Saša Britovšek
Bob Marley je svoj zadnji koncert odpel 23. septembra 1980. V Pittsburghu je pred 3500 strastnimi oboževalci s svojo spremljevalno skupino končal turnejo, ki se je maja istega leta začela v Švici. Takrat je imel petintrideset let in bil na smrt bolan; njegovo življenje je načel kožni rak. A že veliko pred tem je bil Marley legenda, za seboj je imel tisoče somišljenikov in z njimi verjel, da svet lahko reši samo ljubezen.
Glasbena pot jamajškega dečka, ki so ga klicali "pol-rasta", ker je bil po očetu mešane polti, se je začela zgodaj, prvi dve pesmi je v studiu posnel pri sedemnajstih letih in za tem s kolegom ustanovil vokalno skupino The Teenagers. Iz najstnikov je kasneje nastala njegova znamenita spremljevalna zasedba The Wailers. Takrat je v njegovo življenje vstopila tudi Rita, s katero sta se poročila leta 1966 in imela tri otroke, skrbela pa sta tudi za nekatere njegove potomce iz drugih zvez. Rita mu je predstavila rastafarijanstvo in glasbo doživljala podobno kot Bob, njena sorodna duša. Rita je bila namreč članica spremljevalne vokalne skupine in njegov glas iz ozadja. Tako in drugače.
Kmalu v dvajsetih je Bob - ki so ga prijatelji klicali Skipper, saj je bil rojen vodja - ritme jamajškega reggaeja ponesel prek meja rodne Jamajke, ob tem pa velik del svojih besedil zložil v podporo verskemu gibanju rastafarijanstvu, ki se je razvilo med zatiranim afriškim ljudstvom. Pevec je postal duhovni vodja in pridigar, revolucionar in ne le pesnik. "Prinašam le eno sporočilo, in to je mir," je govoril glasbeni genij, medtem pa v zgolj devetnajstih letih ustvarjanja posnel šestnajst albumov.
En človek. Eno sporočilo. Ena revolucija.
In ena legenda. V teh dneh so v kinodvoranah po svetu začeli predvajati biografsko glasbeno dramo z naslovom Bob Marley (Bob Marley: One Love). Film slavi življenje in glasbo jamajške ikone, ki je navdihovala številne generacije s svojim sporočilom ljubezni in enotnosti. Ob glasbeni zgodbi film odstira tudi Bobovo premagovanje stiske, ki jo je doživljal na popotovanju s svojo revolucionarno glasbo. O njem so že prej snemali filme, enega od dokumentarnih je posnela njegova ljubica v zgodnjih sedemdesetih, Esther Anderson.
Kljub slavi je Marley po smrti po svoje ostal enigma. "Nisem pomemben jaz, tukaj sem za ljudi," je poudarjal. Njegova podoba na majicah, torbah, čepicah, na gumbih in še kje je prerasla v svetovno gibanje miru in enotnosti. V nekaj, kar je slavilo ljubezen in njega samega, čeprav se o njem javno ni vedelo veliko. Od kod je izviralo njegovo petje, kaj ga je vodilo, se je v zadnjih letih s svojo filmsko ekipo trudil spoznati in odgovoriti režiser Reinaldo Marcus Green: "Kadar občudujemo nekoga, ki izstopa s svojimi sposobnostmi, običajno mislimo, da so mu te bile dane z neba. A ob raziskovanju življenja Boba Marleyja sem spoznal, koliko trdega dela je bilo za njegovo genialnostjo. Delal je dan in noč. Bob je bil perfekcionist, revolucionar, ki je k popolnosti spodbujal tudi svojo ekipo, jo vodil in s tem ustvaril neslutene razsežnosti svoje glasbe."
Glavnega igralca za podobo tako legendarnega človeka je bilo težko najti, pravi režiser. Vmes je menda skoraj že obupal, saj na snemanjih poskusnih prizorov nihče ni bil tisti "ta pravi". Za takšno vlogo ni dovolj najti dobrega igralca, pomembno je nekaj drugega, je dejal Green.
Kdo je ta Kingsley?
"Ob tem, da mora biti prave starosti, pravega videza, mora biti v prvi vrsti sposoben obuditi legendo, sem razmišljal. Potem pa se je 'od nikoder' pojavil posnetek igralca z imenom Kingsley Ben-Adir. Kdo je ta človek!? Videl sem ga prvič in začelo se mi je svitati, da je moja zamisel z njim vendarle uresničljiva. To me je celo prestrašilo, ker je pomenilo, da moram ta film resnično posneti," je ob premieri filma Bob Marley povedal režiser.
Velik del izziva, ki ga je zahtevala biografska drama, je bila Jamajka sama. Njeni ljudje, njene ulice, surova kultura - takšna, kot so jo poznali legendarni glasbenik in njegovi bližnji. A Green je bil prepričan, da bo s pravim igralcem tudi to steklo, sploh ko se temu priključi še originalna jamajška govorica. "Jasno, vedno se bo našel kdo, ki mu morda Kingsley ne bo všeč, a dobra igra je dobra igra!"
