Zora Štok
Od četrtka, 4. februarja, vlada v Beogradu napeto stanje, predvsem v pričakovanju, koga od politikov, športnih funkcionarjev, gospodarstvenikov in državnih uslužbencev na vseh ravneh ter športnikov in drugih vidnih članov družbe bodo še odkrili na video ali zvočnih posnetkih in v esemesih v povezavi s prijetjem 36-letnega Veljka Belivuka, bolj znanega pod imenom Velja Nevolja (nevolja pomeni težava), vodje proslule kriminalne združbe, ki je imela svojo mrežo razpredeno celo v delu policije in ministrstva za notranje zadeve, kar ji je omogočalo nemoteno delovanje in tudi izvrševanje najbolj okrutnih zločinov. Nazoren pokazatelj tega, kaj vse si je dovolil Belivuk, je dejstvo, da je imel povsem enak audi, kot je bilo službeno vozilo prvega človeka srbske policije, in to z enakimi registrskimi tablicami. Ker službenega audija policija ne ustavlja in ne kontrolira ter nadzoruje, je to dejstvo Belivuk izrabljal, da se je nemoteno vozil tudi na kraje, kjer je izvrševal zločine, je med drugim pokazala dosedanja preiskava.
Prisluškovali predsedniku Vučiću
Bolj ko preiskava napreduje, več umazanih podrobnostih o početju vidnih članov srbske visoke družbe iz politične, športne in gospodarske sfere prihaja na plano. Koliko je obračunu s kriminalno skupino, ki je segala v sam vrh srbske družbe, pripomogla informacija, da so prisluškovali celo predsedniku države Aleksandru Vučiću in da je bil razkrit načrt o ugrabitvi njegovega sina Danila (ki so ga včasih videli in tudi fotografirali celo med pripadniki omenjene kriminalne združbe), je težko reči, a dejstvo je, da je skupina očitno prestopila vse meje.
Kolikšno oporo v organih pregona je imel Velja Belivuk, kaže podatek, da je bil oproščen umora enega svojih nasprotnikov, čeprav je policija na kraju zločina našla njegov DNK. Vzorec je namreč izginil, za še nekaj izginulih dokazov pa naj bi bila poskrbela celo nekdanja državna sekretarka na ministrstvu za notranje zadeve Dijana Hrkalović. Zaradi izdaje uradne tajnosti pa je bil na osem mesecev hišnega zapora že obsojen nekdanji načelnik beograjske kriminalistične policije Ilija Milačić. Aretirali so ga 11. februarja, en mesec je bil v priporu, potem pa hitro obsojen.
Na plačilni listi NK Partizan
Dodatno pozornost in ogorčenje javnosti je izzvala informacija, da se je Belivukova skupina (aretiranih je bilo 19 pripadnikov), v katerih naj bi se bilo celo zgodili nekateri okrutni umori, sestajala v prostorih nogometnega kluba Partizan. Za povrh naj bi bil Belivuk po poročanju srbskih športnih medijev celo na plačilni listi kluba in je vsak mesec dobil pet tisoč evrov plače. Poleg tega je preko posrednikov odigral vlogo menedžerja nekaterih nogometašev.
Znotraj srbske policije je Belivuk vzpostavil svoj vzporedni sistem
Na Partizanovem naslovu je imel Belivuk prijavljeni dve manjši podjetji, a to je še najmanj, kar bi lahko koga skrbelo. Hujše je bilo to, da naj bi poleg pisarniških prostorov, ki jih je Belivuk uporabljal kot vodja večje skupine navijačev kluba, bil še posebno dobro skrit bunker, v katerem naj bi bili obračunavali s svojimi nasprotniki in tudi hranili veliko reči, povezanih s kriminalno dejavnostjo, predvsem orožje in droge. Za povrh pa naj bi bili, sodeč po pisanju portala Republika.rs, zalotili podpredsednika Partizana Vladimirja Vuletića, kako se vozi s škodo, s katero se je sicer na nekatere kraje zločinov vozil tudi Belivuk.
