Nekoč: Velikopotezni bistriški podjetnik iz 19. stoletja

Zavod za kulturo Slovenska Bistrica v Bistriških zgodbah odstira polpreteklo zgodovino mesta, ki je zelo slabo popisana ali pa sploh ni zabeležena. V eni prejšnjih zgodb smo omenili družino Pongratz, najimenitnejšo rodbino v Slovenski Bistrici, katere dom stoji na Glavnem trgu. Tokrat podrobneje predstavljamo Gvidona Pongratza, ki je izjemno prispeval h gospodarskemu razvoju na slovenskem in zlasti hrvaškem ozemlju. Rodil se je 4. januarja 1822 v Slovenski Bistrici kot četrti od devetih otrok Marka Pongratza in Marije Kolleger. Njegov oče je bil upravitelj posestva plemiške družine Attems. Poročen je bil z Jeanette, rojeno Martinčič. Imel je sinova Gustava Pongratza in Maksimiljana Pongratza ter hčerki Marijo Pongratz in Matilde Georgijevič (von Pongratz). Zadnji potomec družine Pongratz je bil Gvidon Pongratz mlajši, sin Gustava in Zore Pongratz.

Oskrboval je vojsko

Gvidon Pongratz si je po končani trgovski šoli nabiral delovne izkušnje po kolonialnih trgovinah v Gradcu, nato pa je stopil na samostojno podjetniško pot in dosegel velike uspehe. Najprej je bil samostojni dobavitelj za gramoz, železniške prage in brzojavne drogove pri gradnji južne železnice od Celja do Ljubljane.

Izjemna vloga na Hrvaškem

Gvidon vitez Pongratz je bil glavni predstavnik družine na Hrvaškem. Pongratzi so bili nobilitirani vitezi, zaslužno plemstvo, ki so svojo plemiško kulturo potrdili tudi z gradnjo mestnih palač in dvorca Maruševec. Poleg trgovine so se ukvarjali z bankirstvom, industrijo, gradbeniškimi posli in rudarstvom. Poleg tega sta bila Gvidon Pongratz ​in njegov brat Miroslav (Friedrich) svetnika zagrebške mestne zbornice in mestna predstavnika. Izogibala sta se sodelovanju v visoki politiki, zato pa sta bila zelo dejavna v lokalni politiki.
Družina Pongratz si je močno prizadevala za kontinuiteto svojih poslov, zato sta se sinova Gvidona starejšega, Gustav in Maksimilijan, uspešno vključila v očetov posel. Gustav vitez Pongratz je bil leta 1876 član ravnateljstva Hrvaške eskomptne banke, prevzel je tudi žago v Vodovodni ulici. Konec leta 1870 se je Pongratz tesno povezal z arhitektom Hermanom Bollejem, ki se je preselil v Zagreb. Pongratzi so pomagali pri restavraciji glavne mestne župnijske cerkve svetega Marka. Po potresu leta 1880 so meščani tekmovali, kdo bo zgradil večjo in lepšo palačo, zato je Bolle za Pongratze na Trgu bana Jelačića zgradil stavbo, ki pa so jo kasneje zrušili in zgradili novo; v njej je danes Mestna lekarna. Gvidon Pongratz je podaril svoje zemljišče na tedanjem Sveučiliščnem trgu Obrtni šoli in Muzeju za umetnost in obrt.

Najbogatejša družina ob koncu 19. stoletja

V današnji rezidenci Republike Hrvaške v Visoki ulici v Palači Pongratz - razen nekaj lestencev - ni več originalnega pohištva. Že v času SR Hrvaške so ga pripeljali od vsepovsod, tudi nedavno so namestili nekatero lepo pohištvo iz dvorca družine Pejačević. Tako tam prevladuje vtis stilskega neskladja. Črno-bele fotografije, ki jih je objavil hrvaški časopis Jutarnji list, prikazujejo originalno ureditev dvorca v središču Zagreba ravno v obdobju družine Pongratz. Pongratzi so bili najbogatejša zagrebška podjetniška družina ob koncu 19. stoletja.

Zadnji potomec

Družina Pongratz je imela pomembno vlogo tudi v obdobju med obema svetovnima vojnama. Poleg palače v Zagrebu so imeli posestvo v Mikuličih in na Bledu. Od 30-ih let 20. stoletja je družina počasi izgubljala svoj blišč in pomen.
Palačo v Visoki ulici so leta 1929 prodali mestu Zagrebu, ki je dvorec namenilo za prebivališče članov kraljevske družine Karađorđević, za njihovo zagrebško rezidenco. Mesto je dvorec kupilo z večino opreme. Zadnji potomec družine, Gvidon Pongratz mlajši, ki so ga klicali Kuki, je po vojni ostal skoraj brez vsega. Umrl je 5. februarja 1975.