Šifrerjevo mnenje je bilo povsem drugačno od trdega ocenjevalca Dimitrija Rupla v Teleksu po izdaji singla Lublana je bulana, leto prej. Slovenski demokrat, ki je veljal tudi za disidenta, je takrat rubriko v Teleksu To morate slišati, ogorčen nad punkom, spremenil v To morate preslišati in tako podprl oblastnike, ki so menili, da je punk glasbeno, estetsko in politično gibanje iz kapitalizma in zato pri nas ni dobrodošel.
No, saj je Rupel hotel biti tudi analitičen, Igorju Vidmarju je očital, da je skušal izdelek ideološko prodati, na posnetkih pa da se sliši enakomerno, kolikor mogoče enostavno in razločno udarjanje električnih brenkal ter monotono recitacijo teksta, vse se odvija tako rekoč na istem tonu. Dodal je, da je punk prišel iz Anglije, da je to rock za reveže in tako relativno tragičen antiglasbeni pojav, za katerega je značilen amaterizem. Še o tem, kako se je punk vključil v industrijo, da je tisto, kar imajo punkerji na sebi, mogoče kupiti v vsaki ameriški samopostrežbi, da sta petje in melodija zanemarjena, da prevladuje zunanji šov, zadirčnost, je še razlagal. Vse to je seveda bilo v veliki meri res, a tako povsem odklonilno stališče bi ocenjevalec njegovega tipa, ki ga skrbi, ker bi vsi radi bili umetniki, lahko imel tudi do nadrealističnih literarnih del ali celo do slikarjev, kot sta bila Miro in Jackson Pollock, ki naj bi črtkali ali metali barvo na platno, pa bo, kar bo. V primeru Pankrtov seveda ni šlo za "kar bo, bo". Njihova glasba in punk nasploh sta vplivala tudi na tisto, za kar se je Dimitrij Rupel potem zavzemal. Čeprav so njegove ocene na prvo žogo dajale legitimnost policijskemu nasilju nad punkerji.
Tega ne moremo spregledati