(REPORTAŽA) Ko pokojnikov pepel raztrosijo v morje, postanemo svobodnejši

Rojstvo, življenje in smrt, večni krog človeškega obstoja, je del vseh nas. Zato marsikdo že med svojim življenjem načrtuje, kako želi počivati, ko bo prišla smrt in bo od tod odšel tja čez, kot radi rečemo, za mavrico. Zato pogosto svojci po smrti svojega najdražjega želijo izpolniti pokojnikovo zadnjo željo, kje želi biti pokopan. Zadnja leta je v Sloveniji poleg klasičnega pogreba mogoč tudi raztros pepela zunaj pokopališča, v gorah ali v morju, kjer gre za poseben obred pokopa.

Diskretno in dostojanstveno slovo

Pogrebe v morju so že od davnine prakticirali mornarji, ko so tiste, ki so izgubili življenje med bivanjem na ladji, zavili v rjuhe in jih s pokopom v morje napotili k večnemu počitku. Tudi današnja družba, čedalje bolj obremenjena s sodobnim načinom življenja, se počasi vrača k naravi, kar se odraža tudi v priljubljenosti posameznih oblik pogrebnih slovesnosti. Marsikdo si danes ne želi več, da bi svojci in drugi bližnji po njegovi smrti morali nositi odgovornost ter strošek urejanja in vzdrževanja groba na pokopališču. Namesto tega vse več ljudi izrazi željo, da se po koncu življenja za večno združijo s prvinskim okoljem, morjem. Zato raztros pepela pokojnika v morje postaja pri nas skupaj z naraščajočim številom upepelitev vse bolj priljubljen način pokopa.

V Sloveniji so pogrebe na morju, ki so cenejši od klasičnih pokopov, prvi začeli opravljati v Kopru, sledila je Izola, nato še Piran. Dosedanje izkušnje obalnih pogrebnih zavodov so pokazale, da je raztros pepela v morje kot oblika pogreba zaradi manjšega števila udeležencev bolj diskreten in tako bolj dostojanstven in spokojen od klasičnih pogrebov na pokopališčih. Organizacija pogreba je za svojce in druge žalujoče manj obremenjujoča in zahtevna, zato se z izgubo tudi lažje sprijaznijo, kar tej novejši obliki pokopa prinaša še dodatno vrednost.

Moževa dolgoletna želja

"Morje je bilo ljubo mojemu možu že od malega in se je k njemu vračal vedno, ko je bilo mogoče. Dejstvo je, da se ob morju počutimo živo, daje nam zdravilno moč, ob morju lahko globlje zadihaš; dihanje ima bistven pomen, saj kot dojenček vzdihnemo, da živimo, in pri smrti izdihnemo. Morje predstavlja 80 odstotkov življenja na Zemlji, ima svojo lepoto in dinamičnost ter magičnost, ki nas lahko zaznamuje in osreči, če ga polno doživimo. Raztros moževega pepela v morje je bila njegova dolgoletna želja," mi je povedala prijateljica, Ljubljančanka, ki je pred kratkim pokopala svojega moža v morje.

Tudi sama sem smela biti navzoča na pogrebni slovesnosti, ki jo je opravilo javno podjetje Okolje Piran. Z ladjico Solinarka smo se odpeljali iz Portoroža na posebno točko, kjer se opravi raztros pepela, na rt Madona. Pogrebniki in kapitan ladjice so zadnjo slovo naredili še bolj prijazno, mirno, čeprav so valovi, ki so udarjali v ladjico, kljub sončnemu vremenu, nenehno opozarjali na burjo, ki nam je pihala okoli glav. Žara s pokojnikom je med vožnjo počivala na mizici, ob njej pa sta stala pogrebnika Elvis in Aleksander, vmes pa je tiho igrala priljubljena glasba pokojnega moža moje prijateljice. Ko smo prišli do točke, kjer se je lahko opravil raztros pepela, se je vožnja ladjice zelo upočasnila, sledil je raztros pepela v morje. Po tem pa smo v morje razsuli še riž, ker je bila takšna želja prijateljice, saj ima zanjo riž simbolni pomen.

"Ob raztrosu pepela se lahko v morje v spomin pokojniku raztrosijo različne stvari, na primer rože, ki pa morajo biti razgradljive in ne onesnažujejo okolja. Ker pa je mož imel rad japonsko jed suši in je bil to tudi eden njegovih zadnjih obrokov, preden me je zapustil, se mi je zdelo primerno, da raje namesto cvetja v morje raztrosim riž," je po slovesu od pokojnega moža povedala prijateljica.

