Pisani metulji danes in nikoli več

Smrtno resno in zelo zelo skrb vzbujajoče." Tako so znanstveniki komentirali študijo, ki prinaša jasen zaključek: če ne bomo kmalu spremenili načina proizvodnje hrane, bo množica vrst žuželk v samo nekaj desetletjih izginila. Mnoge znanstvene študije so v preteklosti že opozarjale na ta problem, toda nobena ga ni raziskala tako temeljito kot študija, ki so jo nedavno objavili v časopisu Biological Conservation. Mednarodna znanstvena ekipa se je sistematično lotila sinteze 73 raziskav, izvedenih v zadnjih trinajstih letih, in ugotovila, da 40 odstotkov vrst in podvrst insektov, ki v absolutni številki predstavljajo polovico insektov na planetu, dramatično upada. Čebele, mravlje, metulji, hrošči vseh vrst itd. izumirajo osemkrat hitreje kot denimo sesalci, ptice, plazilci ...

Alarmantne razmere

V živalskem svetu so najbolj pestra, številna in razširjena skupina živali; poznamo okrog 925.000 vrst žuželk, kar je več kot polovica vseh znanih vrst živih bitij na planetu, vseh skupaj pa naj bi jih po novejših ocenah bilo od šest do deset milijonov vrst.
Drži, da mnogi insekti vzbujajo gnus, strah, odpor, drži, da mnogi prenašajo bolezni in delajo škodo, a so hkrati ključni tako za obstoj ekosistemov kot za gospodarstvo. Ekosistemi preprosto ne morejo preživeti brez milijonov žuželk, ki so temelj prehrambne verige in imajo usodno vlogo za obstoj drugih vrst: ptic, plazilcev, dvoživk, ježev ... Tretjino svetovnega pridelka hrane zajemajo rastline, ki so jih oprašile žuželke, ključna je njihova vloga v kroženju snovi v naravi, saj razkrajajo gnijoče organske snovi in s tem dvigujejo rodovitnost tal.

400 milijonov ptic manj

Znanstveni tim, ki je objavil študijo, je posebno opozorilo namenil Evropi, saj je v zadnjih tridesetih letih izgubila kar 80 odstotkov "svojih" insektov. Posledice pa so že vidne. Raziskavi, ki so ju v lanskem letu naredili v Franciji, sta pretresli prebivalstvo z ugotovitvijo, da se je na podeželju drastično zmanjšalo število ptic, pri nekaterih ptičjih vrstah za kar dve tretjini. "Naše podeželje postaja puščava," je za The Guardian izjavil biolog Benoit Fontaine, ki dela v francoskem nacionalnem muzeju naravne zgodovine in je soavtor ene od omenjenih študij. "Upad populacije ptic je tako velik, da se približujemo ekološki katastrofi," pravi in s prstom kaže na pesticide. Ne, ne gre za neposredna zastrupljanja ptic; uporaba pesticidov na nepreglednih poljih monokultur, posebno pšenice in koruze, je povzročila izginjanje žuželk, s katerimi se ptice prehranjujejo. Tudi tiste ptice, ki se pretežno hranijo s semeni, v času gnezdenja nujno potrebujejo beljakovinsko hrano, da lahko vzredijo podmladek, potrebujejo insekte. Po znanstvenih predvidevanjih se je v zadnjih letih ptičja populacija v Evropi zmanjšala za 400 milijonov ptic. Francoska vlada se je sicer že pred leti zavezala, da prepolovi uporabo pesticidov za polovico do leta 2020, a prodaja pesticidov še naprej vztrajno raste. Podoben trend velja povsod v Evropi in tudi mi nismo nikakršna izjema. Z izginevanjem sonaravnih travnikov in uporabo pesticidov smo izgubili že nekaj ptičjih vrst - izginila je južna postovka, nedavno je izginila zlatovranka, ena najbolj pisanih ptic Evrope, ni več travniške cipe, z muko uspeva naravovarstvenikom vsaj na Goričkem ohranjati smrdokavro. Za vse te ptičje vrste je značilno, da se hranijo z velikimi žuželkami, kot so bramorji, velike kobilice in poljski murni. Prvih v nekaterih regijah sploh ni več, kobilice in murni so na intenzivno gojenih travnikih vse redkejši.

Ne le ekološke, tudi gospodarske posledice

Zanimivo je, da so prva opozorila o zmanjševanju letečih insektov prišla iz amaterskih krogov ljubiteljev metuljev, opazovalcev ptic in drugih neprofesionalnih raziskovalcev narave. Predvsem odsotnost pisanih metuljev jim je najprej padla v oči. Razloge za njihovo zaskrbljenost so kasneje potrdili prvi znanstveni podatki o izginjanju čebel, metuljev, hroščev ... Tudi znanstveniki so začeli uporabljati izraz "pojav vetrobranskega stekla" za slikovit opis stanja v naravi. Nemški vozniki, ljubiteljski biologi, so bili prvi, ki so opozorili, da so bila vetrobranska stekla njihovih avtomobilov po daljši poti še pred desetletjem neskončno bolj umazana zaradi trkov insektov kot danes. To lahko pomeni le eno: da je letečih žuželk toliko manj.

