Branka Bezjak
Opusu lani umrlega pisatelja Marjana Tomšiča, ki kot avtor številnih romanov, nove, črtic, dramskih del, radijskih iger, avtor scenarijev za risane filme in satire sodi med osrednja imena slovenske proze zadnjih desetletij, ne izkazujejo spoštovanja le v slovenski Istri, v krajih, katerim je svojevrsten spomenik postavil zlasti z romanoma Šavrinke ter Zrno od frmntona, temveč tudi v Račah, kjer je bil leta 1939 Tomšič rojen. "Tako velikega pisatelja v naših krajih ne bomo več imeli," pravi Danila Žuraj, poleg Cvetke Belca vodja Literarnega kluba pri KUD Rače. Ker so celotno društvo in številni občani nasploh zelo povezani, vpeti v dogajanje v občini Rače - Fram, ni bilo težko pritegniti še predstavnic Planinskega društva Fram, Knjižnice Rače, Medgeracijskega centra Danica v občini Rače - Fram, da so skupaj pripravile in pritegnile na pot v kraje, ki jih je tako slikovito in pristno še delno v narečju popisoval Tomšič.
"Marjan, pomagajte nam, je rekla šavrinka Urša"
S pisateljem so sicer v KUD Rače tesen stik navezali, ko so si začeli prizadevati za lastno knjižnico v občini. Že pred tem je na povabilo knjižničarke v OŠ Fram Simone Napast, ki je med vožnjo proti Istri prav tako pripovedovala o njem, obiskoval učence te šole. S knjižnico v Račah jim je uspelo in pred dvema letoma je bila v gradu odprta nova enota knjižnice pod okriljem Mariborske knjižnice. Zdaj si krajani prizadevajo še, da se knjižnica po pisatelju poimenuje. Še več biografskih podatkov in informacij, zanimivosti o delih Marjana Tomšiča smo izvedeli udeleženci ekskurzije v Gračišče, kjer se je leta 1980 nastanil in poučeval na osnovnih šolah v Marezigah in Gračišču. Pa od Cvetke Belca, Metka Lipnik, knjižničarka v Račah, je prebirala odlomke iz njegovih del.
Naš prvi postanek je bil v Sočergi, kjer je čakal krajši, a strm vzpon do srednjeveške cerkve sv. Kvirika, kjer je pokopan Marjan Tomšič. "Skromen grob velikega pisatelja," je dejala ena od pohodnic. Poklonili so se mu z minuto molka, potem ko je Danila Žuraj h grbu položila venec.
Zatem sta se skupini pohodnikov razdelili. Ena se je z Bojanom Rambaherjem iz PD Fram od Gračišča podala do Movraža, ki je prav tako izrazit tip istrskega naselja, druga skupina pa z Vesno Rambaher po grebenu po Tomšičevi poti. Kot prišleka, forešta, so Tomšiča kmalu dobro sprejeli, čeprav se je v delo usmerjenim domačinom s svojo zamaknjenostjo, ljubeznijo do sprehajanja zdel tudi nekoliko čuden, je tudi med potjo še veliko zanimivega pripovedovala Vesna Rambah, sicer profesorica slovenščine. "Bil je resnično nezemeljski, težko je bilo slediti njegovim mislim, moral si ga dojeti z vsem telesom, ker je bil nekaj posebnega," je pripovedovala še Simona Napast.
Naključje ali pa usoda je hotela, da je bival pri Mariji Franca, ki je bila šavrinka, torej ena od izjemnih žensk, ki so od konca 19. stoletja do druge svetovne vojne zaradi revščine in hude stiske hodile v Trst prodajat kmečke izdelke, ki so jih pred tem kupovale oziroma zamenjevale za drugo blago po vaseh, zlasti z območja današnje hrvaške Istre. Ker so bila glavni vir zaslužka jajca, so jih imenovali tudi jajčarice. Iz Trsta pa so se vračale z marsikaterim priboljškom, blagom, dragocenim za domače vasi.
V Rače se je vračal v sanjah
Marjan Tomšič je kmalu po rojstvu izgubil mamo, zatem se je družina preselila v grad Rače. Po gimnaziji v Mariboru je študiral slavistiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Iz protesta proti krivični odstranitvi svojega profesorja Antona Slodnjaka je izstopil iz Zveze komunistov in zato izgubil štipendijo ter stanovanje v študentskem domu, prekinil študij in poiskal priložnostne zaposlitve. Zaposlil se je kot učitelj slovenščine na osnovni šoli Grahovo pri Cerknici, po treh letih se je vrnil v Ljubljano, a kot "politično sumljiv" ni dobil zaposlitve. Po vrnitvi od vojakov se je zaposlil v slovenski Istri ter več let poučeval na osnovnih šolah. Kot časnikar in novinar je delal tudi na Radiu Koper ter pri časopisnih hišah Primorske novice in Delo. Med letoma 1986 in 1999 je imel status samostojnega kulturnega delavca. O svojih rojstnih Račah je v enem od intervjujev dejal: "V sanjah se včasih vrnem v Rače, ampak ta vas ni iz tega časa; znajdem se v naselju, kakršno je bilo pred stoletji. Diši po senu, hlevih, hlevskem gnoju, po žitu … in poti so prašne, a pod boso nogo tako ljubeče tople."
