Mafija, kaj to sploh je? Zanimivo, besedico mafija vsakdo takoj poveže z delovanjem nekakšne kriminalne združbe. Ki je doma na Siciliji (čeprav jo najdemo tudi v Neaplju, v Kalabriji, v Rimu, Milanu, pa tudi v drugih državah, denimo v Albaniji, Armeniji, Rusiji, Kolumbiji), ki je najbolj prefinjena in hkrati najbolj kruta oblika organiziranega kriminala, kar jih poznamo. Kakorkoli že, mafija je ena najbolj intrigantnih tem v modernem svetu, z njo se pečajo (in jo občutijo) običajni, navadni ljudje, politiki, uradniki, o njej je napisanih nešteto strokovnih analiz, knjig, posnetih nekaj imenitnih filmov. Mafija je v svet najgloblje zarezala v 20. stoletju. Najprej v Italiji, pozneje preko številnih sicilijanskih izseljencev v ZDA, še pozneje skoraj povsod po svetu, In vendar, kaj besedica mafija sploh pomeni?
Mafijski začetki segajo stoletja nazaj. Takrat to še zdaleč ni bila zločinska organizacija, temveč tajno patriotsko združenje na Siciliji. Nekakšen simbol odpora proti osvajalcem, ki so si Sicilijo stoletja, tisočletja podajali iz rok v roke. Obstaja romantična verzija, po kateri je besedica mafia sestavljena iz prvih črk mota: "Smrt Franciji! Naj zadiha Italija!" (Morte Alla Francia Italia Anelia.)
Pogubna, a lepa
Pozneje, že globoko v 19. stoletju, ko so bile romantične zgodbe že davno pozabljene, so na Siciliji rekli "mafiusu" nečemu izrednemu, običajno lepemu: kravati, zavezani v popolni vozel, lepo zaobljenemu trebuščku, ki je takrat opozarjal na dobro stoječega moškega, ali pa so to bili lepi lasje, šarmantne oči, pisan klobuček pri ženskah. Z besedico mafiusu si lahko opisal tudi nekoga, ki je bil še posebej pogumen ali njo, ki je bila še posebej lepa. In ko je domači dramatik Gaspare Mosca leta 1862 spisal svojo priljubljeno "zaporniško" ulično predstavo, ki je z dogodivščinami okorelih razbojnikov, zbranih v palermskem zaporu v naslednjih letih navduševala staro in mlado, pa ne le na Siciliji, temveč po vsej deželi in v njej uporabil znameniti "Ali bi bil mafiusu z menoj?", je besedica oživela, zacvetela in se kot požar razširila med ljudi. Biti nekaj posebnega, sam ali z nekom. In ko so čez nekaj let v Italiji začeli z bojem proti organiziranemu kriminalu, je manjkal le še trenutek navdiha do povezave z besedico mafija.
Vse drugo je zgodovina. Besedica mafija je hitro našla mesto v italijanskem besednjaku, zelo hitro se je razširila tudi po svetu. Danes skoraj ni jezika, ki je ne bi imel v svojem slovarju. Že leta 1890 so na Siciliji besedo mafija opisovali kot tajno organizacijo, ki ima za cilj služiti denar na kakršenkoli nedovoljeni način.
Razvoj
V 19. stoletju se je mafija na Siciliji razvila v nekakšno neformalno zvezo mafijskih družin, ki so jo imenovali Cosa Nostra ali Naša stvar. Struktura zveze je bila strogo hierarhična, na vrhu piramide znotraj družine, kot nekakšen predsednik z neomejenimi pooblastili, je sedel boter (don). Družine so se nezadržno širile in si pridobivale vpliv na vseh ravneh italijanske družbe, od najnižjih slojev pa vse do političnih vrhov. Z leti so se ti vplivi tako povezali, postali tako trdni, da je mafijsko strukturo praktično nemogoče uničiti. Družine so se namreč povezovale naprej in šele tukaj pridemo do besede mafija, ki jo danes razumemo kot nekakšno zvezo teh kriminalnih družin. Znova s hierarhično ureditvijo in glavnim botrom na njenem vrhu.
