S kladivom, nožem in kislino nad umetnost

Ena od vlog umetnosti je, da sproži odziv v ljudeh, ta pa lahko dobi tudi skrajne oblike. Ljudje s stendhalovim sindromom na primer lahko ob srečanju z umetnino doživijo tesnobo, zmedenost, slabost, halucinacije. Gre za psihosomatsko motnjo, ki jo sproži soočenje z umetnostjo, še posebno, če je umetniško delo za prizadetega osupljivo, navdušujoče, pojavi se lahko tudi takrat, ko so na enem mestu zbrana številna sijajna umetniška dela. Sindromu, ki je pogost v umetniških prestolnicah, je posodil ime francoski pisatelj in diplomat Marie-Henri Beyle, s psevdonimom Stendhal. Sam je bil žrtev te psihosomatske motnje ob obisku renesančnih mojstrovin v Firencah leta 1817. Toda ime po njem je sindrom dobil šele konec sedemdesetih prejšnjega stoletja, ko ga je opisal italijanski psihiater Graziella Magherini. Firence so bile zanj živi laboratorij, saj je med obiskovalci mesta, ki velja za rojstno mesto renesanse in ga imenujejo Atene srednjega veka, zasledil več kot sto ljudi, ki jih je obnorel stendhalov sindrom. Danes vemo, da se lahko kaže v nedolžni, a tudi v hudi klinični sliki. Zdravniki v bolnišnicah v Firencah denimo redno obravnavajo bolnike, ki se jim utrga ob gledanju umetnin - največ takšnih reakcij izzove Michelangelov kip Davida.

Mesarska Mary proti Veneri

A umetnost tako burno ne vpliva le na tiste, ki trpijo za stendhalovim sindromom. Mnogi razočarani umetniki in mnogi politični aktivisti se skrajno odzivajo na velika umetniška dela. Pogosto tako, da jih poskušajo uničiti. Navajamo nekaj primerov najbolj znanih umetnin, ki so postale tarča norosti (v ljudskem jeziku) ali vandalizma (v očeh zakona). Za dejanji uničevanja umetnin so neredko stala politična, kulturna, etična, pa tudi umetniška sporočila.

Najbolj zaželena tarča: Mona Liza

Najbolj zaželena tarča med umetninami je še vedno da Vicijeva Mona Liza. Leta 1911 je bila slika ukradena iz Louvra. Častno mesto v tem znamenitem muzeju je dobila po francoski revoluciji 1789, a ko je prišel na oblast Napoleon, si jo je obesil v svoji spalnici v Tuilerijski palači. Kasneje so jo spet vrnili v Louvre. Zaradi suma kraje so zaprli francoskega avantgardnega pesnika Apollinaira, ki je pozival k uničenju Louvra, zaslišali so tudi njegovega prijatelja Picassa. In ko so že verjeli, da je slika za zmeraj izgubljena, je roka pravice dosegla italijanskega uslužbenca v Louvru Vincenza Peruggia, ki je sliko ukradel, skril pod plašč in se izmuznil iz muzeja. Dve leti po kraji se je Mona Liza vrnila v Louvre, tat pa je bil obsojen na leto dni zapora. Razlog za tako blago kazen naj bi tičal v dejstvu, da je Peruggia Mono Lizo ukradel iz domoljubja.
Leto 1956 je bilo spet burno za najslavnejšo vseh slik, saj je bil nanjo izveden atentat s kislino. Duševno bolnemu človeku je uspelo, da je zelo poškodoval spodnji del slike. Konec istega leta je v popravljeno umetnino mlad bolivijski aktivist vrgel velik kamen in poškodoval barvo na levem komolcu portretiranke. Končno so se v Louvru spomnili, da potrebuje umetnina pošteno zaščito. Obdali so jo z neprebojnim troslojnim steklom - ko je pred natanko desetimi leti ruska emigrantka, ki so ji zavrnili prošnjo za francosko državljanstvo, z vso silo v sliko zagnala skodelico, ki jo je kupila v muzejski trgovini s spominki, je šla skodelica v koščke, na steklu, pod katerim se skrivnostno smehlja Mona Liza, pa ni bilo niti praskice.

Ker žali njegova čustva

Ivan Grozni in njegov sin je ena od najbolj popularnih, hkrati pa kontroverznih slik ruskih umetnikov. Januarja 1913., sredi priprav za proslavitev 300. obletnice vladanja dinastije Romanovih, so ruski časopisi objavili nenavadno vest. V galeriji Tretjakov je pripadnik starovercev izvlekel nož iz škornja in ga trikrat zapičil v najslavnejšo sliko Ilje Rjepina, ob tem pa kričal: "Dovolj je bilo krvi!"
Slika prikazuje ultimativen greh, hkrati pa obup in grozo, ki jo je ta greh izzval. Ivan Grozni, prvi ruski car, drži v naročju sina Ivana Ivanoviča, ki ga je v napadu jeze sam smrtno ranil. Vzkipljivi car naj bi bil v prepiru s princem Ivanom pograbil težko žezlo in ga udaril po glavi.
Slika, ki velja za mojstrovino bogate ruske kulture, ni bila zmeraj deležna občudovanja in še danes jo mnogi vidijo kot zelo problematično. Zamera izhaja iz zgodovinske podlage slike, pravzaprav iz dogodka, ki je njena vsebina. V svoji dolgi zgodovini - nastajala je v obdobju 1881-1885 - je doživela nekaj cenzur razstavljanja. Ali se je na ruskem dvoru res zgodil umor sina - to je ena od nerešenih ugank zgodovine, zato pa tudi predmet številnih špekulacij in teorij. Zgodbo naj bi bili sproducirali sovražniki Rusije, ki jim ni bil povšeči ruski car - predvsem zato, ker je iz Rusije napravil silni večnacionalni imperij. Toda apeli, da je treba sliko odstraniti iz ugledne galerije, se nadaljujejo tudi v tem tisočletju, zato je bila slika deležna posebnega varstva osebja galerije. A to na žalost ni bilo dovolj. Maja lani je eden od obiskovalcev pograbil eno od kovinskih palic, preko katerih je napeljana vrvica, ki obiskovalce drži na varni oddaljenosti od umetnin, in začel z njo udarjati po steklu, ki ščiti sliko Ivan Grozni in sin. Steklo se je razbilo, koščki pa so močno poškodovali sliko slavnega Rjepina in tudi njen originalni okvir. Storilec se je na začetku branil z izgovorom, da je popil preveč vodke, slednjič pa je na sodišču povedal, da prizor s slike žali njegova nacionalistična načela, ker potvarja rusko zgodovino.

Jaz sem Jezus Kristus, vstal od mrtvih!