Ob 75-letnici smrti dr. Ožbolta Ilauniga: "Velja pač: danes zgoraj, jutri spodaj"

Rodil se je 26. julija 1876 v Rebrci pri Podkraju na Koroškem. Po ljudski šoli v Žitari vasi je dr. Ožbolt Ilaunig v Celovcu obiskoval gimnazijo in po maturi leta 1898 eno leto bogoslovje. Od oktobra 1899 je v Gradcu študiral pravo in tam tudi promoviral. Služboval je v Celovcu, Voitsbergu in Št. Vidu in 9. junija 1908 prišel v Lenart. Delati je začel kot okrajni sodnik, leta 1920 pa je prevzel vodenje sodišča kot sodni starešina. To funkcijo je opravljal vse do upokojitve 31. januarja 1940. Umrl je 8. februarja 1945 in je pokopan na lenarškem pokopališču. Bil je nadvse spoštovan in cenjen jurist, predan svojemu poklicu in službi.

Na sodišču sprejemal slovenske vloge

Ilaunig je bil med redkimi državnimi uradniki, ki so že pred prvo svetovno vojno na sodišču sprejemali tudi slovenske vloge. Narodnostno je bil sicer precej omahljiv in neodločen, skrajno previden in po svoje tudi preračunljiv. Kljub tem značajskim lastnostim ga moramo uvrstiti v krog lenarških intelektualcev, ki so že v desetletju pred prvo svetovno vojno podpirali slovensko narodno zavest. To ni bilo nepomembno, saj je trg Sv. Lenart v Slovenskih goricah v tem času kazal nemško lice, čeprav je bil na zunaj skoraj docela slovenski. Večina tržanov je bila slovenskega rodu, četudi se je štela med Nemce, ker je bilo to imenitnejše in je pomenilo v primerjavi s slovenskim ljudstvom višjo socialno stopnjo. In to je tržan poudarjal predvsem z nemštvom.

Po ljudskem štetju iz leta 1900 so pri Lenartu našteli 306 Nemcev in 297 Slovencev, leta 1910 so našteli 323 Nemcev in 302 Slovenca. Okolica je bila povsem slovenska, saj je štel lenarški sodni okraj po ljudskem štetju iz leta 1900 samo 380 Nemcev in 17.115 Slovencev.

Za narodnostne razmere pri Lenartu je bilo pomembno predvsem to, kako so bili usmerjeni uradniki v posameznih uradih in pripadniki svobodnih poklicev. Močna opora Slovencev je postajala Ljudska šola še zlasti po letu 1895, ko je bilo v središču Slovenskih goric zgrajeno mogočno šolsko poslopje, današnjim Lenartčanom poznano kot stara šola ali tudi lenarška lepotica.

Za krepitev slovenstva je bila izjemno pomembna vloga Sokola, ki so ga ustanovili leta 1908, torej v letu, ko je svoje službovanje pri Lenartu začel dr. Ožbolt Ilaunig. Gonilna sila Sokola in vsega slovenstva pri Lenartu je bil veliki narodnjak, odvetnik in kasnejši liberalni politik dr. Milan Gorišek. V župnišču je imel veliko vlogo slovenstvu predani župnik Jožef Janžekovič.

Dr. Ožbolt Ilaunig je bil vesten državni uradnik in pošten sodnik. Zavzemal se je za pravičnost in je nepristransko reševal mnoge zapletene primere. Tudi ko je šlo za njegove politične nasprotnike. Najlepši primer za korektno ravnanje sodnika Ilauniga je njegovo reševanje Goriškovega uslužbenca Davorina Poliča v začetku prve svetovne vojne. Poliča so namreč lenarški Nemci kot zavednega Slovenca obsodili tatvine. Sodnik Ilaunig temu ni verjel in se je zanj zavzel. In to kljub temu, da Poliču osebno ni bil naklonjen zaradi njegovega aktivnega delovanja pri Sokolskem društvu Lenart. Sokolskemu društvu sodnik Ilaunig nasploh ni bil nikoli posebno naklonjen. Vseeno pa je občasno podprl kakšno njegovo aktivnost.

