(POGOVOR) Ervin Hartman: Če je kdo od muzikantov dobil naročilo za igranje, za špil, smo kar v Bobiju sestavili ansamble

Tudi na izbiro njegovega imena je vplivala vojna. Bil bi Milan, a je nemški župnik rekel, da to ni primerno ime za takratni Maribor, Ervin naj bo kot oče, so tako pod pritiskom odločili. Mama je imela do druge svetovne vojne gostilno na Aleksandrovi cesti 83, oče je poleg službe vodil godbo, poučeval glasbo, igral v raznih ansamblih. Tudi oba sinova je potegnilo h glasbi, prvi harmoniki Ervina mlajšega je bilo ime Erika, a sta se z njo razšla, potem je njegovo glasbilo postala trobenta, nato rog, igral je bobne in še kaj. Na začetku osnovne šole je z Bertijem Rodoškom, ki je igral harmoniko, in dvema trobentačema, poleg njega je bil še Tone Vogrin, že nastopal. Tako se je začenjala njegova bogata glasbena kariera, ki z angažmajem v veteranskem orkestru še traja, opisal jo je v novi knjigi Hartmanove prigode.

Ervin Hartman pravi, da je nameraval zbrati zgodbe o dogajanjih v orkestru KUD Pošta. "Predlagal sem zbiranje anekdot, prigod in spomine iz 90-letnega življenja orkestra, vendar se je izkazalo, da neke vneme pri godbenikih ni bilo, mapa je ostajala prazna," se spominja. "Pred tremi ali štirimi leti sem se tako sam lotil zapisovanja bolj ali manj zabavnega dogajanja, najprej samo godbeniških anekdot, potem še druge zgodbe, ki bodo zapisane ostale pričevalke o preteklosti." Iz načrtovane knjižice je tudi po pogovoru z urednikom Dušanom Hedlom iz založbe Kulturnega centra Maribor nastala 320 strani dolga knjiga o glasbeniku, skladatelju, pet desetletij dirigentu mariborske poštne godbe, članu številnih zasedb ter seveda o Mariboru in Mariborčanih v drugi polovici prejšnjega stoletja.

Nadvse priljubljeni plesi v Teksasu

V šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je bilo v Mariboru poleg plesov za odrasle tudi veliko mladinskih, muzike so bile v avlah šol, telovadnicah in drugih dvoranah. "Nadvse priljubljen je bil ples v Teksasu," se dogajanja izpred pol stoletja in več spominja Ervin Hartman, "tako smo imenovali plesišče, pravzaprav telovadnico na Ruški cesti." Veliko časa je tam igral ansambel Franca Ribiča, a tudi on je igral tam s svojo sestavo in z Ribiči. "Takrat sem imel bobnarski komplet z opnami iz naravnih kož, plastičnih še vsaj pri nas ni bilo. Ker se je na plesišču pogosto ljudi kar trlo in je bilo veliko vlage, so opne počasi popuščale." Za sušenje je ob njih nastavil žarnice. "Različnih barv so bile, da so poleg toplote pričarale tudi čarobno, skoraj barsko vzdušje." Plesalci so sedeli ob stenah, izbirali so moški, enkrat ali dvakrat je bil tudi damenval, ko so izbrala dekleta. Tudi muzikante so izbrale, samo harmonikar ni nikoli plesal, ker brez njega na odru ni šlo.

Studenčani, se spominja Hartman, so imeli svoj ezlek, prostor za srečevanje mladih. "Bil je pri zadrugi, kot smo rekli hiši, ki je stala na vogalu Sokolske ulice in Limbuške ceste, malo pred železniškimi zapornicami, v njej je bila gostilna, pred njo avtobusna postaja. Tam smo drug drugemu povedali, kaj se dogaja in kaj je novega." Središče Studencev je bilo pri cerkvi, tam so bile trgovine, mesnica, pekarna, pošta, krojači in šivilje, gostilna in še marsikaj.