Zanimivo je, da so Sicilijanci do Cose Nostre gojili mešana čustva. Prvenstveno seveda strah: organizacija je bila tista, ki je določala pravila, in če se jih nisi držal, je bila kazen kruta in neusmiljena. Kakšna policija ali sodni sistem neki! Na Siciliji se je od nekdaj vedelo, kako in kaj ter koga se posluša. Po drugi strani je mafija skrbela za red. V Palermu, prestolnici Sicilije in enem najlepših mest na svetu sploh, je gospodinja lahko brez skrbi pozabila ali izgubila torbico na tržnici, na pultu v trgovini ali v baru. Brez skrbi: naslednji dan jo bo torbica nedotaknjena čakala na istem mestu! Ljudje so zato imeli mafijo tudi radi: če se držiš pravil, bo življenje lepo, predvsem pa urejeno. In če res ne najdeš posla, lahko vselej računaš na kakšno vlogo v razvejani strukturi … Na jugu Italije, kjer pregovorno vlada siromaštvo, uradne politike že tako ne marajo. In ko je mafija ponudila svojo alternativno oblast in vsakemu, še tako ubogemu kmetu, pravico, se ti niso pomišljali. Še posebej zato ne, ker je bila ta pravica ponujena na videz brezplačno, po načelu, da bo ta ali oni uslugo vrnil le takrat, ko ga bodo za to prosili. Običajno ga niso in večina je upala, da tudi njim ne bo treba vračati uslug. Kajti takrat izbire ni bilo: če nekdo usluge ne bi vrnil, mafija pa mu je nekoč, pa četudi že pred davnimi leti pomagala, je bila kazen takojšnja, kruta in neusmiljena - smrt.
Mafija se je vtaknila v vse!
Tudi zato je Cosa Nostra tako ali drugače v srcu vsakega Sicilijanca, pa naj se še tako spreneveda in te zabodeno pogleda, če ga povprašaš o mafiji "tam doli". Ta sončni otok, ta cvetni vrt se je in se bo razvijal po svojih pravilih. Na rekah krvi.
Verjetno se sprašujete, od kod je mafija dobivala denar. Od dobrodelnih prispevkov zagotovo ne! Kot rečeno, se je mafija vtaknila v vse: v vsak lokal, od frizerja do točilnega pulta; vsaka branjevka, vsaka trgovinica je bila obvezana plačati določen davek za skrbništvo. Prav to skrbništvo je zagotavljalo red in varnost. Počasi so mafijci svoja področja delovanja razširili. Najprej na ilegalne stave pa na prostitucijo, na droge. Z leti, ko so pridobili položaje, so mafijci služili pri vsem: na javnih razpisih, pri praktično vseh večjih delih v državi. V zdravstvu, šolstvu, tudi v vojski in policiji. Še posebej močan je bil njihov vpliv na sindikate. Povsod, kjer se je delil denar, je bil določen davek namenjen tudi mafiji.
V Ameriko!
Sicilijanske družine so se v nekaj desetletjih razvile in povezale do skrajnosti, pridobile moč, ki jo je z besedami ali v denarni vrednosti težko opisati. Mafija je bila vse in povsod. A tudi ta vsemogoča organizacija juga Italije ni mogla rešiti pred strašnim siromaštvom. Posledica? V nekaj desetletjih pred prvo svetovno vojno je z otoka emigriralo poldrugi milijon prebivalcev. Večinoma v obljubljeno deželo, v Ameriko! Ker je emigriralo tudi lepo število članov mafijskih družin, ni dolgo trajalo, da so se v ZDA znova povezali. Cosa Nostra - naša stvar je dobila nov pomen in predvsem nov zagon. Ko se je tudi obljubljena dežela soočila z veliko krizo in posledično brezposelnostjo ter siromaštvom, je mafija prevzela pobudo. Velika mesta so jo kar klicala, New York in Chicago sta postali mafijski utrdbi, ki ju niso razbili že sto let. V ZDA v dvajsetih letih prejšnjega stoletja kaj prida prostora za kriminal še ni bilo, zato so začeli s tistim, kar je povprečni človek najbolj pogrešal. Z alkoholom. Tihotapljenje žganih pijač je v letih prohibicije postal zelo zelo donosen posel.
V Italiji mafija seveda ni umrla in je še naprej opravljala svojo vlogo države v državi. Prvič jih je pošteno zatreslo šele leta 1922, ko so se na oblast zavihteli fašisti. Benito Mussolini, kot vsak "pošteni diktator", seveda ni dopuščal nobenih alternativnih oblasti v "svoji" deželi. Najprej jih je umaknil iz politike, potem ko je leta 1925 preprosto preklical rezultate volitev. Ko je na Sicilijo poslal še zloglasnega Cesara Morija in mu podelil polna pooblastila, je sledil veliki obračun. Oblasti so zaprle na tisoče ljudi, poštene in nepoštene, policija je oblegala celotna mesta, da bi le prišla do botrov. Ostra taktika je dosegla svoje: italijanska mafija je bila za nekaj let ukinjena, ne pa tudi uničena. Kot kakšni Kitajci, ki strpno čakajo, da bo znova napočil njihov trenutek, so se v svoje luknje poskrili tudi mafijci in znova prilezli na plano šele po koncu druge svetovne vojne.
Ameriške legende: Al Capone, Lucky Luciano, Mayer Lansky, Benjamin Bugsy Siegel
Do naših krajev mafija (takrat) še ni prišla. Šele z informacijsko revolucijo, predvsem pa s hollywoodsko produkcijo smo začeli spoznavati velike zgodbe o ameriški mafiji in legendarnih mafijcih.