Sodnik Ilaunig kot lenarški krajevni kronist v svojih spominih piše, kako se je Polič po prihodu iz graškega zapora oglasil pri njemu in mi pripovedoval o vsem, kar se mu je zgodilo v Gradcu. "Veselilo me je, da se mi je javil, zanimalo me je njegovo pripovedovanje. Doumel sem, da je bilo postopanje proti Poliču pristransko. V zadoščenje mi je, da je bil na podlagi po meni zaslišanih prič izpuščen iz ječe. Ni mi za osebo, kar izrecno poudarjam, a bilo mi je na tem, da se doseže objektivna resnica."

Narodni "omahljivec" in cesarju zvest uradnik

Dolgo časa je veljala ocena, da je bil za model glavnega junaka v Kraigherjevem romanu Kontrolor Škrobar, torej "kontrolorja Arnošta", uporabljen prav lenarški sodnik Ilaunig. Ta je v svoji avtobiografiji Moje življenje I.-XIII. celo sam zapisal, da "so bili moj temperament in moji dogodljaji Kraigherju v marsikaterem oziru povod, da je to uporabil za svoj roman, in to na način, da bi lahko vsak vse otipal". Kraigher se je tej oceni izogibal in jasno navedel, da je sicer res opisoval po modelih, "vendar sem vse svoje like dvigal v romantičnosti. Vsi so pravzaprav mnogo lepši, kot so bili."

Ilaunig je res živel veselo ljubezensko življenje in tudi nikoli ni tajil, da je bil narodno omahljiv, saj se je poročil z Nemko. A svojo "narodno usodo", o kateri je sam pisal v omenjeni avtobiografiji, je reševal z veselim družabništvom, petjem in pitjem, "nato pa na državnozborskih volitvah volil nemškega kandidata".

Bolj kot ocena, da je bil Kraigherju za model Ilaunig, bo držala novejša ugotovitev, da je za "Arnoštov model" uporabil lenarškega notarja Franja Štupico, katerega je Ilaunig tudi označil za "narodnega omahljivca, ki je na volitvah dokončno kapituliral". Resnica bo nekje v sredini, oba sta bila primerna za literarno uporabo in prispodobo uradnikov takratnega časa, ki jih je dr. Alojz Kraigher kot okrajni zdravnik pri Sv. Trojici zelo dobro poznal. Kraigherju sta torej lahko za model glavnega junaka Arnošta služila kar oba in še mnogo drugih, ki se pojavijo v romanu.

Leta 1950 je Lojz Kraigher v tekstu Po štiridesetih letih napisal, "da je vse svoje like dvignil v romantičnosti. Vsi so pravzaprav mnogo lepši, kot so bili v resnici ... Škrobar sam je portret samo do neke meje. Škrobar je skombiniran tip za reprezentanta nacionalne mlačnosti, strahopetnosti ..." In to oznako za dr. Ilauniga lahko zasledimo v nekaterih zapisih njegovih lenarških sodobnikov. Bil je Slovenec, a tega javno ni upal vselej izpostaviti, saj je raje deloval nacionalno mlačno, da ne bi ogrozil osebnega položaja in kariere.

Lenarškemu sodišču je dal "jugoslovansko lice"

Ko se je leta 1918 tudi pri Lenartu zgodil prevrat, je bil dr. Ožbolt Ilaunig temu naklonjen. A je kljub vsemu ohranil previdno javno držo in se v teh dinamičnih dogodkih ob koncu prve svetovne vojne ni izpostavljal. Je pa vestno sledil ukazom predpostavljenih in dosledno spoštoval nove predpise o uradovanju v slovenskem jeziku. Pri lenarškem sodišču se je to zgodilo 16. novembra 1918. Slovensko uradovanje je povzročalo nekaj težav, zlasti zaradi nekaterih izrazov, ki so jih bili predvsem na sodišču vajeni le v nemščini. A so to težavo kmalu premostili.

