Rosana Lorbek, ki te dni razstavlja v Ljubljani, je bila ena od avtoric na lanski razstavi slepih in slabovidnih v kinu Partizan v Mariboru, z naslovom Na oni strani svetlobe. Drago Oman iz Pokrajinskega muzeja Maribor, ki je pripravil razstavo, je takrat dejal, da na drugi strani svetlobe pri slepih in slabovidnih ni samo tema, ampak so tudi sence, nekatere temnejše, spet druge svetlejše. Ona zase še doda, da se je njeno videnje sveta od njenih otroških let do sedaj precej skalilo in zameglilo. "Mogoče zato bolj cenim jasne detajle, ujete v objektiv, in barvite motive, naslikane s čopičem, ki se približajo sposobnosti nekoga brez omejitev, kot jih imam sama. Starejša ko sem, vedno bolj opažam razlike in se s svojim delom poskušam pokazati tistim, ki radi predalčkajo vse, ki zaznavamo svet drugače ali z omejitvami. Mogoče mi je s svojim delom uspelo razbiti kak predsodek, ki ga ima družba do slabovidnih."
Ob njej so razstavljali še Rezka Arnuš, Evgen Bavčar, Luka Campolunghi, Sara Bukovec, Branko Čeak, Sonja Jež, Jožef Jošt, Milka Jug, Jana Kus, Darinka Lozinšek, Andrej Palčec, Mirela Prezelj, Helena Senica, Tinka Šetina, Ana Šter, Meri Tišler, Slavica Zdolšek in Natalija Žitnik Metaj.
Dr. Bavčarja, najbolj znanega od njih, izjemno ceni. "Njegovo ustvarjanje poznam, a še vedno ne dovolj, saj je izjemen človek v vseh pomenih besede." Izjemen je njegov opis svojega umetniškega početja, primerja ga s podobo svete Lucije, ki jo upodabljajo s štirimi očmi: dvoje drži v rokah na krožniku, dvoje ima v orbitah; tiste, ki jih ima na krožniku, so oči začasja, zgodovine, fizične oči, one druge so oči, s katerimi je videla vso lepoto in vso resnico sveta in gledala v transcendenco. V današnjem svetu podob in vizualnosti pa poskuša slediti tistemu, kar je človeštvo počelo že od nekdaj, iti tipajoče in nevidno v neznano.
"Verjamem, da v dobi kitajske robe še zmeraj obstajajo posamezniki, ki cenijo izdelke, narejene z ljubeznijo in trudom"
Lorbkova je iz Benedikta v Slovenskih goricah, dela v Knjižnici Lenart kot grafična oblikovalka in po svetu resda ne hodi samo tipajoče, ker ima sedemnajst odstotkov ohranjenega vida. Ona išče in najde barve. "Navdih so mi barve, ki me pritegnejo k temu, da jih ujamem v objektiv ali na platno," reče dekle s prirojeno napako kolobom irisa, kar pomeni, da se ji oko v predelu šarenice ni pravilno razvilo.
V Knjižnici slepih in slabovidnih Minke Skaberne v Ljubljani razstavlja 19 fotografij, ki so v večini nastale letos, tri akrilne slike, dve vektorski ilustraciji in manjši akvarel, tematika je raznovrstna. "Slikam po navdihu, zato so motivi zelo različni."
Fotografira naravo, domače dvorišče, na sprehodih, krajših izletih, s tistim, kar nastane, pokaže sebe, svojo osebnost, občutenje. "Ustvarjanje mi je izziv. S tem, ko presežem samo sebe z boljšim izdelkom od prejšnjega, si dajem nov zagon. Misel na to, da se mogoče nekoč lahko postavim ob bok celo videčim, čeprav za to potrebujem veliko več dela, časa in truda, mi daje voljo in moč za nadaljnje ustvarjanje. Verjamem, da v dobi kitajske robe še zmeraj obstajajo posamezniki, ki cenijo izdelke, narejene z ljubeznijo in trudom."
"Stanje flowa je moja meditacija, ko padem noter, mi ure minejo kot minute in ni lepšega kot to, da lahko v delu brezskrbno in neomejeno uživam. Vsaka slika nosi v sebi določeno energijo, s katero sem jo ustvarila. Še leta zatem se lahko spomnim, kako sem se počutila, ko je nastajala. Fotografije in slike nenehno dajejo. Dajejo torej, ko nastajajo in ko so končane. Uživam, ko nastajajo, kasneje lepšajo prostor in obujajo spomine na pretekle dogodke." Nerada nastopa, čeprav je razstava prav to. "Ker imam precejšnji strah pred javnim nastopanjem, veliko raje pustim, da o meni govorijo moja dela. Je pa kljub moji začetni nervozi na razstavah zelo lepo. So srečanja, pomenki, prijetna druženja. Na odprtju ljubljanske razstave smo zavrteli tudi moj kratki dokumentarni filma z naslovom Zloudjova püša, ki je nastal v začetku tega leta, z njim sem se preizkusila tudi v videoprodukciji." O gozdu, o katerem še živijo zgodbe, da se je v njem dogajalo veliko nenavadnega, ljudje, ki so šli skozi, so slišali različne zvoke in celo srečali hudiča.
Pravi, da imajo v društvih za slepe in slabovidne v Sloveniji veliko možnosti za predstavitev. Če je le volja. "Njo je k sodelovanjem na razstavah spodbudil slepi pesnik in aforist Valter Čučkovič, njegovo knjigo aforizmov o slepoti Črna svila z raskavo obrobo je s pomočjo Aksinje Kermauner najprej oblikovala tako, da je primerna za slabovidne bralce, oblikovalka je bila tudi pri njegovi pesniški zbirki Na privezu." Čučkovič pravi, da je slepota mavrica, blizu ji je tudi njegova misel, da je svet luči svet znanja, sočutja in ljubezni, da je duhovno svetlobo treba udejanjiti pod svobodnim soncem, torej na fizični ravni, in da v zadnjih desetletjih čustvena svetloba pri polnočutnih ljudeh peša, kar ni dobra napoved za prihodnost. Rosana Lorbek si želi, da bi še dolgo lahko ustvarjala brez posebnih prilagoditev. "Načrtov nimam, imam pa želje, in če bi le lahko, bi hotela v objektiv nekoč ujeti severni sij."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