Kot dijak Srednje glasbene šole je skupaj Bertijem Rodoškom, ki je igral klavir, Alojzem Ajdičem na klarinetu in trobentarjem iz Prekmurja, katerega imena se ne spomni (če to bere, naj ga pokliče), igral bobne v dixieland bandu. Kot je v navadi, je imel vsak svoj solo, ob bobnarskem pa je trojica zapustila oder in ga skupaj s publiko spodbujala od spodaj. "Ko mi je že zmanjkovalo idej, sem začel zavijati z očmi, preden so se vrnili, je trajalo predolgo." Takrat je bil celo malo jezen, zdaj je to anekdota, ob kateri se tudi on nasmehne. Konec petdesetih in v šestdesetih letih smo se mariborski glasbeniki dobivali v Bobiju, bifeju ob Astorii, in tam sklepali posle. "Če je kdo od muzikantov dobil naročilo za igranje, za tako imenovani špil, smo kar v Bobiju sestavili ansamble. Običajno je bila zasedba takšna: poleg harmonike ali klavirja še eden ali dva trobilca ali pihalca, kontrabas ali bas, včasih tudi kitara in bobni." Muzikantska borza je bila uspešna, igrali so ob koncih tedna, včasih tudi med tednom. "Ljudje so si želeli glasbe in plesa. Njihova radoživost in želja po sprostitvi in zabavi sta nas razveseljevali in smo zato igrali s še večjo vnemo, zagnanostjo in predanostjo glasbi."

Dijak je igral profesorjem v nočnem klubu

Kot srednješolec je že igral tudi v Dancingu pri kavarni Astoria, kjer je bil vsako noč od polnoči do četrte ure zjutraj ples. "Dobil sem svojo sobo nad kavarno, v kateri sem po igranju prespal. Tja so me vsako jutro prišle budit sošolke in smo se skupaj odpravili v šolo." Med poukom je zaspan velikokrat zakinkal, zaradi številnih obveznosti, ki si jih je sam nalagal, ni bil nikoli naspan. Nekaj časa je igral tudi v baru pod Kinokavarno v Vetrinjski ulici, kar je bilo zaradi njegovih dijaških let nenavadno, tja so namreč prišli tudi njegovi profesorji. "Gledali so me začudeno in presenečeno, vendar smo se naslednji dan v šoli vsi obnašali, kot da se sploh nismo srečali." V Poštarskem domu na Pohorju, kjer je tudi igral, je profesorju celo posodil svoje plesne čevlje, sam pa pri natakarici za nastop dobil copate. "S smučarskimi čevlji profesor pač ni mogel plesati. Le kako bi lomastil z njimi?"

V Poštarskem domu je Krežetov ansambel najpogosteje igral kot kvartet, Jože Kreže je bil harmonikar, Franjo Lah klarinetist, Jože Potrč je igral na kontrabas in Ervin Hartman na bobne. "Nekaj časa smo tja prihajali vsak konec tedna. Dom je bil lepo urejen in vedno poln gostov, ki so se na naše igranje odzvali z veliko naklonjenostjo. Z osebjem, ki je delalo v kuhinji in pri strežbi, smo se zbližali in si postali domači." Igrali so na silvestrovo in prvega januarja, vendar prvega ni bilo gostov, zato je upravnica Martina Tratar odločila, da bodo imeli zabavo samo zanje. To je bila nepozabna zabava. Ko je že dirigiral v poštnem orkestru, je marsikdaj od Poštarskega doma takoj po končanem igranju šel peš do vzpenjače, da je pravočasno prišel v Mestni park na promenadni koncert. Igrali so tudi v Črnem lesu pri Lenartu, z njimi so imeli dogovor za nastope na klic, če se je pojavila večja skupina gostov, so jim sporočili, naj se čim prej pojavijo tam z inštrumenti.

​Iz Miklavža z bobni na kolesu

V Miklavžu je igral z ansamblom Svenšek na veselici in je ob koncu prišlo do pretepa. V njem so sodelovali tudi nekateri člani ansambla, on je bobne natovoril na kolo in se odpeljal proti Studencem. Leta 1960 so njegov ansambel Modri kvartet najeli za poletno igranje v gostilni Lokomotiva v Gorkega ulici. Ozračje v gostilni je bilo prijetno, zmeraj je bilo veliko gostov. "Večina si je naročila kranjsko klobaso, liter vina in radensko, glasbeniki smo dobili velik pohan zrezek in pijačo, upravnica gostilne je dodala še vloženo papriko." Ko je bilo igranja konec, so se z glasbeniki, ki so igrali na drugih prizoriščih, dobivali na Taboru pri vulkanizerstvu nasproti lekarne, Metalke in blokov še ni bilo, včasih so šli kam, kjer je bilo še odprto, recimo v Rotovško klet v središče mesta.