Sodišče je hitro tudi na zunaj dobilo "jugoslovansko lice", saj so na pročelju sodne zgradbe namestili tablo s slovenskim napisom te ustanove. Lenart je s tem prešel mirno v slovenske roke. Za ta prehod ima veliko zaslug tudi dr. Ožbolt Ilaunig, ki je bil v povezavah z nekaterimi tesnejšimi Maistrovimi sodelavci, predvsem s prof. Franjem Voglarjem, tajnikom Narodnega sveta za Štajersko v Mariboru. Ta ga je vabil k ustanavljanju odbora Jugoslovanske demokratske stranke pri Lenartu in ga prosil, da mu "dotično s tem" sporoči imena "zanesljivih naprednjakov". Ilaunig ustanovitvi te stranke ni bil najbolj naklonjen, je pa Voglarju predlagal peterico in v ta krog uvrstil Tušaka, Murka, Petriča, dr. Weixla in Davorina Poliča. Sam se politično v novi državi SHS ni posebej angažiral in še manj izpostavljal, pač pa je vestno opravljal sodniško službo in kot kronist beležil dogajanje v krajih ob še vedno občutljivi severni narodnostni meji.

V novi jugoslovanski državi se je ta občutljivost počasi krepila in v tridesetih letih minulega stoletja dobila nov zalet, ki ga je dodatno razmahnila priključitev Avstrije k Tretjemu rajhu leta 1938. Nacistična ideologija je bila že zelo blizu Slovenskim goricam, česar se je tudi Ilaunig zavedal.

Črni križ pri Hrastovcu

Po prevratu leta 1918 je dr. Ilaunig še naprej vestno opravljal sodniški poklic in se v dobršni meri posvetil literarnemu ustvarjanju. Napisal je več knjig in v njih obdeloval zgodovinsko tematiko. Najbolj znana njegova dela so Slednji vitez Reberčan (1927), Kapelški punt (1928), Črni križ pri Hrastovcu (1928) in Tatenbach (1930).

Med ljudmi se je tako rekoč nesmrtno zapisal z zgodovinsko povestjo Črni križ pri Hrastovcu, ki je doživela tudi dramsko predelavo. Za snov je v bistvu uporabil staro legendo o črnem križu, ki se je ohranila v ustnem izročilu. Mladi hrastovški grof Friderik se je zaljubil v lepo Agato s Štraleka. Tej veliki ljubezni je nasprotovala Friderikova mati in ni dovolila poroke. Zato sta se Friderik in Agata skrivaj poročila v cerkvici sv. Jakoba v Lormanju (že dolgo je ni več v tem kraju). Ko je Friderik moral v vojno, je hudobna grofica na vse načine trpinčila nesrečno Agato, ki je tudi predčasno rodila mrtvega otroka. Sodniku jo je ovadila za čarovništvo in zahtevala njeno smrt. To se je tudi zgodilo in nesrečno Agato so obglavili. Ko se je Friderik vrnil iz vojne, ni našel ne žene ne otroka in je na mestu usmrtitve v Črnem lesu dal postaviti križ iz črnega marmorja. Ta naj bi bil simbol nesrečne ljubezni. To znamenje so leta 1665 obnovili in ga nato še enkrat popravili leta 1789. Nato je postalo pozabljeno in je celo razpadlo, tako da so kamenje uporabili za gradnjo nekega bližnjega hleva. Na pobudo dr. Ožbolta Ilauniga je Katoliško prosvetno društvo Zarja iz Lenarta leta 1939 znamenje vnovič zgradilo na istem mestu. Še danes stoji in je lepo obiskano. Ta povest je doživela neverjetno branost med ljudmi in legenda o lepi Agati in nesrečnem Frideriku je kar naprej živa. A eno je legenda, drugo pa sta kruta vsakdanjost in resnično življenje.

