Nekaj dni zatem. ko je mestno jedro v Ljubljani objela praznična razsvetljava, nam je vrata v preddverje nove Akademije za glasbo v Ljubljani odprl Trio Vivere. Matjaž Robavs, Aljaž Farasin in Gregor Ravnik se od časa do časa zberejo v delovni sobi predstojnika oddelka za petje, kar je profesor Robavs, in pojejo. Občasno je tudi to njihov prostor za pevske vaje in v zadnjem času so se zelo posvetili božični klasiki O Holy Night.
Petje je sreča, a sreča ni vedno petje. Kako pomembno je petje za vas, četudi gre za delo, za službo?
Matjaž: "Zato to ni služba, je poslanstvo."
Gregor: "Veselje je s svojim poslanstvom razveseljevati ljudi. To je nekaj najlepšega - stopiti na oder in predstaviti svojo glasbo, jo pokloniti, da jo lahko doživijo tudi drugi."
Aljaž: "Že petje samo je privilegij. Je dar. Če pa je to tudi tvoj poklic, je ... popolno."
Kje pa je tisto popolno okolje, popolna priložnost za petje, mesto, kjer se glasba in prostor zlijeta?
Gregor: "Stati na odru je tisto, kar pevca izpolni in je naš najmočnejši teren."
Aljaž: "Že ob nastajanju nove pesmi in snemanju si včasih predstavljamo okolje, v katerem bodo ljudje to poslušali. Kot pevec se poskušaš vživeti v okoliščine, razpoloženja in tudi na določen oder. "
Kaj to zimo prinašate med ljudi?
Gregor: "Posneli smo francosko božično pesem, ki jo sicer dobro poznamo v tradicionalnih izvedbah. O Holy Night smo poustvarili skupaj s pevskim zborom gimnazije svetega Stanislava. Pričarala bo še lepše božično vzdušje."
Glasba nas ne ujame vedno v dobrem razpoloženju, včasih se srečamo z njo žalostni. Pomislite kdaj na to tudi izvajalci?
Matjaž: "Velikokrat je lahko obratno in glasbo potrebujemo kot terapijo. Glasba je element, ki določene emocije še dodatno okrepi. Ko si žalosten ali vesel. Nemalokrat ljudje z nami delijo te občutke in dobimo sporočila, kako je naša glasba koga osrečila, mu pomagala iz žalosti. 'Dali ste mi upanje, svetlobo,' nam je nekdo nekoč sporočil. Zavedamo se tega in zato je naše poslanstvo tako plemenito."
Pred leti se končala pot popularnega Tria Eroika, kmalu smo lahko slišali, da sta Matjaž in Aljaž k sodelovanju povabila Gregorja. Kaj je prinesel novi Trio Vivere?
Matjaž: "Pravijo, da ko postaneš starš, moraš razumeti otroka; ko poučujem, se trudim razumeti študente. Gregor je v naš trio prinesel nekaj novega, nekaj drugačnega. Nekaj, kar je dobro, da midva razumeva. Če nosiš v sebi to čuječnost, te ohranja mladega in zato je njegova drugačnost najin privilegij. Njegov privilegij je gotovo to, da lahko iz najinih izkušenj dobi, kar potrebuje za svojo umetniško pot in za gradnjo svoje osebnosti."
Aljaž: "Morda je med nama in Gregorjem res velik generacijski korak, a tudi midva z Matjažem v sebi nosiva mladega duha in sva včasih bolj otroka kot Gregor."
Matjaž: Dopolnjujemo se. Naše ustvarjanje lahko primerjam s hrano - v osnovno jed dodajamo svoje začimbe. Lepo je da gredo poslušalci 'od mize' zadovoljni."
Aljaž: "Gregor se je vokalno tako dobro vkomponiral, da je razlika, v primerjavi z našo prejšnjo zasedbo, minimalna. Zvočna slika je skoraj enaka."
Gregor: "Vsi izhajamo iz opere. In ker sam medtem jadram tudi na valovih zabavne glasbe, lahko v naše pesmi dodam svoje tamkajšnje izkušnje, saj ne delamo zgolj klasičnih pesmi."
