Po uvodnem citatu raziskave o nasilju nad zdravniki v Sloveniji je podano vprašanje, zakaj neki je, glede na izsledke omenjene raziskave, toliko zdravnikov že izkusilo določeno vrsto nasilja na delovnem mestu. Nakazano je celo, da so morda zdravniki ti, ki v resnici vršijo nasilje nad svojimi pacienti. Trditev je zelo provokativna, zato bralca seveda pritegne, kakor je za dober uvod tudi značilno.
Za razpravo, ki sledi v nadaljevanju, kot izhodišče preberemo definicijo nasilja po Slovarju slovenskega knjižnega jezika, na osnovi katere je bralcem med drugim predstavljen sklep, da so nasilje lahko tudi specifične razmere, v katerih je nekdo močnejši, pri čemer ga je šibkejši prisiljen ubogati. Ta del definicije je v nadaljevanju zapisa vsebinsko povsem napačno interpretiran.
Sledi naštevanje nekaterih nasilnih dogodkov, ki s(m)o jim zdravniki občasno priča na delovnem mestu, med katerimi sta kaj hitro omenjeni tudi pretekli tragični smrti dveh zdravnikov, ki sta pretresli javnost. Bralca začudi, da je (domnevam da medijsko) omenjanje teh dveh umorov prepogosto in zaradi nizke ponovitvene verjetnosti tudi nepotrebno. Kot prvo, sprašujem se, kaj o trditvi menita družini umorjenih zdravnikov in sodelavci zdravnikov, ki so bili dogodkom priča. Kot drugo, minimaliziranje umora dveh oseb je, vsaj moralno-etično sporno, če ne celo zavržno mišljenje. Ne glede na to, kdo je umorjeni. Kot tretje, neuk bralec bi glede na zapis dobil vtis, da se o omenjenih dveh umorih v medijih piše vsaj na tedenski bazi, če ne že pogosteje, kar je seveda povsem neresnično. In ne nazadnje, drži, da so tovrstna ekstremna dejanja redka, vendar to ne pomeni, da jih ni oz. jih ne bo v prihodnosti. O tem, ali sta dejanji res zagrešila "norca", presojo prepuščam izvedencu psihiatrične stroke, zato o duševnem zdravju in stopnji prisebnosti storilcev v času dejanj ne razpravljam.
V naslednjem odstavku so zdravniki obtoženi rednega, celo nesramnega pretiravanja v vseh okvirjih. Pri tem preberemo citirano izjavo kolegice, ki skuša resda nekoliko pretirano, v tem smislu figurativno ponazoriti, da smo zdravstveni delavci vsakodnevno zaradi stika s preštevilnimi pacienti izpostavljeni, pri čemer nekateri zaradi strahu, lastnih diagnoz (tudi psihiatričnih) in frustracij, reagirajo nasilno. Vsekakor tudi svojci pacientov. Zapis "naj se jočem ali smejem" kaže na cinični odnos do izjave zdravnice, ob tem zapis "nas imajo" (medicinsko osebje, posebej zdravniki) "za bedake, popolne idiote" (nemedicinsko osebje, paciente) kaže na nerazumljivo sovražno naravnanost proti medicinskemu osebju, s tem, da se mu nepošteno pripisuje podcenjujoč in žaljiv odnos do pacientov.
Pred navedbo nekaterih zgodovinskih dogodkov smo bralci podučeni, da je v svetu veliko več "norcev zdravnikov", ki ubijajo svoje paciente, kakor "norcev bolnikov", ki ubijajo zdravnike.
Zdravniki, ki so omenjeni, so v preteklosti dejansko zagrešili nedopustne zločine. Pri tem beremo le o zdravnikih, prav ničesar o alternativcih, (samooklicanih) zdravilcih in mazačih, ki so s svojimi dejanji napačno svetovali in/ali aktivno napačno zdravili sicer povsem ozdravljive bolnike ter jih trajno, celo za plačilo, oropali zdravja, neredko tudi življenja. Zapis bralca prepričuje, da so se le med zdravniki (z)našli posamezniki, ki so morili iz morilske sle, v drugih poklicih pa podobnih osebnostnih motenj ni. Dobimo vtis, da so takšni ekstremni primeri (kakor sta po drugi strani seveda tudi umora prej omenjenih dveh zdravnikov pri nas) realno zelo pogosti in da je potrebna posebna pozornost vsakogar, ki obišče zdravnika, da ne bo umorjen.
