Če se je še pred dobrim letom ali dvema zdelo, da so elektrificirani avtomobili - hibridi, priključni hibridi, električni baterijski avtomobili - zgolj ena od smeri prihodnjega razvoj avtomobilskega sveta, sedaj ni več nobenega dvoma. Avtomobilske tovarne ena za drugo objavljajo bolj ali manj natančne datume, ko naj bi z njihovih tekočih trakov pripeljali zadnji avtomobilski pogonski klasiki. Hkrati pa podobne načrte objavljajo tudi posamezne države ali skupnosti, kot v našem primeru Evropska unija (EU), pa tudi ZDA, Kitajska in tako dalje. Dvomov o ustreznosti električne avtomobilske prihodnosti torej ni več.
Pred nedavnim predstavljeni načrt EU z naslovom Fit for 55 (Pripravljeni za 55 ali nekaj podobnega) je zakoličil vsaj en datum - leta 2035 naj bi prenehali prodajati (in verjetno tudi izdelovati) avtomobile, ki jih poganjajo motorji z notranjim zgorevanjem, torej bencinarje in dizle. Načrt je ambiciozen, kajti je res, da v EU (in tudi preostali Evropi) že od leta 2015 (tedaj se je rodila slovita afera Dieselgate) pada tako delež bencinskih kot dizelskih avtomobilov (zadnji podatki za EU kažejo, da je bil letošnji delež bencinskih avtomobilov nekaj čez 40 odstotkov, dizelskih pa dobrih 20), a se delež elektrificiranih avtomobilov vendarle ne povečuje tako hitro, ko si države in z njimi EU želijo. Toda kljub temu gre naprej. Razlike med posameznimi članicami v EU so precejšnje, pogosto odvisne od višine bruto domačega proizvodna na prebivalca oziroma standarda (berite sosednji članek), pa tudi prepričanja, da so električni avtomobili edina prava rešitev za okolje in sicer.
ZDA: Joe Biden kar z ukazom
Tudi relativno nova ameriška administracija s predsednikom vred ima podoben načrt. Joe Biden je pred nekaj dnevi kar s tako imenovanim izvršnim ukazom napovedal velike spremembe na tem področju. Tako naj bi se okoli leta 2030 prodaja avtomobilov z ničelnim izpustom škodljivih plinov povečala na 40 ali 50 odstotkov. Pri vsem tem je še nekaj nejasnosti, saj naj bi ta načrt vključeval ne le električne baterijske avtomobile in avtomobile na gorivne celice, pač pa tudi priključne hibride. Pri teh gre za kombinacijo motorja z notranjim zgorevanjem (bencinskega ali dizelskega) in elektromotorja (enega ali dveh), pri čemer je poraba manjša kot sicer, prav tako škodljive emisije, vendar ne ničelne kot pri električnih avtomobilih ali gorivnih celicah. Hkrati naj bi do leta 2030 oziroma do 2027. v ZDA uveljavili nove predpise glede izpustov škodljivih plinov pri lahkih in težkih gospodarskih vozilih. Ta načrt so bolj ali manj zavzeto podprli tako domači kot tuji izdelovalci avtomobilov, pri čemer so dodali, da bo njegova uresničitev izjemno zahtevna in draga. Brez državne podpore, ki bo namenjena subvencijam, investicijam v razvoj in raziskave, polnilno električno infrastrukturo, ne bo šlo. Ampak strategija je jasno začrtana in kakšnega dvoma ni zaslediti.
Na Kitajskem, ki je bila lani največji avtomobilski trg na obli (in vse kaže, da bo tudi letos), pri čemer pa je bila vsaj v prvih letošnjih mesecih prodaja električnih baterijskih avtomobilov v Evropi boljša kot v Konfucijevi deželi, absolutno stavijo na avtomobilsko elektriko. Mimogrede - na Kitajskem zelo dobro uspeva ameriška Tesla, ki tam izdeluje nekatere svoje modele. V zadnjih mesecih je tovarna, ki ji predseduje Elon Musk, imela tudi nekaj težav, ki so bile morda predvsem ideološko in politično motivirane, a za Teslo je to nedvomno najpomembnejši tržni prostor. Kitajska usmerjenost v električni avtomobilski pogon je zaradi pogosto neznosnih okoljskih razmer razumljiva in splošno sprejeta. Pa vendar - je navdušenja nad električnimi avtomobili res tako enotno, brezprizivno, tako rekoč monolitno?