Matjaž, veljate za izjemnega profesorja solo petja. Kaj vam daje profesorski poklic?
Matjaž: "Poučevati sem začel že kot študent na akademiji na Dunaju. Bil sem obseden s poslušanjem pouka petja, primerjanjem, opazovanjem napredovanja. Tudi sam spodbujam študente, da se med seboj poslušajo - ne da se izmenjujejo kot na avtobusni postaji. Skozi učenje se zelo veliko naučiš. Poučevanje je bilo vedno moja strast, profesorica mi je celo rekla, da je to moja težava. Ker bi lahko še več pel, če bi manj učil. Danes vem, da ni pomembno, da nekoga spraviš do pevskega kruha in da boš zato dober pedagog. Profesorjev cilj mora biti, da bo učenec dobro pel. To je velika razlika."
Gregor, je Matjaž tudi vas učil petja?
Gregor: "Ne, mene je učila profesorica Pia Brodnik. A sva se srečevala na akademiji, saj je bil pevski oddelek zelo povezan in smo sodelovali v projektih oziroma na nastopih."
Aljaž: "Imam pa jaz izkušnjo z Matjaževim učenjem. Poleti sem imel operacijo glasilk in bilo je vprašanje, ali bom še kdaj pel. Matjaž ima velikansko zaslugo za to, da danes spet pojem. Zaupal sem mu in pomagal mi je, da sva previdno in vztrajno vrnila mojim glasilkam glas, kot ga potrebujem."
Matjaž: "Vztrajno, počasi in brez pretiravanja so tudi komponente dobre pevske osebnosti. Pomemben del talenta je tudi to, da se znaš opazovati, da uporabiš modrost in čuječnost, saj so glasilke dve majhni in občutljivi mišici."
Kako skrbite zanje oziroma za svoj glas? Ga opazujete, varujete? Lahko že napačen krik povzroči spremembo, celo poškodbo?
Gregor: "Tudi. A z leti se naučiš opazovati glas, se ustrezno ogreti, da ga lahko pri petju pravilno uporabljaš. Kot se lahko pri športu pojavi poškodba, če nisi ogret, se lahko tudi pri petju. Glas in z njim celo telo je naš inštrument, in če živiš zdravo, skrbiš zanj, lahko poješ dolga leta."
Je pri rehabilitaciji glasilk res pomembno veliko molčati?
Matjaž: "Tudi za psihofizično stanje je dobro, da spiš in molčiš, za kar so tudi glasilke zelo hvaležne. Spanje je za pevca, kot tudi za vrhunskega športnika, elementarna stvar. Prepevanje namreč lahko primerjamo z vrhunskim športom. Vsak dan, za vsak nastop, snemanje moramo biti stoodstotno pripravljeni. To je osnova. Kar je več, pa ... tisto, kar ti dan prinese. Do naših poslušalcev ne bi bilo pošteno nič manj."
Vse tri nas oder izpopolnjuje.
Si potemtakem lahko poleti privoščite hladno pivo?
Aljaž: "Tudi kdaj paše! A jaz se moram zdaj po operaciji strogo držati nasvetov zdravnice. Pomembna je hidracija, da se izogibam agresivnemu kašlju. Ne obremenjujem glasilk, da se ne zadržujem v hrupnem okolju, kjer glasilke obremenjuješ nezavedno, saj poskušaš preglasiti hrup. Na violini lahko zamenjaš struno, pri našem orodju menjava ni mogoča."
Gregor: "In vsak od nas ve, kaj sme in česa ne. Enemu pevcu škodi že določena hrana, medtem ko drugemu ne."
Matjaž: "Vsak zase ve tudi, koliko ur pred nastopom še lahko je. Recimo, eni imajo navado, da se že zjutraj upojejo, drugi pa šele uro pred predstavo ali koncertom. Vsak ima svoj protokol oziroma obred."
Aljaž, Gregor, kakšno je vajino aktualno delo na domačih opernih odrih?
Gregor: "To sezono sem veliko pel v SNG Opera in balet Ljubljana, zdaj pripravljamo Offenbachovo opereto Orfej v peklu.
