Na Pohorju se torej dogaja. Zato me je zanimalo, kako je na levem bregu. Od drugega ribnika se mi je v neposrednem prenosu javil najbolj znani Mariborčan in poročal, da sta na parkirišču dva avta, okrog ribnika pa trije kužki, ki vlečejo svoje sprehajalce do posode z vodo pri Kličku. Ne bi omenjal manj in bolj znanih, če mama četrtega sprehajalca v najlepših Kličkovih letih ne bi bila njegova šefica, drugi najbolj znani Mariborčan pa v našem imenu ne bi pravkar kupoval te stare in znane gostilne v lepem mariborskem parku. Tudi v Mariboru se dogaja.
Ker se torej v Mariboru vsi poznamo, smo za župana izvolili uspešnega podjetnika, s čimer smo povedali, da nam podjetništvo prejšnjih dveh županov ni bilo všeč. Zato so se nam, čakajoč na podjetnost, ti meseci, ko si je - s svojim pohištvom - urejal pisarno, kar vlekli. Razkopavanje trga, na katerega gledajo gostje iz njegove gostilne in hotela, je šlo namreč še na rovaš prejšnje neuspelo podjetne garniture. Ko pa je v rekordno hitrem času izpeljal razpis za prenovo trga pred svojimi vrtnimi sobami in svojim Starim radiem, smo, priznajte, zastrigli z ušesi. In nato z njimi prvič zaploskali, ko smo izvedeli, da se županova podjetnost s tem ne bo zaustavila. Ne le da je začel s svojim denarjem obnavljati streho in zidove svojega tamkajšnjega razpadajočega dvorca, temveč z našim kupuje še bližnjo parkirno hišo in osrednjo mariborsko tržnico nad njo. Če se vsi v Mariboru ne bi tako dobro poznali med seboj, bi lahko celo pomislili, da je to preveč.
Tako pa so se v podjetno-županskem paketu znašli tudi Trije ribniki. In zaradi njih se motite, če ste v zgornjih stavkih brali med vrsticami, kajti župana si nismo izvolili zato, ker zna igrati tenis ali ima mlado ženo, temveč zato, ker je podjetnik. In ni on kriv, če je ravno na pragu njegovih naložb srčika totega mesta; oziroma ker je podjeten, investira pač tam/v tisto, kjer/kar se najbolj splača.
Zato je Kliček tako pomemben, ker se vsi tako poznamo, in zato imamo o drugih toliko povedati. Kliček pa ni na županovem pragu, čeprav gre za gostilno, kakršnih ima njegovo podjetje kar nekaj. Ne nazadnje je vmes Piramida.
Kliček je na našem pragu, ker ni le gostilna, temveč je to kar cel park. Resda si je županstvo z nakupom te stare gostilne, kot so izjavili, kupilo čas, da bo v miru razmislilo, kaj bo z njo, toda že zdaj je jasno, da v to razmišljanje ne bo moglo vključiti le kuharjev in natakarjev.
V Maribor turisti ne bodo zahajali zaradi "tovarne snega" na Pohorju, bodo pa zanj slišali zaradi uspešno izvedene Zlate lisice … V Mariboru turisti ne bodo ostajali kaj dlje kot za selfi z grozdom v srčku pred Staro trto, bo pa - če bo njegov stari del, med Staro trto in tržnico, Koroško cesto in Dravo, z urejenim Vojašniškim trgom, Žičkim dvorom, lutkovnim gledališčem, Minoriti, Starim radiem in vsemi drugimi tamkajšnjimi stavbami in njihovimi dvorišči - poln galerij, kavarn, trgovin, prenočišč, sprehajalcev, podjetnosti, kulturnosti in življenja.
Predvsem pa v Mariboru ne bodo mirno spali in dobro delali, se prijetno počutili in lepo imeli njegovi prebivalci - mi! -, če bo najlepši, najbolj zeleni, najbolj urejeni del totega mesta, ki je namenjen predvsem nam, ne pa turistom in podjetnikom, vedno bolj prazen! V mariborskem parku se premalo dogaja, da bi polne klopce opazovale nove zasaditve na promenadi, da bi poln bazen otrok čofotal pod najlepšim mariborskim vinogradom, da bi se na drugem ribniku spet delal led, da pri Kličku ne bi pili le kužki!
Saj je res smešno, da se vse dogaja le pred županovimi vrati, a priznajmo si končno, da to ne gre na rovaš županove podjetnosti, temveč naše nepodjetnosti. Zato je živi Kliček nujen za živ park, živi park pa za živ Maribor!
