Ana Lazovski je kreativna mlada ženska, ki vsak dan na vsakem koraku najde navdih v barvah in oblikah. Pred petimi leti se je preselila v London - in ta ji ves čas ponuja možnosti in priložnosti. Čeprav ima za seboj dolgoletno delo kot oblikovalka maske v gledališču, operi, na filmu, televiziji in v marketinških kampanjah, so njena posebna radost raznovrstna naglavna pokrivala. Do 22. septembra je na Ljubljanskem gradu na ogled postavila razstavo Čarobnost klobučarstva - in tudi sama pravi, da si težko predstavlja bolj popolno okolje za svoje klobuke, ki so konglomerat in preplet verjetno vseh tehnik v klobučarstvu, ki jih danes poznamo.
Kaj vaši klobuki prinašajo v Peterokotni stolp ljubljanskega gradu?
Barve, oblike, veselje in tudi malo dramatičnosti.
Ker Slovenke ne slovimo kot zelo drzne s pokrivali - kaj je vas navduševalo, da so se vam klobuki prikupili?
Ne potrebuješ biti drzen, da nosiš pokrivala; vsaka pentlja, trak v laseh, kapa s šiltom, rože na elastiki in podobno spadajo pod klobučarstvo. Prikupili so se mi na londonskih ulicah, kjer se še najbolj nore naglavne skulpture nosijo, kot da ni nič. Ta lahkotnost samozavestne osebe je neskončno seksi in tako vabljiva, da te vleče, da poskusiš, mar ne?
In ste jih začeli ustvarjati? Kaj je vaše osnovno vodilo pri kreaciji pokrivala? Osebnost stranke, dogodek, modni slog osebe?
Sem, verjetno prav zaradi tega magnetizma. In večne enigme: Kako to sploh stoji na glavi? Osnovno vodilo je, da se bo stranka na prireditvi, za katero kreiramo ali stiliramo, počutila točno tako, kot je potrebno. In kakor bi se želela počutiti. Mogoče strankam včasih premikamo meje in jih na momente rahlo presenetimo, a vedno z dobrim namenom, ker veš, da je to njena kapaciteta, le da ona morda tega še ni odkrila. Vsekakor dalj časa, kot s stranko sodeluješ, bolje jo poznaš - in s tem ustvariš drugačen odnos, vedno intimen in spoštljiv.
Ne le klobuk, tudi pentlja, trak v laseh, rože na elastiki ali kapa s šiltom so klobučarstvo.
Na kakšen način klobuk dopolni modni slog? Kaj recimo sporoča vam, ko opazite nekoga s klobukom?
Ni nujno, da sporočajo modni slog. Cenene sintetične fedore, ki so preplavile trg v zadnjih letih, sloga vsekakor ne izražajo. Če je pa kos, ki tudi ni nujno ročno narejen, dobro stiliran z dodatki - morda igla, drugačen trak, celo ruta ali vezenje -, potem se razlika opazi nemudoma. Meni osebno sporoča, da ima oseba stališče, svoje veselje in radost, ki ni nujno glasna in drzna. Je pa njena/njegova, posebna.
Ker ste tudi oblikovalka maske, med drugim mojstrica ličenja - v kakšnem odnosu sta ličenje in pokrivalo?
V zelo dobrem! Imela sem srečo, da sem lahko v preteklosti v teatru ogromno sodelovala s krasnimi in genialnimi kostumografi, med drugimi z Alanom Hraniteljem, Leom Kulašem, Jeleno Proković. Imeli smo možnost te povezave najbolje izraziti, saj oder prenese ogromno. V večini zadnja leta delam s kamero, kjer je vse bistveno bolj delikatno - stvari so bolj vidne, torej ne morejo izstopati, bolj so naravne - in to je absolutno drugačne vrste dinamika stroke.
Komu so namenjene vaše kreacije?
Moje umetniške kreacije so namenjene posameznikom, ki si želijo izraziti svoj edinstven slog, ki jim omogoča, da včasih izstopajo, včasih pa se zlijejo z okoljem - ali kot sama rada rečem, se zakamuflirajo. Čeprav so moja dela pogosto prisotna na javnih dogodkih, je njihova prava moč vidna predvsem v rokah stilistov, ki spretno usmerjajo podobe medijsko izpostavljenih oseb. Kar moje umetnine resnično ločuje od drugih, je unikatna kreativnost in sposobnost, da združujem številne klobučarske tehnike na načine, ki presenečajo in navdihujejo.
Menda so bili klobuki še pred nekaj leti dodaten izraz vaše kreativnosti, saj delate na področju ličenja. Kako pomembni so danes?
So navdih počutja. Seveda jih ne nosim vseskozi, a ko se počutim, da se moram zaščititi, dvigniti, olepšati, si jih nadenem. Vedno mi prinesejo radost. Oblikovanje maske ostaja moja prva ljubezen, a z mediji, kjer delujem, ne morem biti vedno kreativna, kot moja duša veleva. Potrebujem nekaj, kjer se lahko izrazim, v tem življenju so to forme in barve. London je pa že nekaj let moj kreativni sanatorij.
Kako je London sprejel vaše rokodelske sposobnosti in vas hkrati izoblikoval kot umetnico?
Angleški klobučarji so me vzeli pod krilo približno pred desetimi leti. Seveda, ker to ni moja primarna dejavnost, ampak zgolj raziskovanje moje vedno kreativnosti lačne duše, se nikoli nisem imela možnosti popolnoma posvetiti klobučarstvu. Me pa zanimajo tehnike, kako nekaj narediš, kako je z materiali, teksturami, balansom. Zame je to neke vrste osebna arhitektura.
Angleški klobučarji so jo vzeli pod svoje okrilje.
Vas pri oblikovanju klobukov še vedno navdihujejo pretekla obdobja in njihov šarm?
Vedno, seveda. Absolutno me je vedno zanimalo, kako se je v določenem času zgodovine nekaj počelo s sredstvi, ki so bila takrat na voljo. In seveda se vse vrača, določene tehnike, še posebno japonske, so stare par sto let in jih še vedno uporabljamo, ker so nenadomestljive.
V prihajajočih tednih boste svoje znanje in izkušnje delili tudi z zainteresiranimi na različnih delavnicah v ljubljanskem Centru Rog. Kaj pripravljate?
Pripravljam pet delavnic. Poimenovala sem jih: Broška kot uporabna umetnost, Kompozicija umetniškega izraza v naglavnem okrasju, Naglavno okrasje kot umetniški objekt in Obroč kot uporabna umetnost; slednji se bo zgodil dvakrat. Veselim se ustvarjanja s sodelujočimi.