Ko beseda nanese na primerjavo resničnih, dokumentiranih vojnih zločinov z vsakdanjim delom zdravnikov, pa vsebina izgubi vso svojo (že sicer načeto) kredibilnost. Nerealno in nepošteno je potegniti vzporednico med vojnim zločinom in poslanstvom zdravniške službe.
Nadaljnje nerealno stopnjevanje se kaže v izenačitvi (nenamernih) neželenih dogodkov v zdravstvu z (namernim) nasilnim vedenjem. Zapis nam vzbuja vtis, da gre npr. v situaciji neuspelega operativnega posega za namerno nasilno dejanje zoper operiranega. Analogno pri povsem drugačni kategoriji, to je opustitvi zdravniške pomoči, namiguje, da gre za enako kategorijo nasilja kakor v primeru vojnega zločina. Popolni nesmisel.
Nepošteno in neresnično je trditi, da zdravniki v zdravstvenem sistemu delujejo izključno tako, da skrbijo za svoj čim ugodnejši položaj.
Medicina je bralcu predstavljena kot lažno vsemogočna, kakor da sta moč in vsemogočnost nekaj, v kar zdravniki verjamemo - in to redno poudarjamo. V življenju nisem naletel na zdravnika, ki bi izražal takšno mnenje, vključno z menoj samim. Še več, menim, da uradna medicina kljub vsem odkritjem in vsesplošnemu napredku nikoli ne bo zmogla v celoti in popolnoma odpraviti (ozdraviti) vseh obstoječih bolezni (in poškodb), saj bo ne nazadnje omejitev predstavljalo človeško telo samo, s svojimi fizikalno-biokemičnimi omejitvami. Takšno in podobna dejstva bodo zlonamerni nestrokovnjaki žal vedno lahko izkoriščali kot pavšalni protiargument.
V nadaljevanju naletimo na dvom o napredku medicine v zadnjih desetletjih (stoletjih), ta pa je utemeljen z mnenjem, da je večina bolezni še vedno neozdravljivih, še posebej kroničnih. Te so, kakor je razumeti iz izraza samega, po svoji naravi kronične in vzročno za zdaj še dejansko neozdravljive, čeprav so mnoge zazdravljive, celo preprečljive. Tudi z resničnimi, naprednimi metodami zdravljenja. Potrebno je priznati, da tudi alternativci in mazači enakih bolezni ne znajo pozdraviti, še več, nekateri (pošteni) alternativci se jih niti ne lotijo, saj se zavedajo svoje nemoči.
Nasilje nad državljani naj bi bilo tudi spregledanje "dejstva", da je medicina neuspešna, zdravniki arogantni, bolniki pa ponižani. V skladu s preostalo vsebino trditev ni nepričakovana.
Povsem pretirano je enačiti realne omejitve sodobne medicine s splošnim neuspehom medicine, generalizirati (dejansko) aroganco posameznih zdravnikov na vso preostalo veliko večino in bolnikom, ki iščejo pomoč, pripisati ponižanje.
Jasno je tudi, da napačno postavljeno diagnozo, napačno zdravljenje, nespoštovanje bolnikovega časa, čakalne vrste itd. ne moremo primešati v isto kategorijo nasilja, v katero sodijo prej omenjeni vojni zločini.
Nasilje nad zdravniki dejansko deloma lahko razumemo kot "naravno posledico" delovanja zdravstvenega sistema (čeprav smo dolžni dodati, ima zdravstveni sistem oz. njegova organizacija odgovorno vlogo pri nedopustno dolgih čakalnih vrstah, organizacijskih anomalijah, ki botrujejo številnim neželenim dogodkom v medicini, itd.).
Če bi bili vsi zdravniki de facto tako moralno-etično oporečni, jih tudi možnost izbire alternativnih metod zdravljenja (poleg uradnih) ne bi očistila. Zakaj torej trditi, da zdravnikom, ki ravnajo v skladu z uradno medicino, ni mesta v medicini, če pa bi imeli zakonsko na voljo tudi alternativne metode zdravljenja, pa bi lahko zdravili?
Vsakdo lahko svobodno izrazi svoje mnenje, če le ne gre za sovražni govor. Obžalovanja in obsojanja vredno je zavajati javnost, kadar se v zapisu pretirava in ne utemeljuje. Slednje je lahko tudi prikrita oblika nasilja, če že loputanje z vrati ni.
Samir Šabić, dr. med., Maribor