Ožbolt Ilaunig, ki se je rad ukvarjal z zgodovinskimi temami, je povest uokviril v čas verskih nasprotij med katoliki in skakači (protestanti) ter socialnih in narodnih napetosti ob koncu 16. stoletja v Lenartu in njegovi okolici. Sekta skakačev je bila še posebej razširjena v Radehovi pri Lenartu. Pisatelj je to znal zanimivo preplesti in v povesti zaokrožiti še danes živo zgodbo o črnem križu, ki je bil zgrajen iz črnih kamnov na kraju, kjer so nekoč obglavljali obsojene na smrt.

Povest je leta 1988 na pobudo Aleša Ariha v izvirnem jeziku v ponatisu izdala takratna Turistična agencija Klopotec iz Lenarta, leta 2006 pa je v založništvu Občine Lenart izšel še en ponatis v nekoliko sodobnejšem jeziku, da bi zgodbo približali čim širšemu krogu bralcev. Povest se še vedno prenaša iz roda v rod tudi v ustnem izročilu, lenarška občina pa skrbi tudi za vzdrževanje spomenika Črni križ.

Lenart ni pozabil na svojega kronista

Mesto Lenart se je dr. Ilaunigu oddolžilo leta 1995, ko je takratna Matična knjižnica iz Lenarta poskrbela za spominsko ploščo na hiši na Ptujski cesti 2, v kateri je dolga leta živel in delal. Po njem je poimenovana tudi ena od lenarških ulic, na pokopališču skrbijo tudi za njegov grob.

Čeprav se je Ilaunig vživel v novo okolje Slovenskih goric, je globoko v srcu ohranil svojo neizmerno ljubezen in povezavo z njemu ljubo Koroško. "Spisal sem te vrstice posebno za koroško slovensko ljudstvo, med katerim sem vzrasel in katerega sem ljubil do zadnjega vzdihljaja, ki sem ga le vsled krute usode moral zapustiti. In če me mogoče davno več ne bo in bom mogoče daleč od moje ljubljene Reberce spal mirno spanje, naj bodo te vrstice koroškim Slovencem, katerih usoda mi je bila vedno pri srcu, skromen spomin, ki ga jim je zapustil vedno veseli, po Koroškem dosti znani Reberški Ožbej," je zapisal v enem od svojih rokopisov.

Njegova avtobiografija Moje življenje (v čitljivo napisanem rokopisu) je zelo zanimivo branje in koristno gradivo za boljše poznavanje vsakdanjega utripa Lenarta in njegove okolice vse od začetka minulega stoletja pa do začetka leta 1945. V knjižni obliki jo je pred leti izdala Knjižnica Lenart, za objavo sta jo pripravila in uredila Marija Šauperl in Božo Čobec. V avtobiografiji se je dotaknil tudi nemške okupacije in življenja med drugo svetovno vojno. Pisal je o aretacijah in izgonih ljudi iz Slovenskih goric aprila 1941 in pri tem precej privoščljivo izpostavil pobeg odvetnika in sokolskega staroste dr. Milana Goriška pred Nemci v Bosno, saj bi ga sicer nacisti kot nosilca slovenskega narodnostnega življenja v trgu že pred prvo svetovno vojno aretirali. Takole je zapisal o njegovem pobegu: "Prej vsemogočni diktator se je umaknil - ni znal voditi take politike, da bi postal pri vseh spoštovan. Mogoče njegova krivda ni takšna, da bi spadala pod kazenski pregon, a sila, že dalj časa zadržana, je sedaj izbruhnila v domačinih samih, obstanka sedaj v tem kraju ni več ne zanj, ne za njegove privržence. Velja pač: danes zgoraj, jutri spodaj."

Naj spomnim, da Ilaunig nikoli ni podpiral delovanja Sokola in tudi z Goriškom sta bila politično pogosto na nasprotnih bregovih. Ta njegov privoščljivi zapis na rovaš Goriška in njegove družine so mu bralci avtobiografije rahlo zamerili.

Lenarška Knjižnica je izdala tudi Ilaunigovo Kroniko sodnije Sv. Lenart, ki je - tako kot avtobiografija Moje življenje - izredno dragocen zgodovinski vir.