Aljaž: "Kot redno zaposlen v SNG Opera in balet nastopam v predstavi Jevgenij Onjegin kot Lenski, za januar pa pripravljamo Wertherja."
Matjaž, kako pa je z vašimi opernimi gostovanji?
Matjaž: "Od vsega začetka sem svobodni umetnik. Leta 2001 sem sicer že imel pogodbo za delo v operni hiši v Zürichu, a sem zaradi bolezni staršev prišel domov. Zatem sem nekaj let gostoval v treh ali štirih produkcijah na leto v tujini. Takrat sem imel dva agenta, enega na Dunaju in enega v Amsterdamu. Ko sem gostoval v Zürichu, me je dirigent povabil na delo v Salzburg in tista produkcija me je pripeljala v milansko Scalo. Potem se je zgodil covid-19 in nekaj zatišja. Nazadnje sem v ljubljanski Operi pel kot Papageno v Čarobni piščali."
Aljaž: "Jaz sem bil do pandemije zaposlen na Reki, potem pa sem se vrnil v Ljubljano. Pred tem sem preizkusil operne odre v Franciji, Latviji, na Poljskem, Finskem."
Je primerjati delo doma in v tujini sploh smiselno?
Matjaž: "Vedno sem imel občutek, da v tujini delam lažje kot doma. Tam se je vedno vedelo, kaj kdo počne, kdo je za kaj odgovoren, jasno je bila postavljena hierarhija operne produkcije. Vsi skupaj pa smo delali za en sam interes, da bo celotna izvedba dobra."
Kako velik je operni oder za izvajalca? Kakšna je odgovornost, ki jo nosite solisti, na katerih temelji operna predstava?
Aljaž: "Bolj kot veličina vloge je zame izziv, kako se v danem trenutku znajti kot pevec in igralec hkrati. Zato z vajami preizkušam svoje meje, do kod lahko grem na eni in na drugi strani. A zame to ni stresno, uživam v tem. Oder mi je domač in brez tega bi težko živel."
Matjaž: "Moja filozofija, kot je tudi filozofija teatra, je, da ni velikih in majhnih vlog, le dobre in slabe. Tudi če imaš majhno vlogo, jo izvedi dobro."
Gregor: "V vsaki vlogi se želiš najbolje izkazati, se poglobiti vanjo, saj nisi sam, si le del mozaika. Vsaka vloga, ki je tvoja, je največja. Seveda pa je dobro izkušnje pridobivati z manjšimi in se tako učiti teatrske obrti."
Kot pravi Aljaž, za pevca je izziv tudi biti igralec.
Aljaž: "V današnjih časih pa tudi plesalec, maneken in še kaj."
Matjaž: "Ko sem kot študent v dunajski operi opazoval soliste, je bil med njimi včasih tudi veliki Pavarotti. Medtem ko so vsi poznali režijo predstave, se je on postavil na rampo in odpel svoje. Zadaj ga je čakal nekdo z vedrom leda in kokakolo. Skratka, okoli njega se je odvijala zgodba, on pa je bil zvezda. Tako je bilo nekoč."
Trio Vivere ste ustanovili leta 2018, a v zadnjem letu ste opazno bolj prisotni na domačem glasbenem parketu.
Gregor: "Letos smo se precej bolj posvetili skupnemu delu, izdali smo svoj prvi videospot in avtorsko pesem Oprosti, ki jo je za nas napisal Matjaž Vlašič. Pripravljamo nove avtorske pesmi in tudi nove priredbe."
Aljaž: "Gotovo smo bolj opazni tudi zaradi naše nove podporne ekipe, dveh deklet, ki sta pripravljeni za nas delati prav toliko, kot mi sami v glasbi."
Matjaž: "Neko obdobje smo opazovali, koliko je vsak od nas pripravljen zraven svojih službenih obveznosti vložiti v Trio Vivere. Medtem je tudi Gregor končal študij, življenje se je utirilo in zdaj imamo moč in zanos, da v skupnem projektu razpremo jadra."
S prejšnjo zasedbo, Eroiko, ste bili znani po interpretacijah glasbenih priredb. Trio Vivere pa postreže tudi z avtorskimi skladbami.
