Tržačanka Elen Mansour se je po poroki z zamejskim Slovencem Denisom Doljakom iz mesta preselila na Kras, v Samatorco. Je mati dveh otrok, družinske in delovne obveznosti pa uspešno usklajuje s tekaškimi treningi.
Vaš mož pravi, da je nekega dne na tržaški univerzi iskal zapiske, našel pa je ženo. Sta se res tako spoznala?
Bolj ali manj. (smeh)
Kdaj je bilo to?
Okrog leta 2008.
Vi govorite slovensko, kot da bi se s slovenskim jezikom srečali že prej.
Ker sem se slovenščino hotela naučiti. Živim v Samatorci, kjer se bistveno lažje vključiš, če poznaš jezik domačinov. Tudi Denisu je to pri srcu. Nasploh pa sem čutila pregrado, ko so Denisovi prijatelji govorili slovensko. Zmotno so mislili, da ker govorim hrvaško, razumem tudi slovensko … Ko sta se mi rodila otroka, sem se zato odločila, da bom z njima govorila v slovenščini.
S sinovoma govorite slovensko?
Da. Pomislila sem: otrok ob rojstvu začne z ničle, jaz začenjam z, recimo, ničle plus ena, lahko se učim vzporedno z njima. Z njima zdaj govorim samo slovensko, tako kot seveda tudi Denis. Med mano in Denisom pa komunikacija teče mešano: v italijanščini oziroma tržaščini, malo v slovenščini in malo po hrvaško, da se je on nauči.
Koliko jezikov govorite?
Italijansko govorim od rojstva, hrvaščino sem se naučila z mamo in med počitnicami na Hrvaškem, slovenščino z leti, angleščino v šoli … Znam tudi francosko, lotila sem se tudi španščine.
V katerem jeziku ste se pogovarjali z očetom?
Oče je Arabec, mama Hrvatica, njun edini skupni jezik je bilo tržaško narečje, niti italijanščina. Doma smo zato govorili v tržaščini. Očeta sem večkrat slišala, kako se je z bratoma pogovarjal v arabščini, tako tudi po telefonu s sorodniki, a z nami je govoril po tržaško.
Pa vseeno znate kaj arabščine?
Da, nekaj besed. Spomnim se, da se je oče vračal domov ob šestih ali sedmih zvečer, utrujen od dela, jaz pa sem ga z zveščkom gnjavila, kako se kaj reče ali napiše po arabsko. Mene in sestro je imel zelo rad, zato se nama je kljub utrujenosti posvečal.
Kaj ga je privedlo v Trst?
Želel si je postati ladijski inženir, a v Palestini, vemo, razmere niso dobre. Uspelo mu je postati pomorščak, upravljal je pogonski stroj na ladji. Za njim sta šla še njegova mlajša brata, vsi trije so zato pluli. Eden si je v Trstu našel ženo, s prijateljico te žene pa se je poročil še drugi brat. Zato sta si ta brata ustvarila družino v Trstu, eden v Miljah, drugi na Colu. Oče je bil še nekaj časa po svetu, dokler ni tudi on v Trstu spoznal žene, moje mame.
Kako pa je ona prišla v Trst?
Ona je iz Postire na Braču. Življenje na otoku ji ni bilo všeč, predvsem pozimi, ko tam vlada mrtvilo. Hrepenela je po mestu. Zato se je zelo mlada preselila v Split, kjer se je zaposlila in tam spoznala gospoda, ki jo je privabil v Trst. Poročila sta se, a on je kmalu umrl. Mama je bila takrat v težkem položaju: odplačevati je morala kredit na banki, ni znala italijanščine … Se je pa izvlekla. Zaposlila se je in spoznala mojega očeta, ki je tudi zaradi bratov gravitiral k Trstu. Oče je bil še nekaj časa pomorščak, a mama si ga je želela imeti več časa doma. Zato si je poiskal službo v pristanišču.
Odločila sem se, da bom z otrokoma govorila v slovenščini
Kakšen je vaš odnos z rojstnima krajema vaših staršev?
Na Brač grem zelo rada večkrat na leto. To moje navdušenje za Brač je povzročilo, da se tudi mama rada vrača tja. Tam ostaja, recimo, od junija do novembra.
Kdaj je na Braču najlepše?
Junija in septembra, ko je lepo vreme in ni veliko turistov. Posebno je tudi med božičem in novim letom, ko skoraj ni turistov, so pa tam domačini in povratniki. Takrat je več priložnosti za druženje, ljudje občutijo praznike.
Kaj pa Palestina?
Po očetovi smrti sva si s sestro želeli ogledati njegov rojstni kraj. Niti 16 let nisem bila stara, ko je umrl, sestra je tri leta starejša od mene. Namenili sva se v Palestino, a tja nisva prišli. Šli sva v Jordanijo, v Aman, kjer živi več sorodnikov. V Palestini ni nikogar več, odkar sta umrla ded in babica. Vsi družinski člani so se izselili. S sestro takrat naposled nisva šli v Palestino, bili sva premladi, ni bilo varno.
