(SAMOGOVOR) "A tako slabo vam gre? Kaj pa, če bi plačali po obrokih?"

Pred časom mi je zazvonil mobilnik in na zaslonu se je izpisala številka, ki je nimam shranjene v telefonskem imeniku. Oglasila sem s pridržkom, saj mi, kot mnogim med nami, telefonski pogovori vzbujajo nekaj tesnobe, še posebej, če kliče človek, ki ga ne poznam. Na drugi strani me je pozdravila ženska, ki dela kot prodajalka na eni od slovenskih založb.

Sploh v teh časih se knjige najbrž obrestuje prodajati tudi s pomočjo telefona, sem nemudoma pomislila. Vprašala me je, če bi me kot njihovo stranko – navadno namreč naročam preko spletne strani, tja sem v preteklosti vnesla tudi svojo telefonsko številko – zanimal nakup nekega paketa knjig. Bila sem skeptična, ker sem vedela, da gre za relativno drago zadevo v vsoti več kot sto evrov in da bo tak izdatek (ker dotičnih knjig ne rabim nujno, tudi branja se v bližnji prihodnosti nisem nameravala lotiti), zame nekoliko previsok. Nežno sem se upirala, ona pa je vztrajala. Nazadnje sem privolila – dela so bila kakovostna, prevodi sveži, ona pa je imela glas, ki ga težko zavrneš. Pa tudi po naravi težko rečem "ne"! Poslali mi bodo predračun, je rekla. In sva prekinili.

Računa nisem poravnala nemudoma, no, v resnici ga nisem poravnala več tednov. Vedela sem, da bo prodajalka ponovno poklicala in me k temu spodbudila, saj naj bi knjige poslali šele po prejetju potrdila o plačilu. Pripravila sem se, da bom iskreno povedala, da trenutno res ne zmorem plačati. Saj bi to razumel vsak normalen človek, sem si mislila; razumel bi vsak, ki opazuje naraščajoče cene in trenutno klimo.

In ženska je res poklicala – oglasila sem se, se opravičila in priznala, da bi dogovor najverjetneje lahko preklicala sama. Da mi je žal, a da knjig vseeno ne bi želela kupiti, ker "mi je tak račun trenutno previsok". Odvnila mi je: "A tako slabo vam gre?" Ne, sem rekla, ne gre mi slabo, a so nekatere stvari trenutno pač višje na seznamu prioritet, zato knjig ne bom kupila. "Ampak ali veste, da je cena zdaj nekoliko nižja?" je nadaljevala. Ja, vem, gospa, a je moj odgovor vseeno ne. "Kaj pa na obroke tudi ne bi šlo?" ni odnehala. Ne, gospa, tudi ne, sem zaključila. Zahvalila sem se za klic in počasi odložila, saj je začela ponujati že nekaj tretjega. Z vprašanji, polnimi pomilovanja in obenem neke apatije do povedanega, mi je stopila na žulj. Bolje: razjezilo me je, da v žaru prodajanja ni želela resnično slišati in razumeti. Da, to je njena služba, razumem. A je v svetu, prepredenim z oglaševanjem, zame kot slovenistko in ljubiteljico literature, ki sama po sebi spodbuja k empatiji, nekoliko boleče to, da na težnje trga ni odporen noben otoček, tudi založništvo ne. Še več - po mojem vtisu je založniški trg vsako leto bolj agresiven in barbarski.

Vesela sem bila, da mi je uspelo vztrajati kljub zagrizenosti prodajalke. Se pa mi je ob vsem tem vzbudilo vprašanje, koliko ljudi je bilo (tudi pri nas) v preteklostih celo opeharjenih zato, ker niso zmogli zavrniti prodajalca, ki s svojo vztrajnostjo že nasilno vstopa v nekakšen osebni prostor na komunikacijski ravni. Tudi v Večeru smo poročali o tem, da prodajalci (lažnih) "zdravil" velikokrat merijo na starejši ljudi, ki jih je, tako kaže praksa, v nekaterih primerih enostavneje prepričati v nakup (želijo biti vljudni, na ponujene izdelke se ne spoznajo, prodajalca se bojijo ipd.). Situacija s knjigami je seveda drugačna (lahko tudi ne bi bila, a v dotičnem primeru ni šlo za "škart robo"), vseeno pa lahko ima tako oglaševanje in prodajanje vpliv tudi na recepcijo literature, ki prihaja k bralcem.

Velike založbe, ki imajo dobro finančno zaledje, tudi pri nas potencialno občinstvo dobesedno zasujejo s svojimi književnimi hiti, ki jih zaradi velike popularizacije kot kakovostne prevzamejo mediji. Ta dela se nato razglašajo za presežke, torej za nekaj, kar na več ravneh odstopa od že prebranega. Taka dela v sočasnosti kot kakovostna obveljajo zato, ker se o njih veliko piše in ker se pojavljajo na vseh družabnih omrežjih. Založbe jih tržijo kot suho zlato, prodajalci pa trdijo, da gre za vrhunec produkcije. In zdaj smo na točki, ko taki popularnosti sledijo še literarne nagrade, pri podeljevanju katerih se vseskozi pojavljajo ista imena, četudi - to sem prepričana - ne gre zmerom za najboljša dela, zmagajo lahko celo literarno najmanj kakovostna in v vseh pogledih najbolj predvidljiva. Ljudje jih berejo in kupujejo, da, to drži! A pogosto prav zaradi obsežne promocije in nasilnega oglaševanja. To ni in ne more biti znanilec kakovosti! Tudi novinarji moramo paziti, da potez založniških hiš, ki v recenzijo pošiljajo svoja dela, ne vzamemo kot znak, da je o delu treba tudi dejansko pisati (pa naj gre za naklonjeno ali nenaklonjeno kritiko). Jasno je namreč, da prav vsaka recenzija založbi prinaša določene točke oziroma pluse; paziti je treba, da v tem navalu zastonjskih recenzijskih izvodov ne spregledamo dela manjših založb, ki morda ne zmorejo ali celo nočejo vlagati v tovrstno oglaševanje. Ali jasneje: če se nekaj pojavlja povsod, če se o tem piše in razpravlja, to še ne pomeni, da je z neba padla zvezda. Tudi pri knjigah. In znanih imenih ...