V poplavi novodobnih igrač ga nobena ni zares prepričala, zato se je Primož Rojc, doma z Dolnjega Zemona na Ilirskobistriškem, izdelave lesenih didaktičnih igrač lotil kar sam. Ker je z lesom povezan že od otroštva, ki ga je večinoma preživel v očetovi mizarski delavnici - kot velik ljubitelj in poznavalec ljudskega izročila pa se je kasneje priučil še ljudskega rezbarjenja -, mu nova obrt izdelave igrač ni povzročala posebnih težav. Sprva jih je nekaj izdelal za svoje štiri otroke, kmalu pa je popoldanski hobi prerasel v čisto pravi posel.
Čisto prva je nastala pretikanka lisička, tej pa se je kasneje pridružila cela skupina gozdnih živalic, ki so dobile ime Snežniške zverinice. "Oblikovane so moderno, a zelo povezane s slovensko tradicijo in okoljem, ki me obdaja. V slovenskih ljudskih pravljicah pogosto nastopajo živali, sploh lisica in medved. Te gozdne živali se najdejo tudi na panjskih končnicah, v slovenskih priimkih, navsezadnje tudi v nekaterih ljudskih izdelkih. Zato so Snežniške zverinice logično nadaljevanje slovenskega ljudskega izročila," pripoveduje Rojc, ki ga je k izdelavi igrač prvič nagovorila domiselno izdelana igra človek, ne jezi se iz leta 1956, ki jo je po naključju dobil v roke. "Figure, ki so bile sicer keramične, so imele obliko lisice, psa, zajca in mačke. Bile so res lepe, barvite, izdelava pa zelo domiselna. Takrat me je prvič prijelo, da bi kaj takega izdelal tudi sam," se spominja.
To ga je tako navdušilo, da se je lotil tudi raziskovanja starih slovenskih igrač, pri tem pa naletel na predloge, ki jih je izdelal etnolog Niko Kuret in jih hrani Slovenski etnografski muzej. Repliko ene izmed igrač, konjička, je izdelal tudi sam. Kasneje je nastalo še nekaj drugih podobnih "etno" igrač, denimo, konjiček z jezdecem, akrobat, ki skače, in kopitljački. "Ker pa take igrače niso tako priljubljene, sem se usmeril v sodobnejšo izvedbo, še vedno pa je moje glavno vodilo obdržati barvitost in estetski čut," pove.
In prav barvitost je tisto, kar njegove ročno izdelane in pobarvane domače lesene igrače naredi posebne. "Verjamem v barve. Žal pa te izginjajo iz naših življenj. Globalne znamke v želji, da bi ugajale čim širši množici potrošnikov, postajajo vse bolj univerzalne in nevtralne. Tem modnim trendom žal sledijo tudi igrače, ki izgubljajo barvitost. To je dolgočasno, otroci imajo radi barve," opozarja Rojc in dodaja, da morajo igrače spodbujati ne samo spretnosti, ampak tudi domišljijo, ki je otrokom danes tudi zaradi vse bolj šablonskega šolskega sistema primanjkuje. "To pa lahko dosežemo samo tako, da je igrača do neke mere nedodelana. Na primer lisica ima samo poteze lisice, zato jo vsak vidi drugače," razlaga rokodelec.
Čeprav so njegove lesene igrače na videz zelo preproste, želi ponuditi nekaj več. "Igrača ni le sredstvo za igro. Igrača je otrokov prvi soigralec, tolažnik, ki mu prinaša srečo in veselje. Je njegov varni svet in zatočišče. Prav varnost in dobro počutje pa omogočata tudi učenje. Starosti primerno izbrane igrače omogočajo otroku igro, ki jo je sposoben razumeti, in s tem vnašajo harmonijo v njegove igre. To je zagotovo eden od kriterijev za dobro igračo, ki jih moramo pri nakupu upoštevati," svetuje specialna in rehabilitacijska pedagoginja Martina Jenko Mavrič, s katero se je Primož Rojc povezal, da bi ponudil nekaj več kot zgolj še eno v poplavi številnih igrač. Skupaj sta zasnovala tudi nekaj igrač, ki krepijo motorični razvoj otrok, spodbujajo ustvarjalnost in logično mišljenje. Med njimi tudi skladanko lisičji brlog, za katero sta bila nagrajena z bronasto plaketo za inovativnost GZS Regionalne zbornice Postojna.
"Igra s kakršnokoli igračo, kupljeno, narejeno doma ali vzeto iz gozda, je neizčrpen vir spoznanj o otrokovem mišljenju, doživljanju, odnosih in življenju. Igrača je dobra, če je preprosta, spodbuja domišljijo in hkrati omogoča veliko rešitev. To pri otroku vedno znova vzbuja radovednost, ustvarjalnost, navdušenje in iskanje novih rešitev," dodaja pedagoginja, ki je v sodelovanju s Primožem Rojcem našla pot za uresničenje svojih zamisli o igrači kot terapevtskem in pedagoškem pripomočku pri strokovnem delu z otroki. "Za Primoževe igrače lahko rečem, da so preprosto bogate. Navdušile so me z estetskimi poslikavami, ki imajo res dušo, in me spominjajo na igrače iz mojega otroštva. Obenem pa prepričajo s svojo preprostostjo in masivnostjo. Igrače, ki sva jih razvila skupaj, lahko uporabljam v terapevtske namene, z njimi postavljam diagnostiko, in to je velika prednost," pravi.
Sicer pa v delavnici Primoža Rojca ne nastajajo samo igrače. V teh predprazničnih dneh so po predlogi Romea Volka, s katerim ju povezuje velika strast do ljudskega poustvarjanja, luč sveta ugledale tudi pisane lesene jaslice, v katerih je ujeta vsa čarobnost decembrski dni.
