Nisem jaz premajhna, moški svet je prevelik zame

Seveda me je vedno jezilo. Da moram stopiti na stol, če hočem doseči vrhnje police v kuhinji. Da v avtu komaj vidim preko armaturne plošče, četudi sedež nastavim najvišje, in da se mi varnostni pas, namesto da bi mi tekel preko ramena, zarezuje visoko v vrat. Da mi nikakor ne uspe najti dovolj trpežnih rokavic za delo na vrtu, tudi v najmanjši številki tistih "delavskih" se mi roke kar izgubijo. Elastiko zapovedanih kirurških mask pa si moram itak dvakrat oviti okrog ušes, da mi vsaj za nekaj minut ostane na nosu.

Jezilo me je, ampak vedno sem mislila, da sem pač majhna, premajhna. Čeprav, preverila sem, mi do povprečne višine žensk v Sloveniji manjkajo le trije centimetri. To pa tudi ni taka razlika, da bi moralo biti vse preveliko zame. Bistvo je drugje. Živimo v moškem svetu - svetu, ki so ga oblikovali moški, ustvarili so ga po svoji podobi in po svojih merah. Tako da nisem jaz premajhna, moški svet je prevelik zame. Ampak to se mi je posvetilo, šele ko sem prebrala knjigo Nevidne brazilske raziskovalke in zagovornice ženskih pravic Caroline Criado Perez (založba UMco, 2022). V njej opisuje na stotine primerov, s katerimi se srečujemo v vsakdanjem življenju, pa smo jih tudi ženske, socializirane v svetu, v katerem prevladujejo moški pogled in moške mere, tako ponotranjile, da se jih sploh ne zavedamo. Izkušnje moških, moški zorni kot dojemamo kot univerzalen, medtem ko izkušnje žensk, ki konec koncev predstavljajo polovico svetovnega prebivalstva, dojemamo kot stransko nišo.

Ženske smo "drugi spol" - ampak celo ta znameniti konstrukt Simone de Beauvoir se v bistvu nanaša na moški pogled. Tako je zapisala filozofinja: "Moški ženske ne opredeli kot nje same, temveč v odnosu do sebe." Drugi spol torej v odnosu do prvega, moškega.

To pa je za žensko lahko tudi življenjsko nevarno. Za primer, avtomobili niso skonstruirani za ženske in nevarnost, da bo ženska hudo poškodovana, je ob enakem trku za skoraj polovico večja kot pri moškem. Ista zdravila na ženske delujejo drugače kot na moške in celo simptomi nekaterih bolezni, denimo srčnega napada, so pri ženskah drugačni kot pri moških, in precej večja verjetnost je, da bolezen ne bo pravočasno prepoznana. Ženske zaradi pristranskosti in diskriminacije, ki sta vgrajeni v družbeni sistem na vseh ravneh, tako plačujemo visoko ceno. Posredno, pa tudi dobesedno. Ste kdaj pomislili, kolikšen bi bil davek na vložke, tampone in druge higienske pripomočke, če bi menstruacijo imeli moški?