In ko smo že pri nogometu - posredno naj bi bil z Belivukom pri carinskih goljufijah povezan celo Slaviša Kokeza, predsednik Nogometne zveze Srbije. Ta naj bi bil deloval skupaj z zdaj že nekdanjim direktorjem carinske uprave Srbije Milošem Tomićem (državni proračun je oškodoval za več milijonov evrov). Vpletenih je bilo še več carinskih uslužbencev, pripadnikov BIA (srbska obveščevalne agencija) in notranjega ministrstva, je pokazala preiskava. V glavnem je šlo za ilegalno prodajo cigaret, pošiljke so bile razen v Srbijo namenjene tudi v nekatere evropske države. Republika.rs je tako poročala, da je samo ena pošiljka prinesla 150 tisoč evrov zaslužka, vsak teden pa so imeli vsaj štiri takšne pošiljke (oziroma transportov s tovornjaki). Kokezo je s pričanjem obremenil tudi beograjski gostinec Aleksandar Kajmaković. V preiskavi je namreč povedal, da ga je Kokeza prepričeval, naj varnostno službo v lokalu Kasino opravlja Belivukova skupina, češ da so najboljši in bi zlahka opravili z morebitnimi pobiralci varščine. Ker je to zavrnil, so se potem že leta 2016 začele njegove poslovne težave. Preiskovalcem je povedal veliko tudi o Belivukovih nečednih poslih. Kokeza je tudi zavrnil testiranje s poligrafom, je pa eden tistih v preiskavi, zoper katere ni odrejen pripor. A njegove lovke so segale še kam drugam, celo v obveščevalno službo, na ministrstvo za notranje zadeve in v sam vrh srbske in beograjske policije.
Vloga Dijane Hrkalović pri kritju početja Velje Nevolje še ni povsem pojasnjena. Po mnenju dela medijev gre prav njej pripisati, da Nevolja doslej še ni bil obsojen za kak težji zločin, saj naj bi bili operativci morali vse svoje ugotovitve predajati njej, čeprav kot državna sekretarka ne bi smela neposredno sodelovati v preiskavi. Po mnenju medijev, ki ne sodijo med oblasti naklonjene, pa velja prepričanje, da je ona le žrtveno jagnje, saj da vsega, kar ji očitajo, ne bi mogla početi brez vednosti ali celo pristanka nadrejenih. Prav tako se poraja vprašanje, zakaj policija aretacij ni sprožila veliko prej, saj je bilo dokazov o početju Belivukove skupine dovolj.
Seznam operativcev
Vsak dan se pojavi kakšno novo ime iz državnih struktur, ki jim preiskovalci lahko pripišejo povezavo z Belivukovo kriminalno združbo. Med preiskovanci je tudi precej pripadnikov policije in zaposlenih na ministrstvu za notranje zadeve. Kot poročajo mediji, je bilo med ljudmi, iz različnih razlogov naklonjenih Velji Nevolji, tudi nekaj policijskih inšpektorjev in tako je Belivuk zlahka vedel, kaj počne policija, in se je pravi čas pripravil. Da je imel pravo mrežo sodelavcev znotraj organov pregona, kaže tudi podatek, da je imel seznam vseh operativcev, ki so se ukvarjali z njegovimi zločini, in njihove fotografije.
Mesarjeva grozodejstva
Vsaj sedem brutalnih umorov pripisujejo preiskovalci Belivukovi skupini. Vse so pred umorom mučili na najbolj okrutne načine - rezali so jim jezike, ušesa in nosove, "izkopali" so jim oči, kar je v glavnem počel Belivukov najtesnejši sodelavec Marko Miljević - Mare, klicali so ga Mesar. Trupla so večinoma popolnoma izmaličili ali pa jih vrgli v kislino. Srbski mediji so pisali o tem, da so Belivuk in njegovi pajdaši nasprotnikom pa tudi znancem in članom skupine ter različnim starletam, s katerimi so se družili, pošiljali videoposnetke umorov. Med njimi naj bi bil tudi posnetek, na katerem je videti nekaj najožjih Belivukovih sodelavcev igrati nogomet z glavo umorjenega.
Kot je pokazala dosedanja preiskava, so Belivukove pripadnike inštruirali njihovi mehiški kolegi, poleg vsega pa je bil Belivuk tudi tesen sodelavec pripadnikov zloglasnega kavaškega klana (eden najmočnejših klanov za transport kokaina iz Južne Amerike v Evropo). Med žrtvami Belivukove skupine so bili tudi vodje nekaterih manjših navijaških skupin Partizana, vodja skupine navijačev Crvene zvezde, in Milan Ljepoja, eden od vodij vlomilske skupine Pink Panter.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