Kmetu je pač vseeno za metulje

Znanstveniki poskušajo razložiti vzroke za množično izginotje žuželk, vendar je to najtežji del raziskovalnega dela. Martin Sorg, entomolog iz Krefelda, pravi: "Naši podatki so zelo prepričljivi, vendar je razumevanje opaženega zelo težko. A o nekaterih dejstvih, ki vodijo v izginjanje žuželk, se v znanstvenih krogih povsem strinjamo."
Najprej je tu kmetijstvo in problem monokulture. "Izgubili smo velika območja naravnih habitatov in to zagotovo prispeva k izginotju žuželk. Okolje smo spremenili v polja pšenice in koruze, na takšnih območjih pa ni življenja," so zapisali avtorji raziskave. Vzpostavitev velikih nasadov monokultur povzroči, da preživijo in se izredno namnožijo vrste, ki se s temi rastlinami prehranjujejo (pri čemer so za človeka škodljivci), izginejo pa druge. Čezmerna proizvodnja in uporaba umetnih gnojil omogoča več košenj in spodbuja rast le nekaj vrst trav, ki pomenijo najbolj kalorično krmo za živino. Klasični cvetoči travniki izginjajo; kmetu je pač vseeno za metulje, kobilice, murne ... V času intenzivnega kmetijstva in presežkov kmetijskih proizvodov hoče biti konkurenčen. Potem je tukaj še svetlobno onesnaženje, ki povzroča dezorientacijo nočnih žuželk in izgubo nagona po parjenju. Na seznamu povzročiteljev izumiranja žuželk so tudi pesticidi, zlasti neonikotinoidi, ki so bili uvedeni na tržišče v osemdesetih in so postali najbolj razširjeni insekticidi na svetu. Neonikotinoidi onemogočajo navigacijske, komunikacijske sposobnosti žuželk in motijo ​​parjenje. Lars Krogmann, entomolog iz Stuttgarta, opozarja: "En sam nanogram neonikotinoida zadostuje za prepolovitev frekvence parjenja. Prepolovi se tudi sposobnost žuželk, da bi locirale gnezda. V resnici je tako, kot da so že mrtve." In slednjič so med vzroki izginjanja tudi klimatske spremembe, predvsem v tropih je to povsem očitno.
Najbolj ogrožene so tiste žuželke, ki so najbolj specializirane na življenjski prostor. Tudi pri nas so to nekatere skupine žuželk z vodnimi ličinkami, na primer kačji pastirji, vrbnice in enodnevnice, ki potrebujejo s kisikom bogate čiste vodotoke. Enako velja za vodne hrošče, vezane na stoječe kopenske vode. Vrste, katerih ključni življenjski prostor so bogato cvetoči negnojeni travniki, so pri nas v hitrem upadanju ...
Ne le čebele, tudi metulji sodijo med najpomembnejše opraševalce v naravnem okolju. Hranijo se večinoma z rastlinskim nektarjem in tako prenašajo pelod s cveta na cvet. Večina metuljev je nočnih, kar pomeni, da so skoraj edini opraševalci tistih cvetov, ki so odprti ponoči.

Stara modrost Andov

Število travniških metuljev se je v zadnjih dveh desetletjih v Evropi dramatično zmanjšalo - za kar 50 odstotkov. V intenzivno obdelani kulturni krajini jih je vse manj, kajti z uporabo insekticidov, gnojil in ob večkratnih košnjah so travniki postali skoraj monokulture nekaj vrst trav. Veliko vrst metuljev pa je vezanih na čisto določeno rastlino, s katero se hranijo njihove gosenice; če te rastline ni, tudi metulja ni. Travniški metulji veljajo za neke vrste indikatorje biotske raznovrstnosti in splošnega stanja ekosistemov, zato je upadanje njihovega števila še posebno skrb vzbujajoče, pravijo strokovnjaki. Seveda se ne bo zgodilo, da bi svet ostal brez žuželk - hišne muhe, ščurki in parazitski insekti so razvili neke vrste odpornost proti mnogim pesticidom, stoji v študiji. Bo pa svet manj lep brez frfotanja pisanih metuljev, letalskih akrobacij kačjih pastirjev, zborovskega petja murnov in utripajoče svetlobe zgodnjepoletnih kresnic. Tudi če ne vidimo te plati žuželčjega sveta in nam ta pomeni le mrgolazen, ki jo lahko zlahka pogrešamo, nas izginjanje tega sveta ne bi smelo pustiti ravnodušne. Stara modrost Andov nas uči: "Življenje je popolno in vse je povezano z vsem. V tej čudoviti sestavljanki ne sme manjkati niti košček, ne da bi se porušilo občutljivo ravnovesje. Nič ni samoumevno in nič ni nepomembno; vse se med seboj dopolnjuje."