Čarli Arhar je bil nekaj časa stalni član ansambla Jožeta Krežeta. "Bil je dobričina, v javnosti znan in priljubljen. Kjerkoli smo igrali, so se okrog njega zgrnili prijatelji in oboževalci." To pa je prineslo tudi vabila k šanku in prav Hartmana so določili, da ga pred takšnimi vabili varuje. Začudeno ga je gledal, ko ga je vlekel stran, vendar mu je krotko sledil. "Njegovi pevski nastopi so bili vedno izjemni. Ko je zapel Only you, je padel v pravo ekstazo, vrgel se je na kolena, metal s sebe oblačila in s strastnim nastopom napravil velik vtis tako na občinstvo kot na nas. Škoda, da se njegova nadarjenost ni mogla še bolj uresničiti."

Od 1973 leta je orkester KUD Pošta v hali C prirejal Spomladanske plese, da bi zbrali čim več denarja za delovanje, so imeli srečelov. In glavna nagrada je bila zelo vabljiva - kolo. Zgodba o plesih s srečelovi se je končala tako, kot je pri nas pač običajno, s tem, da so postala določila za izvedbo srečelova vse bolj komplicirana in organizacija plesa tudi.

Zgodb, ki se jih spominja, je veliko, z očetom sta na vlaku za Srbijo napisala note za kolo, da so ga tam zaigrali. Kraljevčani so jih navdušeno sprejeli. "Pripravili so nam špalir in nas vso pot zasipavali s cvetjem. Polni lepih vtisov smo vedeli, da za prijateljstvo in naklonjenost med narodi ni meja. Pri vračanju z gostovanja v Ulmu so na avtocesti ugotovili, da v avtobusu ni Branka. Zgodb o izgubljenih potnih listih, zobnih in očesnih protezah in številnih drugih s popotovanj po Evropi je veliko, mnoge so seveda smešne šele iz časovne distance.

​Prevladovala so lepa doživetja

Enkrat pozavnist ni prišel igrat na pogreb, ker je bil dež, ker so jih pred enim pogostili, so imeli pri hoji na čelu sprevoda veliko težav s tiščanjem v mehurju, igrali so tudi v takšnem mrazu, da se iz inštrumentov ni dalo spraviti skoraj nič. Na enem od pogrebov so igrali žalostinko, ki so jo Nemci igrali za svoje padle vojake med vojno. Poklicali so ga na socialistično zvezo in tam je razlagal, da je pesem iz leta 1825 in ne iz nacističnega časa. "Pripisati stari žalni koračnici politični in ideološki pomen je bilo res pretirano. Slovo od mrtvega tovariša je bilo za vse vojake enako žalostno, tako za tiste, ki so šli v boj z zanosom, kot za one, ki so vojaško suknjo morali obleči pod prisilo," je zdaj komentiral.

Kar nekaj glasbenikov in glasbenic je postalo parov. To so bile sorodne duše, ki imajo razumevanje za glasbo in način življenja, nekoliko drugačen kot pri drugih oblikah skupnega življenja, opisuje Ervin Hartman. "Ni pa prav pogosto, da bi se za vedno združila zaljubljenca iz različnih držav, kot se je zgodilo enemu od članov pihalnega orkestra KUD Pošta. Ob gostovanju na Poljskem, kjer so prenočevali na vojaških posteljah v šoli, vse drugo pa je bilo na visokem nivoju, so imeli godbeniki v gostilnah priložnost spoznavati poljsko kulinariko in tudi Poljakinje. Med dvema je preskočila iskrica, drugi so menili, da bo to samo bežno srečanje, a ni bilo tako. Spletla sta trdno družinsko vez. "Glasba in srce ne izbirata med narodi in jeziki in ne potrebujeta prevajalcev," lepo komentira Hartman.

V Münchnu so nastopili na Oktoberfestu, še več občinstva je orkester imel v Moskvi pred Kremljem na paradi pretežno vojaških ansamblov, tam so bili zaradi dežja premočeni do kosti, vendar jim je s tribune na Rdečem trgu ploskalo sedem tisoč ljudi, nastopali so pred številnimi kamerami, z vseh strani so jih fotografirali. V Ostravi na Češkem jim je dvorana vzklikala: Maribor, Maribor! Tu je pihalni orkester KUD Pošta zmerom rad igral prvomajske budnice, potem so še sodelovali na sindikalnem srečanju pri čolnarni Galeb v Brestrnici.

Ervin Hartman ob koncu knjige, ki je je skupaj s fotobiografijo za 320 strani, povzema, da so v vsem, kar se je dogajalo, prevladovala lepa doživetja. "Kdor se zapiše glasbi, spoznava sončne strani življenja. Ubrani zvoki mu pomagajo, da so vsi zapleti in težave videti nepomembni in oddaljeni."