Če pa nikogar več nimaš ...

Prijateljica mi je še povedala, da se je zdi klasični pogreb naših najdražjih smiseln, če že obstaja prostor oziroma grob z najbližjimi predniki ter drugimi sorodniki, in da potomci kasneje skrbijo za grobove. "Če pa nikogar več nimaš in potem ostaneš sam, tako kot zdaj jaz po izgubi moža, je tudi s tega vidika bolj smiseln raztros pepela v morje. Kljub temu da se tudi pod zemljo telo razgradi, še posebno, če je bila v zemljo položena žara s pokojnikovim pepelom, se mi zdi bolj smiselno, da najdemo svoj zadnji počitek v morju. Gre za simboliko svobodnega duha; mož je bil rad svoboden, veliko je potoval po svetu, zato je bil tudi raztros njegovega pepela na morju simbolno dejanje, kot nekakšen njegov zadnji izlet z barko na morje. Tudi zame je imela ta slovesnost poseben pomen. Ko je možev pepel padel v svet podvodnega sveta živali in rastlinja, nekega začetka življenja pred toliko in toliko leti, me je prevzel mogočen občutek, kljub močni žalosti ob izgubi. Tudi sam obred je bil zelo spoštljiv že od samega sprejema na barki in spominske slovesnosti. Zame je bilo zelo dragoceno, da smo na ladjici lahko poslušali glasbo, ki jo je imel mož zelo rad in ga je pospremila še na njegovo zadnjo pot," je dodala prijateljica.

Poseben vtis nanjo pa je naredil obred, ko se je kapitan ladjice po opravljenem pogrebu trikrat zapeljal okoli mesta razsipa in zatrobil pokojnemu v slovo, kar je seveda povsem drugače od klasičnega pogreba. To je namreč starodavni običaj mornarjev, ki so se na morju poslavljali od tistih, ki so življenje izgubili med plovbo na morju, nam je pojasnil kapitan ladjice. "Raztros moževega pepela v morju sem občutila kot nekakšno osvoboditev v lepem okolju; neizmerna širina prostora, torej morja, daje ta občutek. Ko pepel naših najdražjih raztrosijo v morje, smo svojci svobodnejši, vsaj tako sem jaz občutila, ker je lahko svobodnejši tudi moj mož. Ob klasičnih pogrebih je namreč telo, ki se je na primer ob smrti upepelilo, ostalo nekje utesnjeno v žari pod zemljo, in to predvsem za spomin nam, ki ostanemo. Vendar pa je spomin na naše najdražje vedno z nami, večno ga nosimo v svojem srcu," je še povedala prijateljica.

Spominski zid s pogledom na morje

Aljoša Pucer iz javnega podjetje Okolje Piran nam je povedal, da se iz leta v leto veča število pogrebov na morju: "Pri nas jih opravimo okoli 40 letno. Raztros pepela opravimo na razdalji 1,5 navtične milje severno od rta Madona v Piranu, ladja pa lahko izpluje s pomola v Piranu, Portorožu ali Luciji. Svojci, ki se želijo od svojih najbližjih posloviti z raztrosom pepela v morje, se v pisarni pokopališča dogovorijo za prevzem in upepelitev pokojnika ter dan in uro pogrebne svečanosti na morju. Za pogreb na morju je treba pridobiti soglasje na piranski upravni enoti, kjer svojci podajo vlogo za pridobitev dovoljenja za pokop zunaj pokopališča. Izdano odločbo prevzame administrator pokopališča in jo posreduje upravi za pomorstvo, ki izda še dovoljenje za raztros pepela v morje. Na željo svojcev se lahko v protokol vključijo še duhovnik, govornik, trobentač in pevci."

V Kopru in Izoli pokojnikom, katerih pepel se je raztrosil v morju, na pokopališču na željo svojcev namestijo spominsko ploščico z imenom in priimkom pokojnega, v Piranu pa tega postopka za zdaj še nimajo, bodo pa to omogočili v kratkem. Obeležje bo na kamnitem zidu piranskega pokopališča, kjer so pokopani otroci, saj ta del pokopališča gleda na morje, kjer so nekateri ostali za vedno, a bodo vedno z nami.

In kot bi rekel nemški pisatelj Johann Wolfgang von Goethe: "Ni bitja, ki bi v nič razpadlo, kar večno je, je v vseh ostalo, saj osrečuje nas njih bit. In bit je večna, v njej so sile zaklade večne ohranile, ki zdaj vesolja so nakit."