"Ob večerih sva hodila z Marijo Franca k njenim prijateljicam, vedno h kaki domačinki približno njenih let, ki je tudi kot večna potovka krožila po Istri: Hrastovlje, Dol ... pa noter v globoko Istro, pa spet nazaj do svoje vasi in še isto noč proti Trstu. Pa istega dne spet nazaj in zgodaj zjutraj ponovno na pot, na to večno kroženje s plenjerjem na glavi, z oslom, če si ga imel. Če ne, pač plenjer, v njem tristo jajc, v bisagah na oslu pa tisoč in več," tako je v dodatku k leta 2019 izdanemu ponatisu romana Šavrinke, s čimer so pri založbi Beletrina pospremili njegovo 80-letnico, o spoznavanju zgodb teh izjemnih žensk zapisal Marjan Tomšič. Nekega poznega večera pa je ena od njih, Urša Udovič, zaprosila: "Marjan, pomagajte nam! ... Toda kako naj napišem roman? Nisem si delal zapiskov. Še isti dan sem poiskal prazen zvezek in po spominu vanj začel zapisovati pripovedi Marije in nato še štorije vseh drugih."
Kar nekaj časa je nato iskal navdih, kako naj začne pisati roman, bil je v dvomih, ali to sploh zmore, ker ni domačin, Istran. Podajal se je na dolge razmišljujoče sprehode v okolici, da je nato nekega dne ob pisalnem stroju začutil, da "drsim v neko čudno psihično in duhovno stanje". Roman Šavrinke, ki je prvič izšel leta leta 1986 pri založbi Kmečki glas, nato je bil ponatisnjen še leta 1991, velja za vrh Tomšičevega ustvarjanja.
Že kmalu, po nekaj prehojenih metrih, nam je bilo jasno, zakaj se je tod tako rad sprehajal. Po čudovitem grebenu, poraščenem ne le s tačas sveže zeleno travo, na skorajda vsakem koraku naletiš na prelepe rožice, dišeče zdravilne rastline, na grmovja ruja ... In pogledi na okoliška pobočja, na katerih je tu in tam kakšna slikovita strnjena vasica, resnično popeljejo v nek poseben svet, razmislek. Pot (razen začetnega vzpona do pokopališča, kamor se sicer lahko pripeljemo z avtomobilom, z avtobusom to ni šlo) ni zahtevna ali preveč naporna. Po slabih štirih kilometrih se je v daljavi na vidiku pojavil tudi naš cilj, Gračišče. Do tja še manjši spust, prečkanje glavne ceste in že smo se približali prepoznavnemu zvoniku cerkve sv. Miklavža.
Po tej cerkvi se imenuje turistično, športno in kulturno društvo, kjer so aktivni tudi pri ohranjanju spomina na svojo preteklost, dediščino, ki so jo popisovali Tomšič in tudi njegovi učenci, ki jih je k temu spodbujal. Domačini so nas pohodnike pogostili z bobiči - tipično enolončnico, v kateri je tudi koruza (frmnton) ter s krištoli (flancati). K naši mizi je prisedel še Rafael Franca, nečak Marije Franca, ter pripovedoval o tem, kako je bila še pred dobrimi tridesetimi leti vsaka ped zemlje obdelana. Danes je vse drugače, polja so opuščena. Zlasti težko je bilo v in po drugi svetovni vojni, ko so Nemci požgali celotno vas. "Morali so začeti z nule. Bogatejši kmetje so se nekoliko hitreje pobrali, nekateri so se znašli tako, da so začeli prekupčevati s cigaretami," je povedal. Poleg priimka Franca prevladuje v vasi, ki ima zdaj le še okoli 250 prebivalcev, še priimek Božič, to je bil tudi dekliški priimek Marije Franca. "Vsi smo nekako, posredno ali neposredno povezani. Večina nas zdaj živi zunaj starega naselja. Veliko hiš tam pa, žal, propada," je povedala Nada Božič iz omenjenega društva, ko nas je popeljala po vasi.
Občina Koper je sicer odkupila hišo, v kateri je bila rojena Marija, v številčni družini je bilo devet otrok. V enem obdobju je skupaj z dedki in babicami ter drugimi sorodniki živelo tudi 30 ljudi, je povedal Franca. V hiši bodo uredili spominsko sobo, pripravljali dogodke. Hiša, v katero se je Marija primožila in kjer je nato kot podnajemnik bival tudi Tomšič, je v zasebni lasti, zapuščena. "Tukaj pa je bil naš facebook," se je Božičeva pošalila pri izviru vode, kjer so nekoč ženske tudi prale perilo in torej izmenjevale pomembne informacije o dogajanju v vasi. Še veliko zanimivega tej tipični istrski vasici, v kateri pa so še zmeraj pravi dragulji, lepo urejene stare hiške, nam je na hitro povedala gospa Nada: "Še oblekla bi se v nošo šavrink, to je takšna črna obleka s predpasnikom in ruta na glavi, ampak nimate veliko časa." Saj veste, na avtobusnih izletih zmeraj zmanjkuje časa.
Gotovo bodo priložnosti tudi za to. Vsekakor je namreč v te kraje še treba. Vsaj enkrat v času, ko se pozno jeseni listi ruja pordečijo, pravijo poznavalci.