Sta pa potem Palestino obiskala z Denisom tik pred poroko …
Da.
Ste šli pogledat očetovo rojstno hišo?
Ni je več. Šli smo pogledat očetovo rojstno vas Beit Jala, ravno sredi poti med Jeruzalemom in Betlehemom.
Vas je ganilo?
Ah, seveda. Potovala sva sama, mimo agencij, le znanec, farmacevt po poklicu, nama je dal nekaj nasvetov. Nastanila sva se v hotelu s pogledom na mejni zid. Prav takrat, ko sva bila tam, sva slišala eksplozijo. Otrok je vrgel proti zidu doma izdelano bombo. Izraelski policist ga je zato ustrelil v glavo. Otroku so z operacijo kroglo odstranili, k sreči je preživel.
Koliko otrok je bilo v družini vašega očeta?
Šest.
Zakaj so se vsi izselili?
Očeta in brata, ki sta končala v Trstu, so gotovo gnali ekonomski razlogi. Za ostale točno ne vem, a kjer je vojna, gotovo ni perspektive. Sorodniki, ki sem jih spoznala v Amanu, so se v Jordaniji lepo zaposlili. Tam je razvoj, življenje je lepše.
Je kaj arabskega v vas?
Seveda je. Od očeta sem prevzela nekaj kuharskega znanja. Znam pripraviti nekaj arabskih jedi, imeli smo tudi žur na temo. Drugače pa je arabski svet meni precej tuj, nikoli nisem živela tam, znam le nekaj arabskih besed, poskušam poslušati nekaj arabske glasbe, a to so seveda samo daljne vezi.
Kako bi torej opisali svojo identiteto?
Čutim, da sem srečna, ker imam na razpolago veliko kultur - in od vsake lahko vzamem pozitivne vidike. Ta stik z več kulturami odpre pogled, tako kot se pogled odpre s potovanji. Vidiš ljudi, ki živijo drugače od tebe, in se naučiš sprejemati druge navade in drugačne poglede na svet. Imam srečo, da sem to možnost, ki jo drugi dobijo s potovanji, jaz dobila že z rojstvom. Videvala sem sorodnike v drugačnih oblekah in s posebno gestikulacijo ... Vse to sem opazovala in o tem razmišljala. Sreča. Današnji razvoj in globalizacija nas vodita v to, da vsi razmišljamo na enak način.
Žal.
Primer: v arabskem svetu, predvsem na podeželju, je debela ženska cenjena. Debelost je pač znak blagostanja. Suhljatost, ki je na zahodu zapovedana, je tam znak revščine.
Na vprašanje o identiteti torej nimate enoznačnega odgovora?
Rojena sem v Trstu, to mesto mi je dalo izobrazbo in zdaj tudi delo, skratka vse. To je torej moje mesto, ki spada k Italiji, a je, vemo, posebno mesto. Imam pa, kot sem prej rekla, na razpolago več kultur: dolga poletja sem preživljala na Braču, še danes hodim tja, zato je zelo močna moja vez s hrvaško kulturo. In čeprav od očetove smrti bolj na daleč, gojim tudi stik z arabsko kulturo.
Glede na to, da veliko tečete, bi lahko postavili zapleteno hipotezo, ki jo seveda lahko mirno ovržete: tečete, da pomirite Elen, v kateri je zmešnjava vplivov …
"Oh … Morda tudi. Tek je moja strast. Igrala sem odbojko in samo občasno tekla, a ko sem si ustvarila družino, so treningi ob zmeraj istih dnevih in urah postali problem. Zato sem se, tudi po zgledu nekaterih sodelavk v službi, usmerila v tek. Prerasel je v pravo strast, brez teka ne morem.
Kateri je bil vaš najdaljši tek?
Tekla sem 35 kilometrov s tisoč metri višinske razlike. To je bil Obala trail v Izoli. Krasna izkušnja, čeprav so me zadnjih pet kilometrov prijemali krči. Kljub krčem sem tekla štiri ure, kar je bil čas, ki sem si ga zastavila. Ko sem prečkala cilj, sem občutila izjemno zadoščenje, jokala sem in se smejala hkrati.
Zdaj verjetno sledi maraton.
Da. Zdaj se pripravljam na mali maraton v Valencii, takoj potem bo sledil maraton.
Prirejajo ga tudi v Betlehemu …
Eh ... (zasmeje se v zadregi) Kaj pa vprašanje, kako usklajujem delo, družino in tek?
Pardon, seveda.
Rada bi spodbudila vse tiste, ki pravijo, da nimajo časa … Tudi jaz delam od osmih do petih ali od devetih do šestih in še dlje. Ker ne bi bilo prav, da bi družino še bolj prikrajšala, grem teč zjutraj, ko vsi še spijo, ali pa med odmorom za kosilo, ko sta otroka v šoli oziroma vrtcu. Vse se da, če je volja, le organizirati se je treba.
