Pismo iz Bosne: Hejt, Sloveni

Ob večnem ognju, spomeniku borcem vseh narodnosti, ki gori sredi Sarajeva, se greje brezdomec. Bitki na Neretvi in Sutjeski sta njegov vsakdan. Prosjačenje po ulicah je njegov Igmanski marš. Več možnosti ima, da bo cepljen, kot da ga bodo nahranili. Brezčutno bi ga bilo fotografirati. Trdi diski v naših možganih pa nekaterih prizorov enostavno ne zbrišejo. Ta je eden od njih. Takim ljudem naj bi bil namenjen ramadanski post, ko prenažrti vsega vstajamo ob štirih zjutraj, se nabašemo, kolikor se da, gremo nazaj spat in potem do večera kao trpimo lakoto. Da se zavemo trpljenja revežev. Ma nemoj. Po osmi uri zvečer, ob sončnem zahodu, ko se na Tabiji, hribčku nad mestom, zasliši strel edinega zaželenega topa, pa spet vsi juriš v piskre, sklede in krožnike. Iftar. Požrtija. Je res treba čutiti bolečino bližnjega, da je ne zadajaš? Je res treba biti pretepen, krvaveti in trpeti, da tega ne privoščiš drugemu? Zmerjanje s četniki, ustaši in balijami je na medmrežju nekaj vsakdanjega. Svetujem ogled videoposnetka Hejt, Sloveni, v katerem Hristina Popovič, Goran Bogdan in Severina v skeču povedo vse. Kruto, smešno, človeško in neprizanesljivo iskreno. Bosna v minuti in pol. Slovenci bi v teh dneh potrebovali vsaj pol ure, da bi si povedali, kar si očitamo na netu.

V teh dneh živim blizu Ilidže. Izvir reke Bosne imam na pragu, termalna riviera je lep sprehod proč, skozi okno zrem na obrobje Igmana. Nekaj sto metrov stran je migrantski center. Dnevno srečujem skupine mladih temnopoltih fantov, ki z odsotnimi pogledi potrjujejo svojo prisotnost. Trenutno mrtvo, ograjeno naselje vil bogatih Arabcev, ki ima na teh nekaj kvadratih po vseh standardih petičnežev tudi rdeče obarvane kolesarske steze, ki ne vodijo nikamor, so pa zgrajene, ker tako pač narekujejo neke direktive, meji na umetno jezero, ki ga gradi lastnik bližnjega hotela. Že stari Rimljani so vedeli, kaj je udobje. Novodobni zavojevalci z Daljnega vzhoda to brezobzirno potrjujejo. Naftni mogotci postajajo bosanski vsakdan. V ne tako daljni prihodnosti bodo, ne samo na turističnem področju, prevladali, kot sij polmeseca, v srbski politični noči. Bošnjakom ostanejo zvezdni utrinki upanja.

Tramvaj me vsake toliko pelje proti Baščaršiji. Odlomek iz moje nove knjige Biblija greha, ki sem jo napisal marca, pravi: "Pri zapori za vstop na tramvaj mi prijazna zarutkanka ponudi pomoč. Z nasmehom in vljudnim gospodinom seže skozi okence svoje pol kvadrata velike pisarnice in mi pokaže, kako pravilno vtakniti tramvajsko karto v mašino, ki je videla boljše čase in spretnejše uporabnike. Tramvajeva sevdalinka mi seže do srca. Med razvalinami stolpnic in prodajalnami avtomobilov se mimo Mekića in šoping centrov zibljemo proti centru pohabljenega mesta. Hoteli. Okoliške vasi, ki so bile nedavno tega izhodišče za snajpersko in granatno obstreljevanje centra mesta, se skrivajo v meglici stanovanjskih hiš, natrpanih ena ob drugo v pozabljeni bratski slogi. Novo, stekleno, bleščeče počasi prerašča razsuto, spomine, boleče. Brazgotine bodo ostale za zmeraj. Kako domače."

Ja, v to razvalino spominov sem šel pisat knjigo. Oma, moja najstarejša živa sorodnica, ki sem jo poznal, ni bila ne vem kako naklonjena južnjakom, prišlekom in tujcem, pa vendar nihče ni zapustil našega doma lačen, žejen in brez tople besede. Oma je živela svojo ramadansko resnico, pa čeprav je poročila žida, da se je skril za njenim katolicizmom. Njen drugi mož je imel srbske korenine. Služil pa je v nemški vojski. Hči se ji je v Grčiji popravoslavila. Mamin oče je padel v partizanih. Jaz imam Bosno doma.

Pa vendar sem šel na ta hadž in vse kaže, da se ne bom vrnil sam. V tej čistilni akciji sem naredil prostor za novega moža. Lep je, izobražen, duhovit, in ko se sprehajava med zelenjem zgodnje pomladi, mi poje pesem o Emini, ki jo je mladi fant na poti iz hamama opazoval sedeti v vrtu. Začarano ga poslušam in skoraj ne upam verjeti, da sem na jesen življenja srečal pomladno brstenje, ki ga ne motijo moje polomljene veje in odpadajoče listje. Medtem ko pišem te vrstice, se moje Upanje druži s svojimi domačimi, ki seveda ne vedo zame. Malo boli. Čez dan se postijo, kot se postiva midva, ko se po nekaj dni ne vidiva. Zvečer jedo, kot se gostiva midva v tistih redkih trenutkih, ko mu strah in tradicija dovolita dotakniti se me. Vsake toliko izsilim, kar mislim, da mi pripada. Pogajanj o sožitju je več vrst, kot je več vrst vojn in družin. Vse so lahko ali smrtonosne ali varno zavetje.

V današnjem Sarajevu je dobila depresija domovinsko pravico med prvimi in ima vsaj trojno državljanstvo. Ljudje, ki so preživeli grozote bratomorne vojne, zaradi tega niso imuni na virus straha. Rojeni v dediščino izdajstva najbližjih, otroci prevare in medsosedskega posiljevanja, sumnjičenja, se oprijemajo človeške bližine z zadržki. S polnimi žepi kamenja dvoma plavajo proti toku obupa. Mnogi utonejo pred našimi očmi. Včasih nam ne preostane drugega, kot da sami spijemo enega v slovo in upamo na njihov dušni mir.

Te dni so spet odprli terase lokalov in kofetkarji se režimo eden drugemu kot pečene mačke in prav malo nas briga, ali so mednožja obrezana ali ne, ali si glavo pokrivamo z ruto, kapo ali sploh ne. Maske na obrazih mimoidočih pa nas vse opozarjajo, da sovražnik ne počiva, da moramo zaupati drug drugemu, sami sebi, da so oči edino ogledalo resnice in da je za jasnejšo sliko včasih treba na eno oko zamižati. Čez vikend smo na vrhu Trebeviča peli Hej, Slovani troglasno, v dveh jezikih in odmev nam je vrnil: "Das Ist Valter."