Pa začnimo z Alom Caponejem, možakom, čigar ime poznajo tudi tisti, ki jih mafijske zgodbe posebej ne privlačijo. Eden najbolj krutih mafijskih šefov je svoj imperij ohranjal na podlagi strahu in brezpogojne poslušnosti. Razvpiti "Valentinov pokol", ko so 14. februarja leta 1929 člani Caponejeve tolpe hladnokrvno ustrelili sedem članov konkurenčne tolpe in s tem prevzeli absolutni nadzor nad prohibicijskimi posli v Chicagu, še danes buri duhove. Capone je nato še dolgo vladal, dokler ga oblasti le niso ujele in strpale v zapor zaradi … neplačanih davkov. Legendarni Al Capone naj bi bil v današnjem denarju vreden milijarde dolarjev, s svojo zgodbo pa zelo privlači tudi Hollywood, spomnimo se le filmov in nadaljevank z naslovom Untouchables (Nedotakljivi), ki govorijo o posebni skupini detektivov, ki se je ukvarjala predvsem z lovom na enega in edinega Ala Capona.
Morda še večjo, vsekakor pa pomembnejšo zgodbo je spisal Lucky Luciano. Največji gospod med velikimi šefi, o katerem so rekli: "Luciano? Oh, on je pravi gospod. Dekletu lahko da 100 dolarjev samo zato, ker se mu je nasmehnila." Po drugi strani je bil najbolj hladnokrvni morilec, predvsem pa tisti, ki si je izmislil organizirani kriminal v ZDA in vzpostavil strukturo, ki jo danes poznamo iz filmov o mafiji. Razdelitev oblasti med družine, ustanovitev skupne, paravojaške enote poklicnih morilcev, ustanovitev nekakšnega kolegija mafijskih donov kot najvišje oblasti, predvsem pa nenehna želja po legalizaciji mafijskih poslov. Ko so Luckyja za nekaj časa zaprli, se ni preveč sekiral: organizacijo je vodil kar iz zapora, tam pa je menda živel na veliki nogi in imel celo svojega kuharja. Ko so ga izpustili, so ga pregnali v Italijo, kjer je menda odigral ključno vlogo pri izkrcavanju ameriških vojakov na Sicilijo. In si s tem le okrepil oblast in vpliv. Umrl je v pozni starosti v svoji Italiji za posledicami srčnega napada.
Mayer Lansky je bil sicer ruskega rodu, zato pa zelo pomemben mož iz istega obdobja kot Luciano in Capone. Tudi njega niso nikdar dobili, in čeprav je živel v nenehnem strahu, je tudi on umrl v pozni starosti za posledicami raka na pljučih. Nam še bolj znan je Benjamin Bugsy Siegel, idejni oče igralništva v Las Vegasu, ki pa je bil v bistvu le Lanskyjev podrejeni. Najprej kot vodja njegove skupine za umore, ki so ga za nagrado poslali v Las Vegas, kjer je v hotelu Flamingo pokazal, kako in kaj. Ko pa je Lansky ugotovil, da si Bugsy prevelik del kolača reže zase, je bila kazen v slogu mafijcev: Sieglovo prerešetano telo so našli v puščavah Nevade, nadzor nad Flamingom pa je prevzel njegov dejanski lastnik Lansky …
Verjetno najbolj znani mafijec pa je fiktivni don Vito Corleone, fiktivni boter iz znane knjižne trilogije Maria Puza in filmov Francisa Forda Coppole. Botra Corleona, očeta in sina, ki so ga v nesmrtnost povzdignili Marlon Brando, Robert de Niro in Al Pacino, knjige in filmi pa so nas o mafiji in njihovem svetu naučili več kot kdorkoli in kadarkoli.
