Pred leti sem se namensko izgubljala po ulicah Dublina, da bi nato na vogalu parka Merrion Square srečala Oscarja, ki se je, odet v zelen žametni smoking, uživaško zleknil čez velik kamen. Umetnik Danny Osborne je v predimenzionirano nemo podobo ujel ne samo lepo lice Oscarja Wilda, temveč tudi njegov gon po svobodi in absolutno priznavanje pravice do užitka, kar je velikega pisatelja in izvrstnega aforista za vselej vpisalo na listo svetovnih dekadentov, hkrati pa mu v tuzemsko bivanje pogosto insceniralo podobe iz pekla. Ko sem v eni izmed zim imela napad ustvarjalnosti, sem na postaran zelen tvidast plašč dala prišiti obrobe iz kraljevsko modrega umetnega krzna, na hrbtno stran pa sem prilepila fotografijo naju z Oscarjem in njegov aforizem, kako nikoli ne moreš biti preveč oblečen in preveč izobražen.
V tem plašču sem nato na ulicah mojega malega mesta paradirala kot lastna kreatura, a vselej, ko sem ga oblekla, sem čutila neki ne povsem definiran upor zoper vse, kar zavestno sprejemam kot primerno in pričakovano. V potovalnem kovčku sem prinesla domov suvenir; kovinsko ploščico s še enim njegovim briljantnim izrekom. Predvidevam, da se mu je porodil ob dveletnem bivanju v kaznilnici, v katero so ga zaprli zaradi istospolne zveze s sinom angleškega pomembneža. Da smo namreč vsi za rešetkami, a da se nekateri vendarle stegujemo za zvezdami, piše na ploščici. Odlična metafora trenutka, v katerem se prav zdaj najdevam. Živim namreč v Radencih.
Nikoli preveč oblečen in preveč izobražen
