Petra Majdič sprašuje Boštjana Mačka: "Ne streljamo golobov, živih pa sploh ne"

Boštjan Maček je dvakratni udeleženec olimpijskih iger, Slovenijo je v trapu zastopal v Londonu 2012 in v Riu 2016. Pri oseminštiridesetih letih se je po pandemiji vnovič pognal v boj za olimpijsko vozovnico. Nekdanjemu evropskemu prvaku in večkratnemu državnemu prvaku iz Murske Sobote je že na prvi tekmi svetovnega pokala v Kairu odlično kazalo, a je za las ostal brez kvote za Tokio, žal je bil neuspešen tudi v zadnjem poskusu na tekmi svetovnega pokala v Osijeku. A vseeno je večno optimistični Boštjan še vedno z vso vnemo v tem zanimivem športu, ki ga mnogi pojmujejo in razumejo napačno. "Ne, res ne streljamo živih golobov," pove večkrat, ko predstavlja svojo strelsko disciplino.

Koliko zaslug ima vaša jeklena volja, da ste zmogli do največjega cilja vsakega športnika, udeležbe na olimpijskih igrah?

Zagotovo, brez jeklene volje ne bi bilo nastopov na olimpijskih igrah, saj je potrebno dosti vloženega truda, da prideš na olimpijske igre, in jeklena volja je res pomembna za vsakega športnika.

Kako vam uspeva, da pri 48 letih še vedno najdete ogromno volje in želje po čim boljšem športnem rezultatu?

Se strinjam, v teh letih se tako izjemno motivirati in pokazati voljo za tekmovanje je res težko. Ampak želim mladim športnikom, strelcem in vsem drugim pokazati, da se pri teh letih še vedno da uspešno nastopati in tekmovati z vrhunskimi športniki doma in po svetu, tako da me leta še ne ovirajo.

Prihajate iz okolja prekmurskih ravnic, kjer ste znani po izjemni volji do dela in življenja, drži?

Ja, to drži za Prekmurce. Smo marljivi, delovni in vedno se potrudimo za tisto, kar moramo narediti. Z voljo in za uspeh.

Maček sicer nagonsko lovi golobe in je pri tem pogosto uspešen. Ampak pri vas gre za "neenakovreden boj" - v družini kar trije Mački odlično "lovijo" golobe, poleg vas še sin Rene in sestra Jasmina. Je družinsko streljanje na tekmah prednost ali kdaj tudi slabost?

Ja, dostikrat je prednost, ker drug drugemu pomagamo z nasveti. Včasih je slabost, ker se hočeta sestra in sin dokazati in se obrneta proti meni, a jima ne uspe pogosto in potem pride do tistega besednega rivalstva (smeh). Sem vesel, da se trudita, da sem jima vzor v strelstvu in da gre naprej naša družinska tradicija. In verjetno bo še kakšen rod prišel, da bo nadaljeval s tekmovanjem.

Imate nekajmesečnega nečaka, pa me zanima, ali drži pri njem zgodba, da mu položiš življenje tako ali drugače v zibko. Kaj ste mu položili v zibko, copatke ali puško?

(Smeh.) Položil sem mu puško, ker upam, da bo šel po maminih stopinjah, tako da bo imel mamo za podporo, strica za trenerja. In upam, da se ne bo odločil za kak drug šport. V zibelko mu je bila položena lesena puška, da ko bo malo zrasel, bo videl po slikah, kaj je dobil ob rojstvu.

Kaj bi svetovali vsem mladim, ko so se soočali z izzivi covida-19? Kje naj najdejo tisto notranjo moč, tisto jekleno voljo, da vsak dan vstanejo in grejo na trening?

Bilo je težko, ker so bile razmere take, da se celo nismo smeli gibati med občinami. Kakorkoli že, vsakdo, ki je v športu, bi moral imeti voljo. Naj gredo ven, četudi le na sprehod, v naravo, da si zbistrijo misli. Ker so nas razmere silile, da smo bili le pred računalniki in televizorji, žal. Tako da mislim, da so najbolj pomagali sprehodi in tek v naravi, da si nabereš moči za naslednje, bolj sproščeno obdobje.

Če bi vas popoln laik ali pa otrok v osnovni šoli prosil, da mu predstavite streljanje na glinaste golobe, kako bi opisali ta šport?

Običajno, ko prideš v šolo predstavit šport, vsak misli, da je to živ golob. Redko kdo pomisli, da je to en krožnik, ki je bil nekoč iz gline, sedaj iz materialov opeskov in mas in je pobarvan, in da so to stroji, ki mečejo kot en frizbi, in da to mi potem streljamo. Tega si nihče ne predstavlja tako. Potem pa začneš razlagati, kakšen šport je to, da so to naboji, v katerih so kroglice, da se strelja, a ni nič povezano z živimi golobi. Najprej vsi pomislijo, da je to lovstvo ali kakšno ubijalstvo, ampak ni, to je šport, v katerem streljamo lepe krožnike. Dejansko si ves čas v naravi, v lepem vremenu, toplem ali pa mrzlem. Res, ta šport je težko opisati, najbolje je, da to pokažeš in demonstriraš na samem tekmovališču, strelišču, ko se strelja, ko to vidijo, občutijo. Da dobijo stik, da vidijo orožje, puško, tisti krožnik in vse tiste stroje, ki mečejo ven golobe, in da jim razložiš. Za otroke je to zanimivo demonstrirati v živo. Drugače pa jim lahko samo poveš, kakšna je puška. Bolje je vse pokazati, imeti rekvizite pri sebi. Drugače gledajo na vse, ko jim demonstriraš v živo.

Kdo uravnava izmet glinastih golobov oziroma krožnikov? Je to poseben program, ki deluje po kakšnih algoritmih?

To je program. Naša serija ima 25 teh izmetov oziroma golobov. Šest tekmovalcev je ves čas na strelski liniji in se po vsakem streljanju premikajo po desnem krogu. Program uravnava, da dobiš deset desnih, deset levih in pet ravnih izmetov. Na koncu dobi vsak enako. Torej je za vse tekmovalce enakovredno. Tudi v finalu naredijo enako, dobiš enako število levih, desnih in ravnih izmetov, ampak ne veš, v kakšnem vrstnem redu. Tako da morda za zadnjih pet izmetov veš, ker si zapomniš. Ampak bolje je, da se koncentriraš na druge stvari kot pa na to, kaj ti ostane. Tekmovanje traja dva dni, v 125 tarč se strelja, tako da traja pet serij po 25 strelov. Na koncu gre najboljših šest v finale. Tam se strelja v eno tarčo z le enim nabojem, torej je bolj zahtevno, ni popravnega strela. Drugače se strelja z dvema nabojema na goloba. Finale je torej prirejen drugače in še bolj zahteven.

Glede na to, da je bila sestra vaš trener na zadnjih olimpijskih igrah v Riu - je ženska s puško predsodek ali strahospoštovanje?

Nič ni narobe z žensko s puško. Tudi v vojski so ženske, v policiji … Meni je normalno, da se ukvarjajo s tem športom. V Riu je bilo obratno, sestra je bila moj trener, zapisovala si je vse pomembnosti, tudi organizacijsko, če je bilo treba kaj urediti. Ampak je imela voljo, jo je vleklo, da bi prijela za puško, in tudi njene sotekmovalke, ki tekmujejo v svetovnem pokalu, so najprej mislile, da je prišla na tekmovanje. Potem so jo videle, da je na tekmovanju hodila s pisalom in beležko z mano. Priznala je, da je uživala tudi v vlogi trenerja.