Na mizi je pašta
Vsi, ki ste videli kakšen film ali prebrali kakšno knjigo o mafijcih, veste, da se v tem svetu držijo svojih strogih in resnih pravil. Družina je med mafijci najbolj sveta reč - zasebnost praviloma skrbno čuvajo in ne prenašajo nikakršnih vmešavanj v družinske zadeve. Medtem ko oče, glava družine, skrbi za posle, je mati glavna v hiši in doma. Tam vladajo stroga pravila. Spoštovanje vere in njenih običajev je zapovedana, kljub zavedanju, da se družina preživlja tudi z rečmi, o katerih deset božjih zapovedi govori kot o prepovedih. Druga je hrana, ki temelji na starih sicilijanskih običajih. Vsak dan bo na mizi pašta: testenine bodo ravno prav "al dente" skuhane, omako bo gospodinja cmarila dolge ure, že od zgodnjega jutra. Ali slavni arrancini, lokalna sicilijanska posebnost, nekakšni ocvrti riževi cmoki, polnjeni z mesom, špinačo ali drugimi presenečenji. Vsi, ki ste kdaj bili na Siciliji, tako veste, da tam prevladuje zelenjava, najboljši paradižnik na svetu, predvsem pa, da vsak obrok zaključijo s kavo in sladico. Canolli - ocvrto krhko testo, napolnjeno s sladkano rikoto in potreseno z različnimi dobrotami, od čokolade do pistacijine kreme, so ponesli slavo sicilijanske hrane v svet - ni ga mafijca, ki se ne bi rad posladkal z njimi. Ali s cassato, njihovo slavno marcipanovo torto. Dve legendi v konkurenci slaščic, kot jih ne poznajo nikjer, najrazličnejšim pecivom brez imena, piškoti, zavitki …
Številni mafijski posli so se sklenili tudi v restavracijah. Vsak pomemben mafijec je imel svojo najljubšo, kjer je glavni kuhar pač prevzel soprogin posel. Tudi v restavracijah so veljala stroga pravila: jedi in pijače je vselej naročal tisti z najvišjim statusom za mizo, vsi drugi so poslušali, uživali tisto, kar miza ponuja, zato pa morali prositi že za dovoljenje za besedo, kaj šele za predrznost, če je koga pritisnilo na malo ali, bog ne daj, na veliko potrebo.
Vloge in pravila
Še nekaj besed o vlogah znotraj hierarhične lestvice. Na vrhu družine je boter (don), ki ga praviloma izberejo z glasovanjem, če si aktualni boter že za časa življenja ne izbere naslednika. Prvi do njega je njegov osebni svetovalec (consigliere), ki si ga vsak boter izbere sam. Boter si včasih izbere še namestnika, ki je odgovoren za taktične posle, medtem ko boter in svetovalec razmišljata o strategiji. Namestnik nadzira "capote", šefe v posameznih četrtih ali na večjih ulicah. Capo ima svoje vojake in tako naprej, do poslednjega kurirja. Vsakdo ve, kdo je nad njim in komu neposredno odgovarja. Le redki vedo, kdo sedi na samem vrhu.
Najbolj krut mafijski zakon je omerta, ki vključuje popolno ponižnost in poslušnost do nadrejenih, hkrati pa zapoveduje molčečnost. Vsaka izdaja kakršnegakoli pomembnega podatka, ki v nevarnost spravi kolega ali nadrejenega, se kaznuje le na en način - s smrtjo.
Iz filmov poznamo sloviti poljub smrti, ki se daje znotraj družine same, reveža, ki ga prejme, pa obsodi na smrt. Zanimiv je tudi ritual sprejetja novega člana. Novega člana najprej porežejo do krvi, z njo premažejo cerkveno podobo in jo prižgejo. Novi član jo mora gorečo držati, trpeti velike bolečine in ob tem ponavljati: "Če bom prekršil pravila mafije, naj mi gori meso, kot gori ta podoba."
Boj z mafijo še traja
Oblasti v ZDA, še bolj pa v Italiji, dolgotrajno vojno z mafijo vendarle dobivajo. V ZDA so ji pošteno stopili na rep, zelo daleč so prišli tudi v Italiji, kjer se je mafija zelo močno zasidrala med politiki (neposredno so z mafijo povezovali predvsem večkratna premierja Giullija Andreottija in Silvija Berlusconija).
Z mafijo, ki se je na Siciliji in po vsej državi znova razbohotila po drugi svetovni vojni, so začeli resno obračunavati v 80. letih, ko sta se na stran pravice postavila danes legendarna Giovanni Falcone in Paolo Borsellino. Ko sta v svojem neusmiljenem, nepopustljivem boju prišla predaleč, je mafija, zelo verjetno pa njen takratni okrutni poglavar don Salvatore Riina (Toto), naročila njuna umora - oba je raznesla bomba, nastavljena pod cesto pri Falconeju in pod avto pri Borsellinu. A Riina so kmalu zatem ujeli, njegov položaj pa je leta 1993 prevzel Mateo Messina Denaro. Ko so tudi Denara v začetku letošnjega leta v spektakularni akciji ujeli - na ulicah Palerma je med aretacijo sodelovalo preko tisoč policistov -, je zdaj slišati, da ima mafija na vrhu precej težav. Bo oblast vendarle zmagala ali bomo priče še enemu vzponu mafijcev, ki se najprej potuhnejo, potem pa zavladajo še toliko močneje?
Kakorkoli že, danes je Palermo "očiščen", osvobojen in diha s polnimi pljuči. Spomin na Falconeja in Borselinna so počastili tako, da so po njima poimenovali letališče, mesto pa cveti, vrvi od turistov in diha s polnimi pljuči. V neke nove, boljše čase?