Matjaž: "Zdaj avtorskim skladbam posvečamo več pozornosti, saj imamo srečo, da lahko s svojimi glasovi navdihujemo avtorje glasbe. Delamo z Boštjanom Grabnarjem, Matjažem Vlašičem in Urško Vlašič, ki je tekstopiska. Istočasni pa, ko slišimo neko dobro pesem, se nam še vedno zasvetijo oči in začutimo izziv 'dajmo jo narediti po svoje, drugače, morda celo bolje'. Takšna je skladba, ki smo jo pripravili za letošnje decembrske praznike in k sodelovanju povabili štiridesetčlanski mladinski pevski zbor."
Na svoj koncertni oder v Stožice vas je povabila Nina Pušlar.
Matjaž: "Da, z Nino sem že pel v duetu in to čudovito pesem Vivo per lei si je zdaj zaželela zapeti z nami."
Vaše izjemne vokale lahko slišimo tudi v drugih pevskih žanrih. Če se spomnimo samo Matjaža v narodni noši, kako poje Planica, Planica ...
Matjaž: "Brez težav. Ni nam neprijetno stopiti tudi v kak drug žanr, samostojno ali v triu. Gregor je uspešen tudi v popularni glasbi. Aljaž pa ima, kot rečeno, za seboj nekaj rock izkušenj."
Aljaž, kako je danes z vašimi rockerskimi izkušnjami?
Aljaž: "Ah, ta srednješolska komponenta mojega življenja je že pospravljena v omari. Moje ustvarjanje za dušo je tale trio, to imam namesto nogometa. (smeh) Napolnjuje me z glasbenih in prijateljskih vidikov. Sicer pa živim za opero in za svojo družino."
Pravite, da je stati na odru in peti velikanska sreča. Kakšen občutek vas takrat prevzame, kaj vam daje?
Matjaž: "Če to opišem z en samo besedo, je zame to občutek hvaležnosti. Hvaležen sem, ker sem ta dar prepoznal v sebi, hvaležen vsem, ki so mi odprli oči in me ob tem podpirali. Hvaležen vsem, ki so me spremljali in pripeljali do tod. Hvaležen, da sem v tem poklicu, in vem, da je to moje poslanstvo."
Gregor: "Vse tri nas oder izpopolnjuje. Stati na odru, predati samega v celoti publiki in prejeti zahvalo v obliki aplavza - to je največ."
Aljaž: "K temu, kar sta povedala, naj dodam le še Beethovnov citat, ki me vse življenje spremlja: Glasba je višje razodetje kot vsa modrost in filozofija. Ko sem kot začetnik pel v opernem zboru, sem nekoč po predstavi stopil na sredino odra, zaprl oči in sanjaril, kako pojem znamenito arijo. Danes to počnem in res verjamem, da se sanje lahko uresničijo."
Operni pevci radi pripovedujete o svojih profesorjih petja. Vas res tako izjemno zaznamujejo?
Gregor: "Da, ustvari se absolutna vez. Že v glasbeni šoli in še toliko bolj na akademij, ko si v obdobju osebnostne in tehnično pevske rasti. Kar je meni dala moja profesorica Pia Brodnik je vse, kar imam in lahko pevskega dam naprej."
Matjaž: "Tukaj je slika moje profesorice Helene Lazarske. Tako v času študija kot tudi kasneje sva skupaj preživela veliko časa. Kasneje sva se slišala vsak dan in z menoj je želela govoriti o svojih študentih, prav tako sva se pogovarjala na dolgih sprehodih, ko je bila v Ljubljani na obisku. Bila je Poljakinja, govorila je ogromno tujih jezikov razen angleščine. Ko me je ob neki priložnosti vprašala 'Zakaj si tako ljubeč do mene?', sem ji preprosto odgovoril, da vse, kar imam, imam od nje."
Aljaž: "Jaz sem na ljubljanski akademiji za glasbo diplomiral pri profesorici Vlatki Oršanić, a bi težko izpostavil zgolj eno osebo kot ključno, da sem danes takšen pevec. Izoblikovali so me številni, saj sem se učil prav od vsakega."