Kingsley Ben-Adir ni najbolj znan filmski obraz, a bi težko rekli, da gre za novinca, saj ima za seboj že nekaj opaznejših vlog. Nazadnje je igral v megauspešnici Barbie, v kateri je bil eden temnopoltih Kenov. Pred leti se je kot Barack Obama pojavil v HBO-jevi drami The Comey Rule. Ob njegovem jasnem pogledu, gracioznosti in toplini je razumeti, zakaj so ga najeli, da poosebi nekdanjega ameriškega predsednika. Sedemintridesetletni Londončan je zdaj v filmu, ki je v teh dneh obšel svet, pred občinstvom obudil glasbeno legendo. Ben-Adir je postal Bob Marley. Za igralca iz londonskega predmestja, ki skrbno čuva svojo zasebnost, je bil Bob Marley ideja in ta ideja je bila zgolj glasba. S filmom pa je že na enkraten način tudi on postal del te ideje, saj sta ga sprejeli družina Marley in vsa Jamajka. Slednje je bilo Kingsleyju Ben-Adirju najbolj pomembno. Na Jamajki je bilo tudi prvo predvajanje filma, Britanec pa se je ob njem počutil zelo domače.
"Predvajanje filma med njegovimi ljudmi je bilo nekaj posebnega in neskončno lepega. Velik del nastajanja filma smo bili z družino Marley tesno povezani. Preživljal sem čas na njihovih domovih, se družil z Bobovimi prijatelji, ki so ga poznali že kot otroka. Pomagali so mi, da sem ga spoznal tudi jaz. In zelo dobro sem ga moral spoznati," se je Ben-Adir spominjal nastajanja filma, ki spremlja glasbenikovo potovanje od omejene glasbene scene na rodni Jamajki do svetovne slave albumov, kot je Exodus iz leta 1977, in uspešnic, kot so Is This Love, Jamming in I Shot The Sheriff.
Že napovednik je zainteresiranim gledalcem pokazal, kakšna bo osrednja filmska zgodba. Prikazuje Marleyjevo skromno karibsko poreklo, preden je podpisal pogodbo z najboljšo britansko založbo v sedemdesetih Island Records. Za dobro mero adrenalina poskrbijo prizori poskusa atentata na Marleyja in njegovo ženo Rito leta 1976 na Jamajki.
Največji izziv je bila jamajščina
"Bilo je, kot bi se učil vloge v jeziku, ki mi je zgolj bežno znan. Kot bi recimo snemal v francoščini," se nepričakovanega podviga spominja igralec. Svoje razumevanje Bobovega jezika je moral graditi iz osnov, tako specifična je jamajška angleščina, za katero sprva misliš, da ti je domača, dokler je ne poskusiš osvojiti. Karibska intonacija in tok besed sta Ben-Adirju povzročala veliko težavo. A mu je na srečo pomagala posebna lingvistična ekipa, sestavljena iz jezikovnih ekspertov z jamajške univerze, trenerjev dialekta in ljudi, ki so v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja živeli na Jamajki.
Bob Marley je imel tudi specifičen način hoje, samosvojo gestikulacijo. Ben-Adir pravi, da tudi njegovega gibanja ni bilo preprosto osvojiti. "Nekaj mesecev sem bil popolnoma izgubljen, tako specifičen je bil Bob. A šele ko sem začel razumeti njegovo psihološko ozadje in to, da način našega gibanja izhaja iz naših osebnih izkušenj, mi je bilo lažje. Njegov ples in petje sta prihajala iz njegovega poslanstva, kot bi šlo za neko seanso povezovanja z višjimi silami. To je bilo bistvo njegove privlačnosti in veličine."
Očetova glasba je zdravilo
Ziggy Marley, Bobov najstarejši sin in producent biografskega filma, je bil nad igralčevim delom navdušen. "Verjeli smo vanj, a nas je še vedno pozitivno presenetil, tudi Jamajčani ga obožujejo," je povedal na domači premieri. Z njim se strinja tudi igralka Lashana Lynch, ki je izvrstno odigrala Bobovo soprogo Rito."Moj oče ni bil popoln človek, a njegov namen je bil popoln namen. Njegovo sporočilo je bil mir. Bil je rojen glasbenik, ljudje so v njem videli vodjo, ki prinaša ljubezen in enotnost. Danes bi bilo dobro, da se to sporočilo dotakne več ljudi, najbolj pa mlade generacije," je na predstaviti razmišljal Ziggy. Tako kot večina Bobovih otrok je življenje posvetil glasbenemu ustvarjanju: "Svet pozna Boba kot glasbenika, a bil je več kot to. In to več - povezanost z ljudmi - prinaša ta film."
Spremljamo ga v času, ko so se na Jamajki dogajale revolucionarne stvari, ko sta se za politično moč z orožjem spopadali dve politični sili, Bob pa je ljudem vlival vero v mir in verjel v enotnost. "Glasba mojega očeta je zdravilo. Ne glede na to, skozi katero težko obdobje se prebijaš, je ta glasba zdravilo - ob razhodu, v iskanju ljubezni, ob zatiranju in bolezni ... Bobova glasba pomaga," je dodal Ziggyjev polbrat Rohan Marley.