Letošnja lovorika v Toyotini vitrini
Toyota (Toyota Motor Corporation ali TMC) je ta hip največja avtomobilska korporacija na obli. Po letošnjih podatkih je za njo zaostal tudi nemški konglomerat Volkswagen, pri čemer drži, da se zadnja leta za lovoriko največjega izmenično borita japonska in nemška avtomobilska tovarna. Toyota je nastala leta 1930. Eden izmed dveh ustanoviteljev tovarne Sakiči Tojoda se je ukvarjal s statvami in kolovrati, proti koncu tridesetih let prejšnjega stoletja pa opazil pomen avtomobilov, ki so postajali tudi na Japonskem vse bolj priljubljeni. Prvi avto so naredili leta 1935 (toyota A1), bistven pa naj bi bil premik v Toyotinem proizvodnem sistemu, ki je precej kasneje dobil posnemovalce tudi v Evropi in ZDA. Logotip podjetja je sestavljen iz treh povezanih elips, ki menda predstavljajo željo oziroma težnjo po zadovoljitvi strank (kupcev) in kvaliteto.
Tojoda: glas dvoma in tudi razuma?
Ne. In posebej zanimivo je, da glas proti oziroma glas dvoma o 100-odstotni ustreznosti električne avtomobilske strategije, ki naj predstavlja nekakšno sanjsko rešitev okoljskih (avtomobilskih) zadreg, prihaja od človeka, ki pravzaprav predstavlja ta avtomobilski svet. Akio Tojoda, 65-letni predsednik japonske Toyote, največje avtomobilske korporacije na obli, je eden redkih, med najpomembnejšimi ljudmi avtomobilske industrije pa verjetno edini, ki odkrito in jasno dvomi o popolni ustreznosti zgoraj opisane električne avtomobilske usmeritve.
Pri tem je posebej zanimivo, da je Toyota pionir hibridnega avtomobilskega pogona. Proti koncu devetdesetih let prejšnjega stoletja so povili priusa, prvi velikoserijski hibridni avtomobil. Sprejet je bil s precej dvoma, morda celo vljudno prikritega posmeha. Evropa je bila sredi silovitega razmaha dizelskih avtomobilov oziroma dizelskega pogona, ki se je dokazoval s skromnejšo porabo goriva in posledično dolgimi dosegi. V ZDA, kjer je bil bencin bistveno cenejši kot na drugi strani Atlantika in še marsikje drugje, so gospodarili požrešni poltovornjaki, medtem ko je Kitajska tedaj obstajala predvsem v geografskem pogledu in nič v avtomobilskem. O okoljski problematičnosti avtomobilov oziroma vozil se tako rekoč ni razpravljalo, morda zgolj potihoma razmišljalo. V takšnih okoliščinah izdelati avto, ki gre deloma na elektriko, ker je to okoljsko sprejemljivo, je bilo nenavadno, samosvoje, skoraj čudno.
Pa vendar je Toyota svojo usmeritev, sprejeto pred skoraj tridesetimi leti, nadaljevala. Vizionarska odločitev, vredna poklona. In sedaj, ko so električni avtomobili skoraj sveti gral, se pojavi mož, ki jim nasprotuje oziroma v splošno evforijo vliva precej dvoma. Ali politiki tedaj, ko rečejo, dajmo, gremo na elektriko, vedo oziroma razumejo, kaj to pomeni? Če bi se Japonska vdala tej evforiji, potem bi avtomobilska industrija kolapsirala, je prepričan Akio Tojoda. Električni baterijski avtomobili po njegovem še precej časa ne bodo dobičkonosni. Če bi poleti vse avtomobile poganjala elektrika, bi bili na Japonskem brez nje, še dodaja.
Otrok Toyote in strasten dirkač
Akio Tojoda je končal šolanje na univerzi Keio (pravo), potem pa še študij poslovne administracije v ZDA. Je pravnuk dveh ustanoviteljev tovarne, in sicer Sakičija in Kiičira Tojode. Leta 1984 se je pridružil tovarni in nato delal na številnih delovnih mestih, deloma tudi v ZDA. Januarja 2000 je postal predsednik direktorata, leto kasneje pa je prevzel še funkcijo predsednika azijsko-kitajskih operacij. Leta 2009 je postal predsednik Toyote. Zanj torej velja, da je otrok Toyote, ob vsem drugem pa tudi strasten dirkač, saj je bil leta 2009 eden izmed dirkačev na sloviti dirki 24 ur Nürburgringa. Tudi po tem, ko je postal prvi človek korporacije, ta ni spremenila svoje filozofije oziroma strategije - ostala je zvesta hibridnemu pogonu, ki ga sedaj ponuja v večini svojih modelov in tudi v vozilih tovarne Lexus, ki je v lasti Toyote.
Njegov dvom oziroma pomisleki glede absolutne primernosti električnih baterijskih avtomobilov, pri čemer je zanimivo, da takšnega avtomobila tovarna (še) ne ponuja, letos spomladi niso bili po volji tudi nekaterim skandinavskim investicijskim skladom. Ti so pomemben investitor oziroma lastnik Toyote, glede na splošno skandinavsko naklonjenost elektrificiranim avtomobilom - Norveška je v tem pogledu že nekaj let nedosegljiv zgled tudi najbolj razvitim državam EU - pa je njihova reakcija pričakovana. Toda niti Toyota niti Akio Tojoda se nista uklonila. Vsaj za sedaj.