, ki je bila nekoč ponos socialističnega potrošništva in v kateri smo še globoko v tako imenovanem kapitalizmu kupili marsikaj - pa čeprav samo precenjene delikatese v kleti. Prebrali bomo vse o tem, kako ga je s ploščadjo in obema stolpnicama vred zgradil genialni Edvard Ravnikar, in se zgražali nad degradacijo vsega.

Zgražanje nad samimi sabo

Morda še prej kot Maximarket pa lahko doživi propad ali vsaj zaprtje večno konkurenčna Nama. Čudim se, da je ta najstarejša, nekoč prva in edina slovenska veleblagovnica sploh še odprta. Tako kot v bistvu ne razumem, kaj se je zgodilo z mariborsko Modno hišo, ne razumem niti tega, kaj se dogaja z Namo. Prerokujem pa, da so so ji vsaj leta šteta, če že ne dnevi. Se že veselim, kako se bomo šele takrat zgražali. Zgražali pa se bomo nad samimi sabo. Ker če drži, da nostalgija boli, potem drži tudi to, da je bolečina nostalgije (lahko) tudi neke vrste mazohizem. Lepo nam je, ko nas boli. Lepo nam je, ko nekaj pogrešamo. Lepo nam je, ko brezpredmetne in meglene spomine žalobno racionaliziramo v nostalgijo za nečim, kar nikoli - niti v tako imenovanih dobrih, starih časih - ni bilo bistveno.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta