Z regulacijami reke Mure v preteklosti in z izsuševanjem okolice je že bila napravljena velika škoda, velik udarec so reki povzročile avstrijske hidroelektrarne, ki so danes tudi vzrok poglabljanja rečne struge in upada podtalnice v Pomurju. Zato je še posebno treba nujno ukrepati, ker se stanje slabša. Od leta 1997 sicer že tečejo prizadevanja za revitaliziracijo reke, največ ukrepov je bilo izvedeno na obmejnem odseku Cmurek, Gosdorf, Bad Radkersburg, Apače, Gornja Radgona, nekaj pa tudi na delu reke, ki je v celoti v Sloveniji s projektom Biomura, Murska Sobota, Beltinci, Veržej, Ljutomer. Na razdalji okrog 35 kilometrov reke se je poglabljanje dna struge zaustavilo, kar kažejo redne meritve 41 prečnih profilov na odseku reke od 95,0 km do 130,7 km (merjeno od izliva reke gorvodno). Povprečni dvig dna, izmerjen leta 2009, je bil 6 cm. Zavod RS za varstvo narave je pripravil akcijski načrt za revitalizacijo reke Mure. Pred leti je potekal tudi projekt Life WETMAN, v okviru katerega so revitalizirali mrtvici Petišovci, Nagy Parlag, prav tako je bila v projekt vključena mrtvica Muriša. Za ta dela na reki Muri sta Avstrija in Slovenija leta 2014 dobili evropsko nagrado European Riverprize za najboljši dosežek leta. Projekt je bil nominiran tudi za nagrado na svetovnem nivoju Global Thiess Riverprize 2015. Leta 2018 je bilo območje reke Mure razglašeno za biosferno območje Mura, kot del petdržavnega biosfernega območja Mura–Drava–Donava, tako imenovane evropske Amazonke, in tako prepoznano kot svetovna naravna dediščina pod okriljem Unesca v okviru programa Človek in biosfera. Sonaravno obnavljanje reke Mure poleg urejanja voda postaja tudi svetovna turistična atrakcija. Lahko rečemo, da se je življenje reke in s tem tudi celotne regije vzdolž obmejne in notranje Mure pričelo prebujati. Direktive EU nam določajo, da moramo dosegati dobro ekološko stanje na vseh vodah (površinskih in podzemnih), habitatna in ptičja direktiva, ki varujeta območje in vrste Natura 2000, določata doseganje ugodnega stanja vrst in habitatnih tipov, ter poplavna direktiva, katere cilj je vrniti rekam prostor in tako sonaravno zaščititi območja protipoplavno. Doseganje ciljev teh evropskih direktiv je možno le z revitalizacijo reke Mure in brez hidroelektrarn.
Hidroelektrarne bi pomenile zadnji udarec za Pomurje in reke Mure ne bi bilo več možno revitalizirati. Prednost reke Mure je, da so bili protipoplavni nasipi v preteklosti zgrajeni zelo na široko in zaradi tega ima reka Mura izjemno velik potencial za revitalizacijo. S tem bi reševali številne okoljske težave, ki danes pestijo Pomurje, med drugim tudi blaženje poplav in suš ter prilagoditev na podnebne spremembe. Z izgradnjo HE pa bi tudi pospešili izsuševanja dolvodnih poplavnih gozdov, ki so med najbolj ohranjenimi v Sloveniji, ter pospešeno izsuševanje in kopnenje mrtvic. Če bi zgradili HE, bi sprehajanje ob mrtvicah, okljukih in v poplavnem gozdu ogrozili, ker bi začeli izginjati.
V Dravskih elektrarnah prepričujejo, da bi energetski objekti na Muri imeli "izrazito pozitivne učinke na družbo in okolje, v katerega so umeščene, kar je bilo večkrat dokazano v tujini in Sloveniji: gre za področja protipoplavne zaščite, dostopa do pitne vode, revitalizacija degradiranih območij, ureditve namakalnih sistemov in tako dalje", čeprav sta slovenska in globalna stroka jasni o vplivih HE na rečne ekosisteme. Ti so uničujoči in pri odločitvah za gradnjo HE ne gre za vprašanje stroke, ampak za politično odločitev. Edini pozitivni učinek HE je, da proizvede nekaj megavatov električne energije, drugi vplivi HE na naravo, okolje in družbo so škodljivi in na dolgi rok izjemno problematični.
Primere tega imamo. Pri gradnji največje HE Zlatoličje je neposredno ob HE podtalnica padla za 9 metrov, na Dravskem polju je padla za 2 do 3 metre in celo spremenila smer toka. Podtalnica danes še vedno pada in njeno količinsko stanje ogroža črpališča pitne vode. Z izgradnjo verige HE se je tudi povečala poplavna ogroženost. Leta 2012 smo bili celo priča rušilnemu valu na reki Dravi, ki je povzročil katastrofalne poplave na Dravskem polju. Prav tako smo bili poplavno ogroženi lani, civilna zaščita je bila že aktivirana. Zaradi akumuliranja mulja v rečni strugi in akumulacijah se volumen reke zmanjšuje in s tem Podravje postaja vse bolj poplavno ogroženo. Prav tako ni ustreznega ukrepa za sanacijo mulja, ki se akumulira v jezerih. Hidroelektrarne so industrijski objekti, ki reko degradijo do konca.
Reko Muro sedaj še lahko revitaliziramo, ob izgradnji HE to ne bo možno. Namakanje kmetijskih zemljišč pa je možno že sedaj brez hidroelektrarn in veliko ceneje. HE bi imele tudi negativen vpliv na lokalni gospodarski razvoj, ki je usmerjen v zeleni turizem. Hidroelektrarne bodo vodene avtomatsko, bodo pa iznakazile Muro do te mere, da več ne bo zanimiva za zeleni turizem, ki je v Pomurju v porastu in odpira lokalnim prebivalcem nova delovna mesta. Opozoriti je treba, da vse negativne vplive, ki jih HE prinesejo, potem občine in država rešujejo z davkoplačevalskim denarjem. Energetiki se ves čas širokoustijo, da lahko omilijo in izravnajo vse škodljive vplive hidroelektrarn. V naravi se kaže prav nasprotno. Dravsko polje postaja puščava s strupenim muljem, ogrožena so črpališča pitne vode. Dravsko polje je idealen poligon, da energetika dokaže, da se da preprečiti škodljive vplive HE. Tudi na Savi in Soči se že kažejo negativni vplivi HE. Velik problem je tudi izginjanje rečnih rastlinskih in živalskih vrst, ki jih beležimo na vseh rekah, kjer so elektrarne, Soča, Sava, Drava so utrpele velikansko škodo.
Ptujsko jezero ima propagandistka Dravskih elektrarn za pozitiven primer, čeprav domačini ugotavljamo, da imamo namesto turističnega bisera največjo smrdljivo mlako v državi. Profesor dr. Mihael J. Toman, slovenska eminenca na področju varovanja ekosistemov celinskih voda, Ptujsko jezero celo imenuje mariborska greznica. Reki Muri je treba vrniti življenje, ne pa jo evtanizirati s hidroelektrarnami! Resno nas lahko skrbi, da državna podjetja in celo nekateri predstavniki državnih inštitucij zavajajo javnost v medijih, da bi uresničili škodljive projekte. Takih dejanj se potem poslužujejo tudi zasebna podjetja. Na koncu se vse to odrazi v stanju okolja in pri ljudeh. Ko obrati začnejo obratovati, ljudje spoznajo resnico o škodljivih vplivih posegov v okolje neposredno in posledica je vse več okoljskih protestov, ki smo jim priča v zadnjih časih. Od države bi pričakovali, da bi skrbela, da se prebivalstvo obvešča strokovno in brez manipulacij.
Andreja Slameršek, predsednica Društva za preučevanje rib Slovenije (DPRS) in vodja kampanje Rešimo Muro!
